Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije nosi revident. Če je stanovanje vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu v last, ne pa tudi v posest, in se zato z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v obstoječe posestno stanje, revident ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve z zatrjevanjem izgube edinega prebivališča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 18. 3. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 21. 9. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel revidentov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo iste upravne enote z dne 30. 10. 2007. Prvostopenjski upravni organ je štel, da revident ni upravičen predlagatelj obnove denacionalizacijskega postopka. Najemniki stanovanj, ki so predmet denacionalizacije, imajo namreč položaj stranke le v delu, ki se nanaša na odločanje o pravici do povrnitve vlaganj, ne pa tudi glede utemeljenosti vračanja premoženja v postopku denacionalizacije.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

6. Revident zatrjuje, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker je s tem izgubil lastninsko pravico na svojem edinem stanovanju, v katerem živi. Navaja tudi, da nima lastnih sredstev za zagotovitev drugega stanovanja.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bilo z denacionalizacijsko odločbo stanovanje v izmeri 40,03 m², ki se nahaja na podstrešju obravnavane stavbe in ga zaseda revident, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu v last, ne pa tudi v posest. Z izpodbijano odločitvijo se torej ni poseglo v obstoječe posestno stanje. Revidentov položaj najemnika v denacionaliziranem stanovanju varuje določba prvega odstavka 125. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) oziroma sedaj prvega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1, ki določa, da določbe najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije ali tistemu, ki mu je bilo vrnjeno zaplenjeno stanovanje oziroma njunim pravnim naslednikom, vključno s kupci in prodajalci. Glede na navedeno revident s trditvami, da je to njegovo edino stanovanje, v katerem živi, in da nima sredstev za zagotovitev drugega, ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Teh tudi ni izkazal z zatrjevanjem izgube lastninske pravice na vrnjenem stanovanju, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil v pravnomočno končanem pravdnem postopku III P 2315/2002 zavrnjen revidentov zahtevek za ugotovitev, da je na podlagi določbe tretjega odstavka 116. člena SZ solastnik vrnjenega stanovanja. Glede revidentovih trditev o pridobitvi lastninske pravice na podlagi določb prvega odstavka 116. člena SZ pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da ni podana identiteta med vrnjenim stanovanjem in stanovanjem, na katerem naj bi revident po svojih trditvah na podlagi navedene določbe SZ pridobil lastninsko pravico.

8. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.