Jedro

tožeča stranka najemnik vrnjenega stanovanja, kot taka pa, glede na 1. odstavek 60. člena ZDen, ni bila stranka denacionalizacijskega postopka, torej tudi ne more biti upravičena vlagateljica predloga za obnovo. Svoje pravice kot najemnik predmetnega stanovanja – z zahtevkom za povrnitev lastnih vlaganj – varuje v zadevi, ki jo upravni organ vodi pod opr. št. 464-44/1998, kar ji v tej zadevi zagotavlja položaj stranke, v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-375/1992-109 z dne 30. 10. 2007. V obrazložitvi je navedel, da je bilo z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-375/1992-109 z dne 30. 10. 2007, ki je postala pravnomočna 30. 11. 2007, odločeno, da se v korist upravičenca A.A. vzpostavi lastninska pravica na dvosobnem stanovanju v izmeri 40,03 m2, ki se nahaja na podstrešju stavbe ..., stoječe na parc. št. 3136, z.k. vl. št. ... k.o. ... in temu stanovanju pripadajočih deležih na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in zemljišču. Stanovanje se v skladu z 2. odstavkom 29. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni vrnilo upravičencu v posest, ker je obstajalo glede tega stanovanja najemno razmerje – stanovanje je zasedal najemnik. Zoper navedeno odločbo je najemnik dne 19. 2. 2008 vložil predlog za obnovo. Upravni organ je predlog preizkusil glede na izpolnjevanje formalnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, kot določa 1. odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po preizkusu je ugotovil, da predlog ne izpolnjuje formalnih pogojev za obravnavo, saj B.B. ni upravičen predlagatelj obnove denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo z dne 30. 10. 2007. Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko obnovo predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku. Lastnost stranke pa ima lahko le oseba, ki ji to določa materialni predpis. V tem primeru je to določba 60. člena ZDen. Predlagatelj je najemnik stanovanja, ki je pri Upravni enoti Ljubljana vložil zahtevo za povrnitev lastnih vlaganj v podržavljeno podstrešno stanovanje, njegova zahteva pa se obravnava pod št. 464-44/98. ZDen ne določa, da imajo najemniki status stranke v delu, ko se odloča o povrnitvi nacionaliziranega premoženja.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopnega organa, da glede na določbe ZDen pritožnik v ničemer ne izkazuje, da bi moral imeti status stranke v predmetnem denacionalizacijskem postopku. Gre za najemnika stanovanja, o njegovih pravicah pa se odloča v postopku o vlaganjih. Da ni upravičen vlagatelj za vložitev obnove, ki jo utemeljuje z lastninsko pravico na stanovanju, je ugotovilo že Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo št. III P 2315/2002 z dne 24. 5. 2006 in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik predmetnega stanovanja. Odločitev je pravnomočna in potrjena na Višjem sodišču v Ljubljani, revizija pa je bila zavržena. Z navedenimi sodbami je bilo torej pravnomočno rešeno predhodno vprašanje lastninske pravice na stanovanju, upravni organ pa je v konkretnih zadevah vezan na pravnomočne sodne odločitve. Vlagatelj bo lahko svoje pravice in pravne koristi iz najemnega razmerja in vlaganj varoval v postopku povrnitve vlaganj v stanovanje, ki se vodi v ločenem upravnem postopku.

Tožeča stranka izpodbija odločitev, ker je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kršila oziroma ni uporabila relevantnih materialnih predpisov, hkrati pa zagrešila postopkovne kršitve. Odločitev je napačna, ker ne uveljavlja položaja stranke v postopku na podlagi najemnega razmerja, ampak zahteva status stranke iz naslova lastništva na preurejenem in novozgrajenem podstrešnem stanovanju, ki ga zaseda. Tožeča stranka je že ves čas postopka, tako pa tudi v postopku o pravnem sredstvu izkazovala, da ob denacionalizaciji takšno stanovanje ne obstoji. V mansardi obstaja novo stanovanje, ki ga je sama zgradila in v času nacionalizacije ni obstajalo, torej gre za novo stvar, ki ne more biti predmet vračanja. Na tem stanovanju je na podlagi 1. odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) pridobila lastninsko pravico kot investitor. Tožeča stranka ima res sklenjeno najemno pogodbo za dvosobno podstrešno stanovanje na ... Po tej pogodbi naj bi imela v najemu stanovanjske prostore v skupni izmeri 40,03 m2. Njihovo stanje naj bi bilo izkazano s pogodbo in zapisnikom o ugotovitvi vrednosti stanovanja (točkovalni zapisnik) z dne 29. 1. 1984. Upoštevajoč besedilo najemne pogodbe in vsebino točkovnega zapisnika naj bi bilo stanovanje zgrajeno leta 1800, ima okna in betonske pode ali tlake iz leta 1880, je pobeljeno s kredo ali apnom, ima vodovod in elektriko, ki služi zgolj za razsvetljavo, kar vse izhaja iz časa izgradnje stavbe v letu 1800. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala in izkazovala, da ob nacionalizaciji na podstrešju niso obstajali niti tisti prostori, ki so navedeni v najemni pogodbi in zato, četudi bi še danes obstajali, ne bi smeli biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku. Šele po nacionalizaciji so bili na podstrešju zasilno urejeni tisti prostori, ki so navedeni v najemni pogodbi, vendar niso ustrezali normativom stanovanjske gradnje in zato ni šlo za stanovanje. Vendar tudi ti prostori danes ne obstajajo, ker jih je predelala tožeča stranka. Iz dokumentacije A., komisijskega zapisnika in cenitve Pahorja z dne 4. in 5. julija 1947 izhaja, da je bilo na podstrešju v času nacionalizacije eno dvosobno stanovanje s kuhinjo, predsobo, shrambo in straniščem, eno enosobno stanovanje s kuhinjo in straniščem ter ena večja in ena manjša soba in večji skladiščni prostor. Iz arhivske dokumentacije upravnika, iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 8. 12. 1965 in iz dopisa Stanovanjskega podjetja B., št. 05/1 z dne 27. 7. 1966 ter dopisu priložene vloge hišnega sveta z dne 30. 6. 1966 izhaja, da je imela C.C., ki je prostore uporabljala pred gospo D.D. (ta pa pred tožečo stranko), v najemu dve med seboj ločeni podstrešni sobi v izmeri 33,10 m2, ki sta bili evidentirani kot dvosobno stanovanje. Že iz teh listin je mogoče zaključiti, da nobeno od navedenih stanovanj ne ustreza opisu dvosobnega stanovanja in prostorov, kot ga izkazuje najemna pogodba. Stanovanje tudi ne ustreza pogojem, kot jih opredeljuje 2. člen SZ-1 ter Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. Zgolj obstoj najemne pogodbe ne more spremeniti narave stvari. Stanovanje na podstrešju je namreč zgradila šele tožeča stranka. Iz enostranske ugotovitve organa izhaja, da se je vrednost povečala kar za 73,13 %, zato tudi glede na to ni mogoče govoriti o isti stvari. Da na podstrešju ob nacionalizaciji ni bilo zatrjevanega dvosobnega stanovanja, potrjuje tudi izjava enega od vlagateljev zahteve za denacionalizacijo na glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Prvostopni organ je 2. 6. 1993 opravil ogled na kraju samem. Tam je bilo ugotovljeno, da danes v naravi obstoji dodatno novo stanovanje, ki ga ne izkazuje nobena listina v spisu. Ker tožena stranka teh dejstev ni razčistila, tožeča stranka sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in se prepriča v gornja dejstva. Pravna posledica kršitve postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja je napačen sklep drugostopnega organa, da ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, ker se sodba opr. št. III P 2315/2009 nanaša izključno na tisti del zgradbe, za katerega ima tožeča stranka sklenjeno najemno pogodbo. V tej zadevi pa se je presojal zahtevek do pridobitve solastninske pravice na podstrešnem stanovanju v izmeri 40 m2 (tudi v izreku se je izrecno odločalo o tem stanovanju). Presojal se je zahtevek po 3. odstavku 116. člena SZ-1. Gre za prostore, ki v času nacionalizacije niso obstajali, pa jih je tožeča stranka le predelala. Tožeča stranka pa neodvisno od vprašanja, ali ima solastninsko pravico na prostorih, opredeljenih v najemni pogodbi (stanovanjski prostori 40 m2), v tem postopku zatrjuje tudi, da je lastnik dodatnega in novozgrajenega stanovanja, ki ravno tako ni obstajalo v času nacionalizacije in na katerem je pridobil lastninsko pravico po 1. odstavku 116. člena SZ. O tem se v pravdi III P 2315/2009 ni presojalo. Nerazumevanje dejanskega stanja konkretne zadeve s strani drugostopnega organa je potrjeno tudi s tem, da je pritožbeni organ v svojih odločbah govoril o solastninski pravici na prostorih iz najemne pogodbe v izmeri 40 m2 in o lastninski pravici na novem stanovanju, ki ni opredeljeno v najemni pogodbi, kot o eni in isti stvari. Četudi je bil zavrnjen zahtevek glede ugotovitve solastninske pravice na enem od preurejenih samostojnih posamičnih delov podstrešja, za katerega obstoji najemno razmerje, je ostalo nerešeno vprašanje v zvezi z izgradnjo novega podstrešnega stanovanja oziroma z vračilom dela zgradbe, na katerem je bilo to novo stanovanje zgrajeno. Nadalje zatrjuje, da z odločbo z dne 30. 10. 2007 niso rešena vprašanja glede manjvrednosti, ki so nastala tako zaradi lastninskih upravičenj kot tudi zaradi ugotovljenih vlaganj tožeče stranke in najemnika E.E. V delni denacionalizacijski odločbi z dne 30. 12. 1994 je navedeno, da se je povečala vrednost stanovanj najemnikov, da pa se vrednost celotne zgradbe ni povečala, kar je mogoče razumeti, da je bila večvrednost stanovanj nadomeščena z manjvrednostjo teh stanovanj. Opozarja, da vprašanje očitnih manjvrednosti, katere potrjuje dokumentacija v spisu, ne bo mogoče reševati v dopolnilnih denacionalizacijskih postopkih, saj zavezanec za povračilo vlaganj, ki so bila izvedena zaradi manjvrednosti (do teh je prišlo zaradi nevzdrževanja zgradbe in njenih delov s strani lastnika), ni denacionalizacijski upravičenec. Tako je vprašanje manjvrednosti potrebno rešiti v tem postopku. Opozarja na netočnost v delni odločbi z dne 30. 12. 1994, tožena stranka je z vrnitvijo tožnikovega stanovanja, ki ni bilo nikoli vzeto, ampak ustvarjeno s tožnikovimi sredstvi, posegla v zasebno lastnino po 33. členu Ustave in pravico do mirnega uživanja premoženja po 1. členu Protokola k Evropski konvenciji. Meni, da ima kot lastnik stanovanja in solastnik skupnih delov pravico do položaja stranke v postopku, ne pa, da je uveljavljanje njegovih pravic in pravnih koristi odvisno od zavezanca. Predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo.

V pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2011 pa tožeča stranka navaja, da iz dopisa F.F., ki ga prilaga, izhaja, da so trditve, da na podstrešju ob zaplembi ni bilo zatrjevanega dvosobnega stanovanja, resnične. Na mestu, kjer naj bi bilo zatrjevano stanovanje, so bili skupni hodniki in drugi prostori.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičena oseba za vložitev obnove zoper denacionalizacijsko odločbo, s katero je bilo ugodeno denacionalizacijskemu zahtevku in upravičencu vrnjeno dvosobno stanovanje v izmeri 40,03 m2, ki se nahaja na podstrešju stavbe ... in navedenemu stanovanju pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na nepremičnini ter ustrezen delež stavbnega zemljišča. Upravni organ je ugotovil, da je tožeča stranka najemnik vrnjenega stanovanja, kot taka pa, glede na 1. odstavek 60. člena ZDen, ni bila stranka denacionalizacijskega postopka, torej tudi ne more biti upravičena vlagateljica predloga za obnovo. Svoje pravice kot najemnik predmetnega stanovanja – z zahtevkom za povrnitev lastnih vlaganj – varuje v zadevi, ki jo upravni organ vodi pod opr. št. 464-44/1998, kar ji v tej zadevi zagotavlja položaj stranke, v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZDen. Glede na navedena dejstva, ki jih je organ druge stopnje dopolnil z ugotovitvijo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo št. III P 2315/2002-79 z dne 24. 5. 2006 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je lastnik stanovanja (predmet denacionalizacijske odločbe) in je bilo s tem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o lastninski pravici na tem stanovanju, je pravilna ugotovitev, da tožeča stranka ni upravičen predlagatelj obnove denacionalizacijskega postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da organa nista upoštevala, da danes v naravi obstoji dodatno novo stanovanje, ki ga ne izkazuje nobena listina. Sodba III P 2315/2002 z dne 24. 5. 2006 naj bi se nanašala izključno le na del stavbe, za katerega ima tožeča stranka sklenjeno najemno pogodbo. Tožeča stranka pa neodvisno od vprašanja, ali ima solastninsko pravico na prostorih, opredeljenih v najemni pogodbi (stanovanjski prostori 40 m2), zatrjuje, da je lastnik dodatnega in novozgrajenega stanovanja, ki ravno tako ni obstajalo v času nacionalizacije in na katerem je pridobila lastninsko pravico po 1. odstavku 116. člena SZ. O tem se v pravdi III P 2315/2002 ni presojalo. Na navedeno trditev torej tožeča stranka opira svoj predlog za obnovo postopka, ker je ostalo nerešeno vprašanje v zvezi z izgradnjo novega podstrešnega stanovanja oziroma vračila dela stavbe, v katerem je bilo to stanovanje zgrajeno.

Ugovora sodišče ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto, navajanje teh pa v fazi upravnega spora ni dovoljeno (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Namreč iz vloge z dne 19. 2. 2008 ne izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala v tej vlogi, da je lastnica tudi nekega novega stanovanja, ki po svojem obsegu ni del stanovanja, o katerem je bilo odločeno z odločbo z dne 30. 10. 2007. Razen tega pa je ugotoviti, da v tem primeru ne gre za dejansko identiteto med stanovanjem, o katerem je bilo odločeno z denacionalizacijsko odločbo (to je stanovanjem, ki ga ima tožeča stranka v najemu in je bilo vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na njem presojeno s sodbo okrajnega sodišča) in stanovanjem, na katerem uveljavlja svoj lastninski status z novoto v tožbi ter že iz tega razloga tožeča stranka zoper denacionalizacijsko odločbo ni upravičena vlagati pravnih sredstev. Kolikor pa gre za isto stanovanje, o katerem je bilo odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. III P 2315/2002 z dne 24. 5. 2006 s stanovanjem, o katerem govori tožeča stranka v tožbi kot o novozgrajenem dodatnem, kot bi izhajalo iz pripravljalne vloge pa razlog, da ob nacionalizaciji ni obstajalo, ni relevanten pri odločanju v konkretni zadevi. Lastninsko pravico na tem stanovanju je tožeča stranka dokazovala, pa je ni uspela dokazovati. Le status lastnika stanovanja bi utemeljeval ugoditev predlogu za obnovo, ker bi moral biti udeležen v denacionalizacijskem postopku po 60. členu ZDen. Glede na vse navedeno je prvostopni organ pravilno presodil upravičenje tožeče stranke za vložitev predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo UE Ljubljana št. 362-375/1992-109 z dne 30. 10. 2007. S pravnomočno sodbo III P 2315/2002 z dne 24. 5. 2006 je ugotovljeno, da tožeča stranka ni lastnik stanovanja, ki je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku (postopek je bil prekinjen do rešitve predhodnega vprašanja glede lastninske pravice na tem stanovanju), zato je pravilno uporabljena določba 60. člena ZDen kot materialna podlaga za ugotovitev, da tožeča stranka ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo, kolikor ga, kot izhaja iz tožbe, utemeljuje na 9. točki 260. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker izpodbijani sklep ni bil sporen v vprašanju dejanskega stanja, pač pa v pogledu pravilne uporabe postopka. Za presojo formalnih pogojev (dejanskega stanja v tem pogledu) pa je izhajalo iz listin v spisu ter navedb tožbe, zato ni bila potrebna.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.