Jedro

Tožnik je bil v Republiki Avstriji pravnomočno obsojen zaradi kršitve predpisov te države o prepovedanih drogah. V postopku posvetovanja z Avstrijo je bil ugotovljen interes Avstrije, da se tožniku v Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi. Tožnik bi moral za ohranitev predmetnega dovoljenja izkazati obstoj humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti.

Upravni organ je pri določanju roka za zapustitev države določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 pravilno uporabil in tožniku postavil rok v okviru zakonsko določenega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku dne 24. 2. 2012 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) z veljavnostjo do 24. 2. 2022, razveljavi, da je tožnik v 8-dneh od dokončnosti te odločbe dolžan vrniti dovoljenje za stalno prebivanje v obliki samostojne listine in da mora državo zapustiti v roku 10 dni od dokončnosti odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 20. 7. 2012 od Generalne policijske uprave prejel obvestilo, da je bilo ob kontroli tožnika dne 27. 3. 2012 ugotovljeno, da je zoper njega razpisan ukrep zavrnitve vstopa na Schengensko območje po 96. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (Konvencija) in je razpisnica ukrepa Avstrija. V zvezi z razpisanim ukrepom je organ sprožil predpisani postopek posvetovanja z Avstrijo in ga pravilno in v celoti izpeljal. Avstrija je vztrajala, da se predmetno dovoljenje prekliče. Njeni organi so pojasnili, da je ukrep razpisan zaradi tožnikove obsodbe Regijskega sodišča Linz z dne 15. 3. 2011 za kaznivo dejanje prometa s prepovedanimi drogami, s katero je bil tožnik obsojen na kazen odvzema prostosti za dve leti in da je ukrep bil razpisan dne 25. 3. 2011 in poteče dne 18. 2. 2021. Organ si je predmetno sodbo tudi pridobil. Tožnik je v postopku priložil svojo izjavo, da v Republiki Sloveniji (RS) nikoli ni bil kaznovan, da je oče štirih otrok in da njegovo delo v RS za družino s štirimi otroci pomeni glavni in edini vir preživljanja ter da lahko Avstrija tožnika razvrsti na svoj nacionalni seznam razpisanih ukrepov. Bil je tudi zaslišan in je povedal, da v RS živi s svojo zunajzakonsko partnerico, da je zaposlen v podjetju A. za nedoločen čas in da je v ločitvenem postopku ter da njegovi štirje mladoletni otroci z materjo živijo v Bosni in Hercegovini. Organ se pri svoji odločitvi sklicuje na določbe 25. člena Konvencije. Po izvedenem postopku po oceni organa ni razlogov, da se s strani Avstrije razpisani ukrep zavrne, upoštevajoč pri tem tako interese Avstrije, kot tudi ugotovljene tožnikove interese. Pri tožniku niso bili ugotovljeni nobeni humanitarni razlogi, niti ne obveznosti, izhajajoče iz mednarodnih obveznosti katere od držav pogodbenic, tožnik pa se lahko zaposli oziroma delo opravlja tudi izven katere od držav podpisnic Schengenskega sporazuma.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so za razveljavitev predmetnega dovoljenja podani zadostni razlogi. V postopku posvetovanja z Avstrijo je bil ugotovljen interes Avstrije, da se dovoljenje razveljavi, tožnik pa tudi po mnenju drugostopenjskega organa ni izkazal, da bi pri njem obstajali humanitarni razlogi ali taki, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti pogodbenice, niti ne drugi utemeljeni razlogi. Na podlagi drugega odstavka 25. člena Konvencije je pri odločitvi o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje treba upoštevati tudi dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS, in posledice, ki bi jih povzročila razveljavitev dovoljenja. Po praksi sodišča ES so utemeljeni razlogi za to, da dovoljenje za prebivanje ostane v veljavi kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa v SIS, kadar tujec uresničuje pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani. Zadostni razlog, da se tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje razveljavi, predstavlja pravnomočna obsodba za hudo kaznivo dejanje v Avstriji. Prvostopenjski organ je pri odločanju o razveljavitvi dovoljenja tudi pravilno upošteval dolžino tožnikovega bivanja v RS ter njegove osebne, družinske, gospodarske in socialne vezi, ki ga vežejo na RS, ki jih povzema, in ugotovil, da ima tožnik dovoljenje za prebivanje v RS od 29. 5. 2006 dalje in bi razveljavitev dovoljenja imela za tožnika posledico izgubo zaposlitve, vendar pa se tožnik lahko zaposli tudi izven območja EU. Upošteval je tudi čas trajanja razpisanega ukrepa in dolžino kazni odvzema prostosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami o zmotni uporabi drugega odstavka 25. člena Konvencije in kršitvi določb 62. in 177. člena ZUP, organ odgovarja, da navedene določbe niso bile kršene, kar tudi utemeljuje. Iz določbe drugega odstavka 25. člena Konvencije ne izhaja obveznost države pogodbenice, ki je dovoljenje izdala, da državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala, seznanja z dejstvi, na katera opozarja tožnik; iz določbe prvega odstavka 177. člena ZUP pa izhaja, da se obveznost predložitve overjenega prevoda listine, sestavljene v tujem jeziku, nanaša na stranko v upravnem postopku in ne na upravni organ, ki postopek vodi. Razen tega tožnik ve, zakaj je bil obsojen v Avstriji.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil pri izdaji odločbe napačno uporabljen oziroma sploh ni bil uporabljen materialni predpis. Upravna enota je kot temelj svoje odločitve navedla 25. člen Konvencije, peti odstavek 58. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), prvi odstavek 57. člena ter tretji odstavek 60. člena ZTuj-2. Konvencijske določbe pa spoštujejo temeljne pravice in svoboščine posameznika in je pri tem treba upoštevati in oceniti konkretni primer tudi po načelu sorazmernosti. Cilj države Avstrije pa bi bilo v konkretnem primeru mogoče doseči z milejšim ukrepom, tj. da se dovoljenja ne razveljavi, ker bi pogodbenica, ki je ukrep razpisala, tožnika lahko razvrstila na svoj nacionalni seznam razpisanih ukrepov. Poleg tega je edino zakonsko določilo, ki določa postopek razveljavitve dovoljenja za prebivanje, določilo 56. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). ZTuj-2 tudi veže posledice razveljavitve dovoljenja za prebivanje na pravnomočnost in ne na dokončnost. Tožena stranka je dovoljenje za stalno prebivanje razveljavila na podlagi določb za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje, posledice razveljavitve pa vezala na dovoljenje za stalno prebivanje. Tožena stranka tudi dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, saj ni ugotovila, da je tožnik v Sloveniji nekaznovan in da zoper njega ne teče noben kazenski postopek. Tudi ne pove, da ima tožnik v BIH ženo in štiri otroke, vendar je v postopku razveze zakonske zveze, v Sloveniji pa si je našel novo partnerko, s katero si v RS ustvarja novo družino. Delo za nedoločen čas, ki ga opravlja v RS, pa predstavlja edini vir preživetja za tožnika in njegove štiri otroke v BIH. Podane pa so tudi kršitve pravil postopka. Ni bilo ugodeno zahtevku tožnika, da se pravnomočen izrek kazenske sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem v Avstriji pridobi v slovenskem jeziku. Tudi v zvezi z ukrepom prepovedi vstopa v schengensko območje si tožena stranka ni pridobila prevoda v slovenski jezik. S tem je bila tožniku odvzeta pravica do učinkovite izjave v postopku v zvezi z dokumenti, ki so temelj za vodenje postopka. Kršene so bile določbe 62. in 177. člena ZUP. Odločbe pa se tudi ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na rok, določen tožniku za odhod iz države, saj je v tem delu odločba neobrazložena. Sodišču predlaga, da se tožbi ugodi in se odločba UE Škofja Loka z dne 21. 11. 2012 odpravi ter vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odgovoru, podanem v odločbi z dne 23. 4. 2013, v katerem je obširno pojasnila, zakaj je potrebno tožniku dovoljenje za stalno prebivanje razveljaviti. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, navedenih v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi, zato se sodišče, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja: Upravni organ je svojo odločitev oprl na določbe 25. člena Konvencije. Le-ta v prvem odstavku navedenega člena določa, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Po drugem odstavku navedenega člena se za ugotovitev, ali obstajajo zadostni razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje, če se izkaže, da je bil ukrep zavrnitve vstopa razpisan z veljavnim dovoljenjem za prebivanje, ki ga je izdala ena od pogodbenic, pogodbenica, ki je ukrep razpisala, posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep izdala.

Kot je pravilno navedel že upravni organ, je pri ugotavljanju zadostnih razlogov za razveljavitev dovoljenja za prebivanje treba upoštevati tudi dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS, in posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za prebivanje.

Upravni organ je ugotovil, da je bil tožnik v Republiki Avstriji pravnomočno obsojen zaradi kršitve predpisov te države o prepovedanih drogah. Ugotovil je tudi, da je bil v postopku posvetovanja z Avstrijo ugotovljen interes Avstrije, da se tožniku v Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi. Zato bi moral tožnik za ohranitev predmetnega dovoljenja izkazati obstoj humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti.

Med strankama ni sporno, da ima tožnik dovoljenje za stalno prebivanje v RS od 29. 5. 2006 dalje. Po lastnih navedbah je tožnik v razveznem postopku in ima ženo in štiri otroke v BiH ter si v Sloveniji z novo partnerko ustvarja novo družino. Prav tako ni sporno, da je v RS zaposlen ter bi zato razveljavitev dovoljenja za prebivanje pomenila zanj izgubo zaposlitve. Vendar pa te okoliščine tudi po mnenju sodišča ne predstavljajo zadostnih razlogov za ohranitev dovoljenja za prebivanje. Tožnik pa v postopku tudi ni izkazal nobenih humanitarnih razlogov, niti ne mednarodnih obveznosti. Zato je glede na izveden ugotovitveni postopek po presoji sodišča pravilen zaključek upravnega organa, da so pri tožniku podani zadostni razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. V konkretnem primeru so bile podlaga za razveljavitev dovoljenja za prebivanje tožnika v RS določbe 25. člena Konvencije. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je edino zakonsko določilo, ki določa postopek razveljavitve dovoljenja za prebivanje, 56. člen ZTuj-2. Po določbi 8. člena Ustave RS se namreč ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Res je sicer, da je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na določbo prvega odstavka 57. člena ZTuj-2 (prenehanje dovoljenja za začasno prebivanje), čeprav bi moral uporabiti določbo tretjega odstavka istega člena (prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje), vendar pa je ta kršitev, glede na to, da navedeni člen govori o prenehanju dovoljenja za prebivanje, samo relativna in na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da pri odločitvi ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. Po presoji sodišča je upravni organ pri svoji odločitvi izbral ustrezen ukrep, v skladu s ciljem oziroma namenom zakona. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da se odločbe ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na rok, določen tožniku za odhod iz države. V zvezi s tem se upravni organ sklicuje na določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2. Le -ta pa določa, da mora tujec zapustiti državo v roku, ki mu je bil postavljen, pri čemer ta rok ne sme biti krajši od sedmih dni in ne daljši od 30 dni. Upravni organ je pri določanju roka za zapustitev države navedeno določbo pravilno uporabil, saj je tožniku postavil rok v okviru zakonsko določenega roka. V ostalem se sodišče, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

Ker torej tožnik v postopku ni izkazal obstoj razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar pomeni, da ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za ohranitev dovoljenja za stalno prebivanje, je odločitev upravnega organa, da se tožniku izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi, pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.