Jedro

V sodni praksi je splošno uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je mogoče pripisati poškodovanje tuje dobrine le takemu ravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode; izključuje pa povsem izjemne, neverjetne posledice. Zatrjevanje, da je zaradi počasnega odločanja sodišča tožeči stranki nastala škoda v obliki višjih obresti, ki bi jih morala plačevati svojemu kreditodajalcu, pri čemer niti ne pojasni, ali jih je plačala ali ne, sodi v kontekstu zgoraj opisanega dejanskega stanja prav v tisto območje, ki ga teorija adekvatne vzročnosti izključuje kot pravno sprejemljiv vzrok nastanka škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode v višini 1,605.987,91 EUR z zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke; da je zaradi neprerekanosti trditev treba šteti, da je tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini; da pa ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi; podrejeno pa, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantne tožbene dejanske navedbe

5. Tožeča stranka je v zvezi z zahtevkom, ki je predmet obravnave v tem revizijskem postopku, v tožbi navedla naslednja dejstva: - konec leta 1995 je od stečajnega dolžnika kupila D., v katerem so bili nastanjeni najemniki, ki niso plačevali najemnine; - tožeča stranka je zoper 115 najemnikov vložila tožbe za izpraznitev in izročitev prostorov oziroma sob; zadnja tožba je bila vložena 15. 1. 1997; - zaradi (ne)obravnavanja zadev pred sodiščem je tožeči stranki nastala škoda, saj je za nakup nepremičnine v letu 1995 najela kredit v višini 55 mio SIT, ki je bil v začetku leta 1996 povečan na 90 mio SIT, ki pa ga ni mogla odplačevati, ker ni prejemala pričakovanih najemnin; - če bi s 1. 1. 1998 začele pritekati najemnine, potem ko bi ob normalnem reševanju njenih tožb (brez nepotrebnega odlašanja) bila stanovanja izpraznjena in bi jih tožeča stranka oddala novim najemnikom, ki bi najemnine plačevali, bi tožeča stranka lahko kredit odplačevala pod pogodbenimi pogoji; ker pa tega ni zmogla, je kreditodajalec kreditno pogodbo razdrl; kredit pa je morala vračati z višjimi, zakonskimi zamudnimi obrestmi; - razlika med pogodbenimi in zakonskimi obrestmi je znašala do 31. 8. 2001 po izračunu izvedenke 157,415.373,80 SIT, po oceni tožeče stranke pa naj bi premoženjska izguba v letni višini 52,486.978,00 SIT nastajala še naprej in bi znašala do 31. 12. 2005, skupaj s tisto, ki naj bi nastala do 31. 8. 2001, 384,858.944,00 SIT.(1) Revizijske navedbe

6. Revidentka poudarja, da je bilo ravnanje tožene stranke na vseh ravneh odločanja v tej zadevi sprejeto kot protipravno ter da je bila tožba sklepčna tudi glede višine škode, o čemer je pozitivno stališče zavzelo že prvostopenjsko sodišče, medtem ko drugostopenjsko sodišče tega ni "postavilo pod vprašaj".

7. Revidentka graja, kako so sodišča v tej zadevi razumela (uporabila) teorijo adekvatne vzročnosti. Po njenem mnenju so jo pojmovala preveč široko, na njeno škodo. Takšna vzročnost naj bi prišla v poštev le tedaj, če bi bilo tožničino zatrjevanje že na prvi pogled nesmiselno. Poleg tega naj bi izpodbijana sodba temeljila v znatni meri na napaki, ki naj bi se dejansko pripetila Vrhovnemu sodišču v sodbi III Ips 9/2013, ko naj bi najbrž "obiter dictum" zapisalo, da je šlo za izselitev 84 najemnikov v stavbi s 198 sobami. Sodišče druge stopnje naj bi namreč na tej podlagi napačno sklepalo, da naj bi imela tožeča stranka možnost, da odda v najem 114 [198 - 84] sob. V resnici pa je bilo prvotno 125 najemnikov, kar dovoljuje le zaključek o 67% zasedenosti sob in nikakor ne 42%.

8. Situaciji iz predmetne zadeve in zadeve III Ips 9/2013 naj bi bili po mnenju revidentke "bistveno različni." V tej zadevi naj bi namreč za sklepčnost odškodninskega zahtevka ne bilo pomembno, ali je tožeča stranka opredelila konkretne sobe, ki bi jih lahko dajala v ekonomski najem, kar niti ni bilo mogoče, saj tudi v takem primeru ne bi mogla redno odplačevati najetega kredita.

9. Revidentka se sklicuje še na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up-I-277/09 z dne 14. 6. 2011, po katerem ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa Ustava zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Stališča rednih sodišč pa postavljajo pred tožečo stranko "nerazumne bariere", ki ji izničujejo pravico iz 26. člena Ustave.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Stališče revidentke, da je v tej zadevi lahko sporna le vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in že ugotovljeno škodo, je le navidezno pravilno. Res je, da se drugostopenjsko sodišče z vprašanjem škode ni neposredno ukvarjalo, da tega ni "postavilo pod vprašaj", vendar pa je odločalo le o pritožbi tožeče stranke. Tožena stranka, ki je uspela na prvi stopnji, namreč ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe, s katero bi nasprotovala posameznim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, s katerimi se morda ni strinjala; drugostopenjsko sodišče pa se ni bilo dolžno izreči o vsem, kar bi lahko bilo sporno, saj je moralo presoditi le navedbe, ki so bile za njegovo odločanje odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

12. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP. Eden od pogojev je določen v 3. točki prvega odstavka: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

13. V sodbi in sklepu III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013 je Vrhovno sodišče posebej poudarilo, da je treba pri vzročni zvezi ločiti med dejstvi, ki jih pravdna stranka zatrjuje, in pravnim sklepanjem sodišča na njihovi podlagi. Trditev tožeče stranke, da ji je zaradi sojenja, ki ni bilo brez nepotrebnega odlašanja, nastala vtoževana škoda, zato sama po sebi še ne zadostuje kot podlaga fikciji, da je tožena stranka priznala vzročno zvezo med škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišči nižjih stopenj sta zato morali presojati, ali zatrjevana konkretna dejstva vodijo do pravnega zaključka o obstoju vzročne zveze. To presojo mora opraviti tudi revizijsko sodišče. 14. Tožeča stranka je navedla, da so bili dotedanji najemniki, ki zaradi počasnega reševanja tožb niso bili "deložirani", dolžni plačevati "manj kot 1 DEM/m2"; po oceni izvedenke, katere zaključke je treba po ustaljeni sodni praksi, ker je šlo za izvedenko, ki jo je zunaj tega spora angažirala sama tožeča stranka, šteti za del tožničinih navedb, pa "naj bi bila na trgu dosegljiva najemnina v višini 20 DEM/m2 za dvoposteljno sodbo in 15 DEM/m2 za enoposteljno sobo". Iz tožbenih navedb je še razbrati, da je bilo v D. 198 sob, medtem ko je tožeča stranka zahtevala izselitev 84 najemnikov. Splošno znano je, da kar ni mogoče prodati za nizko ceno, je toliko manj mogoče za visoko; posebej še, če je ta višja za 15 krat. Čeprav si je mogoče zamisliti primere, ko bi v posamičnem primeru lahko bilo drugače, pa je izven razumnega dvoma, da bi to veljalo za nastanitev v D. Veliko število najemnikov, ki jih je bilo treba "deložirati", in takih, ki naj bi jih tožeča stranka nastanila v kupljenem objektu, izključuje možnost nelogičnega ravnanja, namreč, da bi bili za isto nastanitev eni najemniki pripravljeni plačati in bi tudi dejansko plačevali vsaj 15 DEM/m2, medtem ko bi kar 84 najemnikov za iste prostore ne bilo pripravljeno ali ni moglo plačevati niti 1 DEM/m2. V tem je notranje nasprotje samih tožbenih trditev. Strinjati se je mogoče tudi z oceno prvostopnega sodišča, da je trditev, "če bi s 1. 1. 1998 začele pritekati najemnine", ostala na ravni ugibanja (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

15. Če bi bilo dejansko tako povpraševanje po sobah v D., kot ga prikazuje tožeča stranka, potem bi bilo razumno pričakovati, da bi sobe, ki so bile prazne (84 najemnikov očitno ni zasedalo vseh 198 sob), oddala najemnikom, ki so bili pripravljeni plačevati vsaj 15 DEM/m2, ter bi tudi navedla, koliko jih je oddala in pod kakšnimi pogoji. Tako zatrjevana dejstva bi bila prava dejstva, na katerih bi lahko temeljila ugodilna zamudna sodba. Vendar pa tožeča stranka tega ni zmogla niti osem let po tem, ko bi po njenih trditvah sodišče moralo "deložirati" najemnike, in tri leta po tem, ko je bila za zadnjega od najemnikov izdana sodba, s katero je bilo ugodeno zahtevku, da izprazni zasedene prostore.

16. V sodni praksi je splošno uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je mogoče pripisati poškodovanje tuje dobrine le takemu ravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode; izključuje pa povsem izjemne, neverjetne posledice. Zatrjevanje, da je zaradi počasnega odločanja sodišča tožeči stranki nastala škoda v obliki višjih obresti, ki bi jih morala plačevati svojemu kreditodajalcu, pri čemer niti ne pojasni, ali jih je plačala ali ne, sodi v kontekstu zgoraj opisanega dejanskega stanja prav v tisto območje, ki ga teorija adekvatne vzročnosti izključuje kot pravno sprejemljiv vzrok nastanka škode.

17. Revidentka ne vidi oziroma noče videti povezave med zavrnitvijo njenega odškodninskega zahtevka zaradi izpadlih najemnin za kupljeni objekt, o čemer je bilo v revizijskem postopku odločeno s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013 (z njim je med drugim terjala povrnitev škode zaradi izpada najemnin za čas od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2005), in tožbenim zahtevkom v tem postopku, v katerem zahteva povrnitev škode, ker zaradi izpadlih najemnin ni mogla odplačevati kredita. Povezava pa je očitna. Izgubljene najemnine so namreč tiste, ki so ji po njenih trditvah onemogočile plačilo pogodbenih obresti. Če zahtevek za povrnitev škode, nastale zaradi izpada najemnin, ni utemeljen, ne more biti utemeljen niti zahtevek za povrnitev škode, ki je le posledica prve. Zato je mogoče v prid nesklepčnosti tožbe v tej zadevi navesti vse tisto, kar je bilo že navedeno v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013. 18. Tudi sklicevanje ravidentke na stališče Ustavnega sodišča v njegovi odločbi Up-I-277/09 z dne 14. 6. 2011 ne more pripeljati do uspeha v tem postopku. Stališče, s katerim se Vrhovno sodišče sicer strinja, je namreč tako splošno, da bi bilo mogoče z njim utemeljevati odškodninsko odgovornost države za njeno vsakršno protipravno ravnanje. To pa ni sprejemljivo, če ni izkazana pravno relevantna vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodljivo posledico.

19. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Revizijo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Kar znese po preračunu iz SIT v EUR še spornih 1,605.987,91 EUR.