Jedro

Razdrtje kreditne pogodbe tožeča stranka povezuje z izpadom dohodkov od trženja nepremičnin v posledici neizselitve najemnikov. Zato ni mogoče priti do sklepa, da je škoda v višini vrnitve kredita nastala zato, ker tožena stranka ni zagotovila odločanja brez nerazumnega odlašanja o izselitvi 84 najemnikov v stavbi s 198 sobami. Najmanj, kar bi lahko storila tožeča stranka, da bi eventualno nastalo škodo zmanjšala, je, da bi tožeča stranka lahko oddajala 114 sob in iz izkupička iz najemnin poplačevala kredit.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 2.9.2008 (red. št. 17) toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 3.303.739,50 EUR s pripadki. Presodilo je, da so izpolnjene vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe v skladu z določilom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (za 1.455.762,57 EUR s pripadki) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I Cpg 116/2008 z dne 16.4.2009, red. št. 32 – točka 1). V preostalem delu pa je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 1.847.976,92 EUR s pripadki.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo III Ips 123/2009 z dne 29.3.2011 (red. št. 41) revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje (glede zahtevka na plačilo zneska 1.847.976,92 EUR s pripadki) zavrnilo. Ustavno sodišče je z odločbo Up 695/11 z dne 10.1.2013 ugodilo ustavni pritožbi tožeče stranke, sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo odločanje. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom III Ips 9/2013 z dne 26.4.2013 reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo še za 150.225,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 35.999.998,00 SIT od 1.1.1998 do 31.12.2006 in je zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka, list. št. 196). V preostalem delu je revizijo zavrnilo (II. točka izreka) ter odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

4. Odločitev o tožbenem zahtevku je pravnomočna glede tožbenega zahtevka v znesku 1.697.751,59 EUR, ki se je nanašal na naslednje očitane kršitve: - izgubljeni dobiček zaradi zamujenih najemnin – 1.451.681,13 EUR; - iz naslova plačanih obveznosti do JP Komunale – 15.902,33 EUR in JP Elektro Gorenjske – 27.474,78 EUR; - plačila sodnih taks – 13.633,05 EUR; - onemogočenega vzdrževanja objekta – 198.060,30 EUR, skupaj 1.697.751,59 EUR.

Zato ta del tožbenega zahtevka ni več predmet obravnavanja v tem pritožbenem postopku.

5. Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo o zahtevku za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi razdrtja pogodbe o kreditu pri Banki V. (dalje banka) v znesku 1.605.987,90 EUR. Sodišče druge stopnje je v tem postopku preizkušalo le še pravilnost in zakonitost te odločitve v prvostopenjski zamudni sodbi.

6. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.605.987,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 384.858.944,00 SIT za čas od 1.1.1998 do dne 31.12.2006 zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Relevantne tožbene navedbe glede dejanskega stanja

7. Tožeča stranka je v zvezi z zahtevkom na plačilo premoženjske škode zaradi vrnitve kredita banki, za nakup nepremičnine, ob koncu leta 1995 v znesku 90 milijonov tedanjih SIT, skupaj z obrestmi tedanjih 384.858.944,00 SIT, sedaj 1.605.987,91 EUR, zatrjevala naslednje: - tožeča stranka je 19.12.1995 od družbe T. - v stečaju, kupila delavski dom na naslovu D., v katerem je 198 enoposteljnih, dvoposteljnih in triposteljnih sob, s skupno neto površino 2.819,25 m2; - sobe so bile ob nakupu zasedene z najemniki, ki niso plačevali najemnin – ob nakupu je bilo takšnih 125, ob koncu leta 1996 pa 115 najemnikov; - v letu 1996 in v prvih dneh leta 1997 je tožeča stranka zoper vseh 115 najemnikov vložila tožbe za izpraznitev in izročitev prostorov oziroma sob; - vse zadeve so bile po zakonu nujne, s sklepom personalnega sveta Okrožnega sodišča v Kranju pa dne 2.2.1998 tudi določene kot prednostne; - v petih letih in pol v več kot 10 zadevah narok za glavno obravnavo sploh ni bil razpisan; - v vseh pravdah se je potrdilo, da so bili zahtevki utemeljeni, o izselitvi enega najemnika je bilo odločeno 13.6.2001, o izselitvi 83 najemnikov s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2056/2002 z dne 7.5.2003, drugi pa naj bi se bili pred tem prostovoljno izselili iz sob; - če bi sodišče sodilo brez nepotrebnega odlašanja, bi bile te pravdne zadeve končane – z deložacijo vred – najkasneje 1.1.1998; - tožeča stranka bi zato sobe lahko oddala drugim najemnikom po tržni najemnini; - tožeča stranka je za nakup nepremičnine pri banki ob koncu leta 1995 najela kredit v višini 55 milijonov tedanjih SIT, dne 2.2.1996 pa je bil znesek povečan na 90 milijonov tedanjih SIT. Tožeča stranka kredita niti ob zapadlosti in niti kasneje ni mogla vrniti zaradi izpada prihodkov od trženja nepremičnine v posledici ne izselitve najemnikov. Banka je pogodbo razdrla. S tem so se obveznosti tožeče stranke, do tedaj obrestovane po pogodbeni stopnji, spremenile v obveznosti, obrestovane po visoki stopnji zakonskih zamudnih obresti. Če bi s 1.1.1998 začele pritekati najemnine, bi tožeča stranka kredit (vsaj deloma in postopoma) lahko poplačevala in bi se zneski, za katere bo morala tožeča stranka plačati zakonske zamudne obresti, zniževali. Premoženjska škoda znaša po stanju na dan 31.8.2001 tedanjih 157.415.373,80 SIT, v času po 31.8.2001 pa vsaj v višini 52.486.978,00 tedanjih SIT na leto. Celotna premoženjska izguba na tej podlagi tako znaša za čas od 1.9.2001 do 31.12.2005 227.443.571,00 SIT, skupaj 384.858.944,00 SIT, sedaj v znesku 1.605.987,91 EUR. Premoženjska škoda je bila izračunana z izvedenskim mnenjem izvedenke A. Č., ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot del tožbenih trditev tožeče stranke (točka X. tožbe, list. št. 8).

Pritožbene navedbe

8. Sodišče druge stopnje je glede na obširne pritožbene navedbe kot bistvene povzelo naslednje. V sklepu I Cpg 1116/2008 z dne 16.4.2009 je po mnenju tožeče stranke, sodišče druge stopnje zavzelo pozitivno stališče o sklepčnosti še spornega dela tožničine tožbe (pod točko X. – odškodnina zaradi vrnitve kredita banki). Sodišče druge stopnje naj bi soglašalo s prvostopno sodbo z dne 2.9.2008, ker je zapisalo: „Tožba je bila namreč v tem delu (točka X. tožbenih navedb), kot je bilo razloženo v dosedanji obrazložitvi, sklepčna“.

Zato tožeča stranka opozarja na to, kako se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ob tako jasnih stališčih sodišča druge stopnje, sploh odločilo ponovno odpirati s strani pritožbenega sodišča že v celoti razrešena pravna vprašanja. Zato je prišlo do rezultata, ki je diametralno nasproten stališču drugostopenjskega sodišča iz navedenega sklepa. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj konkretnega naj bi v trditvah iz X. točke tožbe za ustrezne navedbe vzročno posledične povezave med sprejeto nedopustnostjo toženkinega ravnanja in nastalo škodo v višini 1.605.987,91 EUR s pripadki morda manjkalo. Stališča so o vzrokih in posledicah glede X. točke tožbe le splošna.

V pritožbi tožeča stranka povzema stališče iz razlogov izpodbijane sodbe, da tudi, če bi dolgotrajni sodni postopki bili rešeni hitro, to dejstvo ne zagotavlja prihodkov za poplačilo kredita, kot bi bilo možno pričakovati, če bi bili vodeni postopki zaradi plačila najemnin.

Nadalje povzema stališče v razlogih izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka lahko pričakovala, da bo plačala kredit iz najemnin, ki jih bo prejela z oddajanjem kupljene nepremičnine. Vendar, ker je kupila zasedeno nepremičnino, bi lahko računala tudi na to, da to ne bo mogoče. Njena trditev „če bi s 1.1.1998 začele pritekati najemnine“ je ostala na ravni ugibanja. Dejansko stanje, kot ga opisuje tožeča stranka glede najetja kredita, kaže bolj na zmoto v nagibu, nikakor pa ne izpolnjuje pogoja sklepčnosti trditev glede podane vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano, sicer ne prerekano škodo. Tožeča stranka povzema stališče sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 612/94 z dne 29.9.1994, ki o odškodninski vzročni zvezi pravi naslednje: „Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejansko stanje.“ Zato je po njenem stališču, v X. točki tožbe, nedvomno navedla zadosti dejstev za zaključek o sklepčnosti tožbe tudi glede vzročne zveze.

Dalje tožeča stranka sodišču očita dlakocepski odnos na poti do uresničitve njegove pravice do odškodninskega zahtevka proti toženi stranki, ki je evidentno neustavno ravnala. Tak pristop bi bil s stališča pravil pravne države in ustavnega reda zanesljivo izjemno sporen zaključek odškodninskih postopkov, ki bi se zgodil le zato, ker bi sodišče zanikalo sklepčnost tožbe glede zgolj enega od (sicer štirih) elementov odškodninske odgovornosti, to je glede pomanjkanja vzročne zveze. Sklicuje se na večkrat ponovljeno stališče Ustavnega sodišča, „da ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09 z dne 14.6.2011)“. Odškodninska tožba pa ima neposredno podlago v določilu 26. člena Ustave.

Presoja utemeljenosti pritožbe

9. Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu I Cpg 1116/2008 z dne 16.4.2009 navedlo razloge za razveljavitev prvostopenjske sodbe. Ob danih napotkih v zvezi z X. točko tožbenih navedb, konkretiziranih na dejanski stan uveljavljane premoženjske škode iz naslova razdrtja pogodbe o najetju kredita pri banki, je sodišče druge stopnje opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku presojati, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v navedenem sklepu zavzelo stališče do sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bila naložena tožeči stranki poprava tožbe. Menilo je, da takšen sklep ni bil potreben. V tej zvezi je zato zaključilo, da je bila tožba v X. točki tožbenih navedb, „kot je bilo razloženo v dosedanjih obrazložitvi“ (ki se nanaša na sklep o popravi tožbe) sklepčna. Tožeča stranka stavku, izvzetem iz celotnega konteksta razlogov sklepa I Cpg 1116/2008, pripisuje prevelik pomen.

Sodišče druge stopnje se namreč ob razveljavitvi prvostopne sodbe, ni ukvarjalo z vsemi elementi odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani za sklepčnost tožbe. Sploh pa je bila sklepčnost tožbe (sicer v okviru drugih dejanskih stanov tožbenega zahtevka tožeče stranke) preizkušena v drugem sojenju tudi na Vrhovnem sodišču (in stališče VS RS o protipravnosti ravnanja tožene stranke iz prvega sojenja tudi na Ustavnem sodišču).

10. Zato je sodišče prve stopnje v novem sojenju, ko je bilo seznanjeno že z vsemi stališči sodišč v dosedanjem postopku, ponovno ugotavljalo, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti ter posledično ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa v razveljavitvenem sklepu I Cpg 1116/2008 glede sklepčnosti tožbe sploh še ni sprejelo dokončnega stališča, ampak kot je bilo pojasnjeno, je bilo stališče o sklepčnosti tožbe v navedenem drugostopenjskem sklepu zavzeto le v zvezi s sklepom o popravi tožbe. Zato pritožbene trditve o pojasnjevalni dolžnosti sodišča prve stopnje o „drugačnem pravnem stališču“ od sodišča druge stopnje, niso utemeljene.

O elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke, bistvenih za odločitev O vzročni zvezi

11. Tožeča stranka se ne strinja z razlogi v 11. točki izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na pomanjkanje vzročne zveze med škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki z najetjem kredita pri banki in razdrtjem pogodbe ter v tej posledici nastalo škodo zaradi nezmožnosti vračila kredita v tedanji višini 384.885.944,00 SIT (sedaj 1.605.987,91 EUR).

12. Tudi glede odškodninskega zahtevka iz naslova vrnitve kredita banki zaradi razdrtja pogodbe, je za utemeljitev obstoja pravno relevantne vzročne zveze treba upoštevati, da se afirmativna litiskontestacija oziroma fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke lahko nanaša samo na dejstva. Za utemeljitev obstoja pravno relevantne vzročne zveze ne zadostuje navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka je namreč v X. točki tožbenih trditev navedla, da zaradi izpada prihodkov trženja nepremičnin (v posledici neizselitve najemnikov) tega kredita v višini 55 milijonov tedanjih SIT niti ob zapadlosti niti kasneje ni mogla vrniti. Če bi sodišče prve stopnje odločalo v razumnem roku, bi s 1.1.1998 začele pritekati najemnine in bi tožeča stranka kredit (vsaj deloma in postopoma) lahko poplačevala. Tudi dejansko podlago X. točke tožbenih trditev je treba povezati s trditvijo, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička iz najemnin. VS RS je v 19. točki razlogov sodbe in sklepa III Ips 9/2013 z dne 26.4.2013 zavzelo stališče, da je res tožeča stranka zatrjevala izostajanje najemnin za celotno nepremičnino, ni pa zatrjevala razlogov, ki bi izostajanje najemnine za prostore, ki niso bili zasedeni povezovali s tem, da so pravde za izpraznitev zasedenih prostorov trajale nerazumno dolgo.

Tudi razdrtje kreditne pogodbe namreč tožeča stranka povezuje z izpadom dohodkov od trženja nepremičnin v posledici ne izselitve najemnikov. Zato ni mogoče priti do sklepa, da je škoda v višini vrnitve kredita nastala zato, ker tožena stranka ni zagotovila odločanja brez nerazumnega odlašanja o izselitvi 84 najemnikov v stavbi s 198 sobami. Najmanj kar bi lahko storila tožeča stranka, da bi eventualno nastalo škodo zmanjšala, je, da bi tožeča stranka lahko oddajala 114 sob in iz izkupička iz najemnin poplačevala kredit. Ob povzeti trditveni podlagi iz X. točke tožbenih trditev pa sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenim trditvam, da so te sklepčne. Škoda v višini vrnjenega kredita, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni mogla nastati zato, ker tožena stranka ni zagotovila odločanja brez nerazumnega odlašanja o izselitvi 84 najemnikov v stavbi s 198 sobami.

13. V zvezi s pravno kvalifikacijo sklepčnosti X. točke tožbenih trditev, je sodišče druge stopnje presodilo ali je posledica (vrnitev zneska kredita) adekvatna vzroku (opustitvi) odločanja v razumnem roku v zvezi s tožbenim zahtevkom na izselitev najemnikov iz stavbe tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je teorijo o adekvatni vzročnosti uporabilo glede vzročnosti za škodni dogodek (to je vrnitev kredita banki).

Sojenje v nerazumnem roku v zvezi z izpraznitvijo sob bi lahko praviloma oziroma z zelo majhno verjetnostjo privedlo do škodnega dogodka, to je do nemožnosti vrnitve kredita, ki ga je tožeča stranka najela zato, da je kupila celotno stavbo v stečajnem postopku T. Vzrok sojenja v nerazumnem roku v zvezi z vloženimi tožbami zoper najemnike na izselitev iz sob, torej po mnenju sodišča druge stopnje ni tisti vzrok, zaradi česar je nastala pravna posledica, to je škoda za tožečo stranko v zvezi z razdrtjem kreditne pogodbe z banko. Tudi s korekcijo teorije o adekvatni vzročnosti, to je s teorijo o varstvenem namenu norme, sodišče druge stopnje ni prišlo do drugačnega zaključka glede pomanjkanja vzročne zveze in posledično nesklepčnosti še preostalega dela tožbenega zahtevka. Tudi teorija o varstvenem namenu norme (racio legis) pravi, da je pravno relevanten le tisti vzrok, ki ga pravna norma glede na svoj namen šteje za vzrok oziroma ki je kršitev pravne norme (1). Tudi če bi prepozno sojenje kot kršitev tožene stranke poimenovali širše in izhajali in načela prepovedi povzročanja škode, bi ne mogli pripisati vzroka s prepočasnim razpisovanjem tožb na izselitev najemnikov iz stavbe tožeče stranke zatrjevani škodi iz naslova razdrtja pogodbe in posledično vrnitve celotnega kredita banki.

Višina škode

14. X. točka tožbenih navedb pa je povezana tudi z zasedenostjo sob. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da so bile v objektu enoposteljne, dvoposteljne in triposteljne sobe ter da je višina izgubljenih najemnin različna za posamezne vrsto sob. Zato je bilo tudi od sklepčnosti teh navedb odločilnega pomena, v katerem delu bi lahko, tudi če bi bila podana vzročna zveza, sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (zaradi delne nemožnosti vrnitve kredita).

Ker ni bilo navedeno, katere sobe so bile zasedene in katere ne, zato tudi iz teh tožbenih navedb ni bilo mogoče priti do ugotovitve o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova delne vrnitve kredita. Navedeni razlogi pa se tudi ne razlikujejo od razlogov v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 612/94 z dne 29.9.1994, na katero pritožnik opozarja. Vse okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejansko stanje in te okoliščine je sodišče druge stopnje tudi povzelo v konkretnem primeru v zvezi z X. točko tožbenih trditev in podatkov o zasedenosti in nezasedenosti sodb, ki so bile bistvene za odločitev v teh razlogih.

15. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je sicer glede na obširne pritožbene navedbe, odgovorilo le na tiste, ki so bile pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje. Zato tudi njej ne pripadajo stroški postopka z odgovorom na pritožbo.

(1) Več glej: Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa 2009, št. 3 – 4, stran 22, V. Bergant Rakočevič-