Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala pravico do vračila davka na podlagi rezultatov revizijskega pregleda z vlogo z dne 3. 6. 1998, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je vračilo davka uveljavljala prepozno, saj ga je uveljavljala po poteku roka za predložitev davčnega obračuna iz 201. člena ZDavP. V tem primeru gre za obdavčenje po načelu samoobdavčitve, po katerem je zavezanec, skladno z določbo 198. člena ZDavP, dolžan sam obračunati in plačati davek. Po določbi 202. člena ZDavP, ki je veljala v času odločanja, so lahko zavezanci za davek od dobička uveljavljali zmanjšanje davčne osnove in druge davčne olajšave v davčnem obračunu do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Rok za vložitev davčnega obračuna je, glede na določbo 11. člena ZDavP, po kateri davčni zavezanec predloži davčni obračun v rokih, ki so določeni pri posamezni vrsti davka, določen v 201. členu ZDavP. Po določbi 1. odstavka 201. člena ZDavP davčni zavezanec predloži davčnemu organu davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. V tem primeru gre za zakonski (materialni) rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne ... s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vračilo davka od dobička za leto 1997. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik skladno z določili 199. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98-odl.US, 82/98 in 91/98, v nadaljevanju: ZDavP) predložil davčnemu organu obračun davka od dobička za leto 1997. Po tem obračunu je vložil zahtevo za vračilo preveč plačanega davka od dobička za leto 1997 v znesku 6.526.986,00 SIT, ki je bil v skladu z 201. členom ZDavP tožniku tudi vrnjen. Pri tožniku je bil nato opravljen inšpekcijski pregled obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1997, kjer so bile ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti pri obračunu prometnega davka, davka od osebnih prejemkov in davka od dobička za leto 1997 ter obračunu akontacij davka od dobička za leto 1998, kar je opisano v zapisniku z dne 3. 6. 1998. Prvostopni davčni organ dne je 29. 6. 1998 izdal odločbo št. ..., s katero je tožniku naložil plačilo davčnih obveznosti v znesku 2.294.591,00 SIT, ki so bile poravnane dne 21. 7. 1998. Zoper odločbo je tožnik vložil pritožbo, o kateri do dneva izdaje v tem sporu izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno. Po opravljenem revidiranju računovodskih izkazov za leto 1997, ki je bilo zaključeno v juniju leta 1998, je tožnik dne 3. 6. 1998 na prvostopni organ (Davčni urad A) vložil vlogo za refundacijo davka od dobička pravnih oseb na osnovi revidiranih računovodskih izkazov, v kateri je navedel, da je pri reviziji izkazov poslovanja za leto 1997 upošteval usmeritve revizijske družbe in je zaradi tega prišlo do sprememb v bilanci uspeha, bilanci stanja, izkazu dobička ter tudi pri izračunu davka od dobička pravnih oseb. Popravki so bili narejeni zaradi odprave 5 % preostale vrednosti osnovnih sredstev, popravka terjatev do kupcev in popravka kratkoročne finančne naložbe. Zaradi teh popravkov se je spremenila osnova za izračun davka od dobička, saj je ta nižja za 41.380.914,30 SIT, kar pomeni znižanje obveznosti za plačilo davka od dobička za leto 1997 za 22.270.780,30 SIT, to pa po novem izračunu davka od dobička za leto 1997 znaša za 7.622.232,90 SIT preveč vplačanega davka in zato tožnik prosi za vračilo. ZDavP predpisuje obračunavanje in plačevanje davka od dobička pravnih oseb v členih 198 do 208. V 201. členu ZDavP je določeno, da je davčni zavezanec dolžan davčni obračun, razen skupinskega, predložiti davčnemu organu do 31. 3. tekočega leta za preteklo leto skupaj s podatki o poslovanju, ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti iz 199. člena ZDavP (izkaz uspeha, bilanco stanja, izkaz uporabe dobička in kritje izgube). Izkaza uporabe dobička in kritja izgube ni mogoče spreminjati brez soglasja davčnega organa. ZDavP je v 202. členu, ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe določal, da zavezanci za davek od dobička pravnih oseb uveljavljajo zmanjšanje osnove in druge olajšave v davčnem obračunu do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Iz določbe 1. odstavka 201. člena ZDavP, ki določa, da mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, skupinski obračun pa do 15. aprila tekočega leta za preteklo leto in določbe 2. odstavka istega člena, po katerem lahko davčni zavezanec zahteva vračilo preveč plačane akontacije ob predložitvi davčnega obračuna, sledi, da se lahko zmanjšanje davčne osnove za leto 1997 uveljavlja le do 31. 3. 1998. Po izteku tega roka davčni zavezanec tudi na podlagi revidiranih računovodskih izkazov ne more več spreminjati davčnega obračuna ter iz tega naslova uveljavljati zahtevka za vračilo davka, saj naknadne ugotovitve revizijske družbe za davčni organ niso zavezujoče. Davčni organ tudi ni dolžan opraviti inšpekcijskega pregleda na zahtevo davčnega zavezanca. Davčni organ pa je opravil tudi inšpiciranje pravočasno predloženega obračuna davka od dobička za leto 1997 in glede na ugotovitve ustrezno ukrepal. Tožnik, kot zavezanec za davek od dobička, je zahtevo za vračilo preveč plačanega davka od dobička za leto 1997 na osnovi revidiranih računovodskih izkazov vložil 3. 6. 1998, kar je po roku, ki je določen za vložitev obračuna davka od dobička, torej prepozno, zato je prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka, zahtevo zavrnil. Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik je zavezan k revidiranju svojih računovodskih izkazov v skladu z Zakonom o revidiranju (Uradni list RS, št. 32/93 in 65/93), zato je skladno s tem zakonom s pooblaščeno revizijsko družbo sklenil pogodbo o revidiranju računovodskih izkazov za leto 1997. Rok za sestavo revizijskega poročila za leto 1997 je bil 30. 5. 1998. Po določbah 53. in 61. člena Zakona o gospodarskih družbah mora namreč letne računovodske izkaze gospodarskih družb najkasneje v 6 mesecih po preteku poslovnega leta pregledati samostojno revizijsko podjetje. Gospodarska družba lahko pridobi revizorjevo pozitivno mnenje (mnenje brez pridržka), če upošteva njegove smernice in priporočila. Po opravljeni reviziji poslovanja za leto 1997 je tožnik prejel navodila oz. usmeritve revizijske družbe in na njihovi podlagi opravil popravke. Zaradi izvedenih popravkov se je spremenila osnova za izračun davka od dobička pravnih oseb za leto 1997, saj je s tem postala nižja za 41.380.914,30 SIT, kar posledično pomeni tudi znižanje obračuna davka od dobička za leto 1997. Tožnik vztraja pri svoji dosedanji trditvi, da je plačal za 7.622.232,90 SIT preveč davka od dobička, saj pred junijem 1998 ni razpolagal z revizijskim poročilom. Davčni organ pri odločitvi ni upošteval specifičnosti primera in je odločil brez ponovnega inšpekcijskega pregleda. Pri odločanju pa je treba upoštevati obvestilo št. 416-37/96, ki ga je dne 14. 8. 1996 izdalo Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Glavni urad, po katerem davčni uradi v primeru spremenjene obveznosti za plačilo davka od dobička pravnih oseb na osnovi revidiranih računovodskih izkazov, preveč plačani davek vrnejo zavezancu na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Davčni organ brez ponovnega inšpekcijskega pregleda o stvari ni mogel odločiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi in toženi stranki naloži vračilo preveč plačanega davka z obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Z vlogo št. ... z dne ... je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik davčni obračun za leto 1997 predložil davčnemu uradu do dne 31. 3. 1998 in da mu je bil po tako predloženem obračunu vrnjen preveč plačan davek. Prav tako ni sporno, da je bil pri tožniku (v maju 1998) opravljen inšpekcijski pregled, po katerem je tožnik plačal naložene davčne obveznosti, ter da je tožnik dne 3. 6. 1998 od prvostopnega organ zahteval vračilo preveč plačanega davka v višini 7.622.232,90 SIT zaradi sprememb po opravljenem revidiranju. Tožeča stranka je uveljavljala pravico do vračila davka na podlagi rezultatov revizijskega pregleda z vlogo z dne 3. 6. 1998, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je vračilo davka uveljavljala prepozno, saj ga je uveljavljala po poteku roka za predložitev davčnega obračuna iz 201. člena ZDavP. V tem primeru gre za obdavčenje po načelu samoobdavčitve, po katerem je zavezanec, skladno z določbo 198. člena ZDavP, dolžan sam obračunati in plačati davek. Po določbi 202. člena ZDavP, ki je veljala v času odločanja, so lahko zavezanci za davek od dobička uveljavljali zmanjšanje davčne osnove in druge davčne olajšave v davčnem obračunu do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Rok za vložitev davčnega obračuna je, glede na določbo 11. člena ZDavP, po kateri davčni zavezanec predloži davčni obračun v rokih, ki so določeni pri posamezni vrsti davka, določen v 201. členu ZDavP. Po določbi 1. odstavka 201. člena ZDavP davčni zavezanec predloži davčnemu organu davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. V tem primeru gre za zakonski (materialni) rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge. V zvezi z ugovorom, da je, glede na določbe 53. in 61. člena Zakona o gospodarskih družbah pregled letnih računovodskih izkazov nekaterih (večjih) gospodarskih družb s strani revizijskih podjetij obvezen, sodišče pripominja, da namen revizije po ZGD in po Zakonu o revidiranju ni v preverjanju obračunanega davka od dobička pravnih oseb, temveč ugotovitvi, ali računovodski izkazi pravne osebe resnično kažejo stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov ter poslovni izid, poročilo o dokončanem revidiranju pa je prvenstveno namenjeno lastnikom podjetja.

V zvezi z ugovorom, da je treba pri odločanju upoštevati obvestilo Davčne uprave RS, Glavnega urada z dne 14. 8. 1996, sodišče pripominja, da je sodišče pri odločanju vezano na Ustavo in zakon. Poleg tega pa tudi iz navedenega obvestila izhaja, da se na osnovi revidiranih računovodskih izkazov preveč plačani davek zavezancu vrne šele po opravljenem inšpekcijskem pregledu. Po podatkih upravnih spisov je bil pri tožniku inšpekcijski pregled opravljen in o tem dne 3. 6. 1998 izdan zapisnik, iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnik v pripombah na zapisnik uveljavljal ugotovitve iz poročila revizijske družbe.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.