Jedro

Prejemki iz dobička zaposlenim so vezani na delovno razmerje, zato jih je po presoji sodišča ne glede na to, da gre za prejemke iz dobička, ki temeljijo na statutu tožene stranke, po vsebini obravnavati kot prejemek iz 1. alinee 15. člena v zvezi s 1. alineo 6. člena ZDoh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice, vloženo zoper odločbo Davčne uprave RS, Posebnega davčnega urada z dne 7. 6. 2001, s katero je bilo davčnemu zavezancu naloženo, da v roku 8 dni od prejema odločbe davčnemu organu predloži obrazec REK-1, v katerem bo izkazal obračun davkov in prispevkov delodajalcev in delojemalcev od prejemkov zaposlenih iz naslova udeležbe na dobičku (REK-2 z dne 31. 5. 2001), in sicer kot drug prejemek iz delovnega razmerja v skladu s 1. alineo 1. odstavka 15. člena, 1. alineo 1. odstavka 16. člena ter 1. odstavka 18. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97, 87/97, 76/98, 1/99 in 36/99, v nadaljevanju ZDoh). Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s 15. členom ZDoh, ki določa, da je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema plačo iz delovnega razmerja, pokojnino, prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljenih storitev in poslov na drugi podlagi ter druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Kaj se šteje kot prejemek iz delovnega razmerja, ki predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov, določa 1. alinea 1. odstavka 16. člena ZDoh. Prejemke iz dobička v obravnavanem primeru po mnenju tožene stranke ni mogoče opredeliti kot dohodke iz premoženja oziroma premoženjskih pravic, saj navedeni prejemki ne izhajajo iz premoženjske ali kapitalske vezanosti zaposlenih pri tožnici, ampak je delovno razmerje oziroma opravljeno delo v obravnavanem primeru identificiralo osebe, ki so prejemale prejemke iz dobička. Zato je prvostopni organ utemeljeno zaključil, da navedenih prejemkov, ne glede na vir izplačevanja, ni mogoče uvrstiti med dohodke iz premoženja oseb, ki jim je bil izplačan. Samo dovoljeni vir ne daje tem prejemnikom naravo dohodkov iz premoženja. Višina udeležbe zaposlenih na dobičku družbe je odvisna od njihove uspešnosti pri izpolnjevanju nalog in obveznosti ter uspešnosti doseganja morebitnih drugih kazalcev uspešnosti poslovanja družbe in se tudi dobiček ne deli po kriteriju vloženega kapitala. Vsi člani uprave so zaposleni pri tožeči stranki. Ker so prejemki vezani na delovno razmerje članov uprave, jih je po vsebini tudi po mnenju tožene stranke obravnavati kot osebni prejemek iz delovnega razmerja po 1. alinei 1. odstavka 15. člena v zvezi s 1. alineo 6. člena ZDoh. Tožena stranka zavrne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na SRS 15., ker ne vplivajo na odločitev po določbah ZDoh. Po SRS 15.5. se deležni zaposlenih iz dobička pojavijo, kadar podjetje doseže čisti dobiček in obstajajo pravne podlage zanj. Predpisi določajo, ali so zneski, ki gredo zaposlenim, obremenjeni z dajatvami, za katere mora poskrbeti podjetje samo. Obveznost delodajalca oziroma izplačevalca osebnih prejemkov oziroma drugih dohodkov, da je dolžan za davčnega zavezanca obračunati in plačati davek, in sicer v roku, kot je za posamezne vrste davkov določeno z zakonom, izhaja iz 114. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/97, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Na podlagi 115. člena ZDavP so izplačevalci dolžni o obračunu in plačilih davkov po odbitku voditi evidence ter davčnemu organu predložiti podatke o obračunu davka v rokih in na način, kot ga predpiše minister, pristojen za finance. Izplačevalci dohodkov so dolžni davčnim zavezancem ob vsakokratnem izplačilu dohodkov najkasneje na dan izplačila izročiti obračun davka. Po izteku leta so izplačevalci dohodkov dolžni do 31. januarja davčnim zavezancem izročiti obračun davka za vse dohodke, izplačane v preteklem letu, v katerem morajo navesti tudi datume plačil davkov po odbitku. Zakonita in pravilna opredelitev izplačil, obračun in plačilo davka po odbitku s strani izplačevalca je zato relevantna tudi za pravilno prijavo in odmero davčne obveznosti prejemnikov izplačil. Pritožnik kot delodajalec oziroma izplačevalec je bil zato dolžan za zavezance izvršiti obračun kot je obrazloženo in plačati davke in prispevke na pravilne račune.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu ter navaja, da je za pravilno odločitev v tej zadevi bistvena opredelitev ali dohodek članov uprave tožeče stranke, dosežen z udeležbo na njenem dobičku, predstavlja dohodek od osebnih prejemkov ali pa gre za dohodek od premoženja, doseženega z udeležbo na dobičku. Delovno pravni vidiki in statusno pravni vidik udeležbe na dobičku je potrebno strogo ločiti. Določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je potrebno tolmačiti zgodovinsko v okviru družbeno ekonomskih odnosov, ki so obstajali takrat, ko so bili predpisi sprejeti. Osebnega dohodka torej ne gre enačiti in mešati z direktno udeležbo delavcev v dobičku družbe po Zakonu o gospodarskih družbah. Plača je namreč danes odmera za delavčevo delo in ima delavec pravico do plače po delovno pravnih predpisih ne glede na to, ali delodajalec posluje uspešno ali ne. Tudi del plače iz dobička ima iste temelje kot plača sama in je ta pravica delavcev opredeljena v skladu z delovno pravno zakonodajo lahko le ob pogodbi o zaposlitvi in nikjer drugje. Seveda gre za opcijo, ne za obveznost. Tožena stranka je zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno opredelila izplačilo udeležbe na dobičku članom uprave na osnovi sklepa skupščine kot osebni prejemek povezan z delovnim razmerjem. V obravnavanem primeru je bila udeležba na dobičku vezana na premoženjsko pravico, ki temelji na dejstvu članstva v upravi pri davčnem zavezancu in na pravici, ki je v korist uprave ustanovljena v statutu družbe. Zato bi bilo edino pravilno takšno izplačilo iz naslova direktne udeležbe na dobičku tožeče stranke in na osnovi sklepa skupščine opredeliti kot dohodek iz premoženja iz 64. člena ZDoh in ne za osebni prejemek kot rezultat dela. Dodatno se tožeča stranka v tožbi sklicuje na pravnomočno razsojeno zadevo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v A opr. št. VIII Pg 416/95, kjer je sodišče pravnomočno odločilo, da zaposlenim ne gre udeležba na dobičku družbe na podlagi delovno pravnih predpisov ter internih pravilnikov o plačah, temveč le na podlagi korporacijskih pravic, priznanih v statutu delniške družbe. Tožeča stranka še ugotavlja, da ni nobene osnove tudi za obračun zamudnih obresti, saj je država dala tožeči stranki jasna navodila (navodilo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 26. 4. 1996), kakšne dajatve naj tožeča stranka obračuna ob izplačilu zaposlenim iz naslova udeležbe na dobičku. Tožeča stranka se je navodil držala v celoti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo utemeljeno zavrnila. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Kolikor tožeča stranka le ponavlja svoje pritožbene ugovore, jih iz istih razlogov v upravnem sporu kot neutemeljene zavrača tudi sodišče in v zvezi s tožbenimi ugovori še dodaja: Med strankama ni spora, da se dobiček tožeče stranke lahko razdeli med zaposlene. Za izplačilo oziroma delitev dobička obstajata vsaj dve pravni podlagi. Delovno pravna zakonodaja obravnava izplačila iz dobička kot vir izplačila plače iz naslova uspešnosti. Na drugi strani tudi korporacijska zakonodaja govori o pravici delavcev na udeležbi v dobičku, kar je urejeno v Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 45/01, v nadaljevanju ZGD) in statutih pravnih oseb. Po mnenju sodišča ni pravno pomembno, ali v tem sporu obravnavani prejemki izhajajo iz delovno pravnega področja, ali izhajajo iz pravic korporacijske zakonodaje. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe delovno pravne zakonodaje kot podlage za izplačilo dobička ni relevanten glede na to, da ni spora o tem, da je dobiček dovoljeno izplačati. Z vidika davčne zakonodaje, to je načina obdavčenja teh prejemkov, je potrebno upoštevati samo določbe ZDoh. Po določbi 2. člena ZDoh so viri dohodnine: osebni prejemki, dohodki iz kmetijstva, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz kapitala, dohodki iz premoženja in dohodki iz premoženjskih pravic. Sodišče se strinja s stališčem obeh davčnih organov, da v obravnavanem primeru spornih prejemkov ni mogoče opredeliti kot dohodke iz premoženja. Davek od dohodkov iz premoženja je obravnavan v členih 63. do 76. ZDoh. Po določbi 64. člena ZDoh se davek od dohodkov iz premoženja plačuje od dohodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku, od obresti na posojila, dana fizičnim in pravnim osebam in dohodkov, doseženih z oddajanjem zemljišč stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž in prostorov za počitek oziroma rekreacijo, opreme, prevoznih sredstev in drugega premoženja v najem. Zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja je fizična oseba, rezident Republike Slovenije, ki doma ali v tujini dosega dohodke z udeležbo na dobičku, obrestmi na posojila ter dohodke oddajanja premičnega ali nepremičnega premoženja (63. člen ZDoh). Premoženje davčnega zavezanca je podlaga, iz katere izvira ta dohodek. Davčna organa sta sporne prejemke iz dobička, ki so bili izplačani štirim zaposlenim članom uprave, opredelila kot plačo po 1. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Sodišče ugotavlja, da so prejemki iz dobička zaposlenim vezani na delovno razmerje, zato jih je po presoji sodišča ne glede na to, da gre za prejemke iz dobička, ki temeljijo na statutu tožene stranke, le te po vsebini obravnavati kot prejemek iz 1. alinee 15. člena v zvezi s 1. alineo 6. člena ZDoh. Prejemke iz dobička v obravnavanem primeru ne moremo opredeliti kot dohodek iz premoženja, saj navedeni prejemki ne izhajajo iz premoženjske oziroma kapitalske vezanosti zaposlenih pri tožeči stranki, ampak je delovno razmerje tisto, ki je v obravnavanem primeru identificiralo osebe, ki so prejele prejemke iz dobička. Sodišče si je že v zadevi U 1316/2000 pridobilo sodbo Okrožnega sodišča, ki jo tožeča stranka navaja v tožbi, vendar ugotavlja, da navedena sodba, izdana v gospodarskem sporu, med drugim obravnava sklep skupščine, ki se nanaša na delitev dobička v pravni osebi, ki je bil izdan na napačni pravni podlagi in vsebinsko obravnava drugo pravno vprašanje, ki v tem upravnem sporu ni sporno. Tožeča stranka je v zmoti, ko meni, da ni dolžna plačati zamudnih obresti, glede na to, da je ravnala po navodilu državnega organa. Tožbeni ugovor je neutemeljen, ker zamudne obresti tečejo na podlagi zakona v primeru zamude s plačilom davčne obveznosti (100. člen Zakona o davčnem postopku - Ur.l RS št. 18/96, 78/96-odl. US, 87/97, 35/98-odl. US, 82/98, 91/98 in 1/99, v nadaljevanju ZDavP).

Sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.