Jedro

Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.

Bruto metoda se izkaže kot pravilna in pravična ravno v primerih, kot je obravnavani, kjer narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, obsojencu pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navedeni institut ima zato dvojno naravo, tako restitutivno kot preventivno in ne pomeni "dodatnega" oziroma dvojnega kaznovanja.

Trditve o izvoru odvzetega denarja niso upoštevne, saj bi lahko sodišče naložilo obsojencu tudi plačilo zneska premoženjske koristi, odmerjenega po prostem preudarku od višine prejetega denarja od prodaje droge. Glede zaseženega denarja pa v postopku ni bilo nobenega dvoma, da gre za obsojenčev denar.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 6. 2021 razsodilo, da se obsojenemu A. A. v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 7626/2021 z dne 24. 2. 2021 ter sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 7626/2021 z dne 5. 5. 2021, s katerimi je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena enotna kazen tri leta in deset mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 2.500,00 EUR, po 74. in 75. členu KZ-1 odvzame premoženjska korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem v višini 17.240,00 EUR, tako, da se znesek odvzame od skupno zaseženih 18.540,00 EUR, razlika v višini 1.300,00 EUR pa se vrne B. B. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21. 10. 2021 pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in C. C. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve stopnje z dne 7. 6. 2021 in druge stopnje z dne 21. 10. 2021 vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da vrne zasežen denar obsojencu v višini 15.435,00 EUR in B. B. v višini 1.300,00 EUR, v preostalem delu pa obsojencu zasežen denar odvzame kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist oziroma sodbi ali samo sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovoril, da ni utemeljena. Meni, da denarnih zneskov, ki jih je obsojenec plačal zaradi nadaljnje prodaje prepovedane droge, ni mogoče upoštevati pri odločanju o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, saj tudi stroškov za protipraven nakup droge ni utemeljeno upoštevati pri izračunu višine koristi pridobljene z njeno prodajo. Pravica do obrambe obsojencu ni bila kršena, saj se je sodišče dovolj jasno opredelilo do hrambe denarja v različnih kuvertah, zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tajnega delavca policije pa je sodišče ustrezno obrazložilo. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, temveč le pravno relevantne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Bistvo vložene zahteve obsojenčevih zagovornikov je v uveljavljanju kršitve kazenskega zakona, po vsebini kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP. Navajajo, da 74. člen KZ-1 ne določa, kaj se pri izvršitvi kaznivega dejanja šteje za pridobljeno korist. Zakon pojma "korist" ne opredeljuje natančneje, njegova jezikovna razlaga pa implicira odbitje stroškov. Protipravna premoženjska korist predstavlja povečanje premoženja, ki je posledica kaznivega dejanja oziroma čisti presežek premoženja, pridobljen s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, glavni namen njenega odvzema pa je restitucijski učinek in vzpostavitev stanja pred storitvijo kaznivega dejanja. Zatrjujejo, da odvzem protipravne premoženjske koristi ne sme pomeniti dodatnega kaznovanja in ne sme povzročiti obdolženčevega slabšega premoženjskega položaja, kot bi ga imel v primeru neizvršitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pri odvzemu koristi uporabilo ti. bruto metodo, ki ne daje realnega, pravičnega in zakonitega izračuna protipravne premoženjske koristi, kar nasprotuje 74. členu KZ-1 ter predstavlja dodatno premoženjsko kaznovanje. Poudarjajo, da je obtožnica obsojenca bremenila posredovanja pri prodaji droge, zato je logično, da je imel z njeno preprodajo stroške. Drogo je moral predhodno kupiti in s celotno kupnino, ki jo je prejel s prodajo tajnemu delavcu policije, ni mogel prosto razpolagati. Večina kupnine je bila namenjena za predhodni nakup droge, kar je potrdil tudi tajni delavec policije, zaslišan v zadevi zoper obtoženega D. D. Ker so stroški nujno in neločljivo povezani s protipravnim ravnanjem, jih je treba upoštevati pri izračunu protipravne premoženjske koristi. Tudi zakonodajalec, kolikor bi želel ločiti med prepovedanimi in zakonitimi stroški, bi ustrezno oblikoval zakonske določbe, ki se nanašajo na odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Menijo, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje nevzdržna, saj pomeni nepravično in nezakonito dodatno kaznovanje obdolženca, ki ga z vidika načela zakonitosti ne more opravičevati morebitni preventivni učinek na širšo družbo. Zasledovati je treba restitucijski učinek ukrepa.

7. Na podlagi prvega odstavka 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Storilcu se odvzame denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, pridobljena na tak način, če mu jih ni mogoče odvzeti, pa se mu odvzame premoženje, ki ustreza tej premoženjski koristi (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec od prodaje kokaina tajnemu delavcu prejel 70.460,00 EUR, enako izhaja tudi iz opisa kaznivega dejanja, kar v celoti predstavlja protipravno premoženjsko korist, ne glede na obsojenčeve zatrjevane stroške za poprejšnjo nabavo droge. Ker je glede na opis kaznivega dejanja kokain prodajal v sostorilstvu s soobtoženim D. D., ki naj bi razpolagal z delom iste koristi, je sledilo predlogu državne tožilke, da se kot nesporna protipravna premoženjska korist ugotovi znesek gotovine, zasežen med hišno preiskavo. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku sicer ni dvomilo, da je obsojenec zaseženo gotovino, ki jo je hranil v stanovanju in avtomobilu, pridobil z izvrševanjem kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami. Izpostavilo pa je, da ugotavljanje denarnih zneskov, ki jih je obsojenec plačal zaradi nadaljnje prodaje droge, ni upoštevno pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi, ki jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem, saj stroškov za protipravni nakup droge zaradi preprodaje ni utemeljeno upoštevati pri izračunu višine koristi, ki jo je obsojenec pridobil s preprodajo. Sodišče druge stopnje je presoji sodišča prve stopnje ustrezno pritrdilo.

8. V skladu z že utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se stroški vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja, ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.1 Namen odvzema premoženjske koristi ni le restitucija, saj ima na konkretnega storilca kaznivega dejanja nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil, česar ne bi bilo mogoče doseči, če bi se storilec lahko zanašal na odbitek prepovedanih stroškov. Ravno ta preventivni vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek takšnih stroškov, ki so že po svoji naravi neločljivo povezani s protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.2 Bruto metoda se tako izkaže kot pravilna in pravična ravno v primerih, kot je obravnavani, kjer narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, saj v skladu s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 tudi nakup droge zaradi nadaljnje prodaje šteje za kaznivo dejanje, obsojencu pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navedeni institut ima zato dvojno naravo, tako restitutivno kot preventivno in ne pomeni "dodatnega" oziroma dvojnega kaznovanja, temveč je namenjen ozaveščanju konkretnega storilca in družbe kot celote, da se v ekonomskem smislu kriminalna dejavnost ne izplača,3 takšnega sporočila pa izrečena kazen v zasledovanju retribucije ne vsebuje. Glede na navedeno obsojenec ne more pričakovati odštevka stroškov za nakup prepovedane droge od protipravne premoženjske koristi,4 ki jo je pridobil s prodajo droge. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

9. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljujejo z navedbami, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe in sklepa z dne 5. 5. 2021 zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem sojenju v zvezi s protipravno premoženjsko koristjo oceniti pomen tega, da je bil zasežen denar hranjen v kuvertah z različnimi napisi. V novem sojenju se sodišče prve stopnje kljub jasnemu napotilu ni opredeljevalo do tovrstnih navedb obrambe, pač pa je pavšalno zapisalo, da navedbe obsojenca o izvoru denarja niso upoštevne. Zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje z neupoštevanjem napotkov sodišča druge stopnje obsojencu kršilo tudi pravico do sodnega varstva. Po presoji Vrhovnega sodišča zahteva v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je glede na že obrazložena premoženjsko stanje obsojenčeve družine in časovno odmaknjenost med izkazanim posojilom in prodajami avtomobilov ter policijskim zasegom gotovine kot neupoštevno presodilo zatrjevanje o različnem izvoru in namenu denarja, ki ga je obsojenec hranil v ločenih kuvertah. Sodišče druge stopnje mu je pritrdilo, da ni dvoma, da je obsojenec s prodajo kokaina tajnemu delavcu prejel 70.460,00 EUR, ki mu je bila zasežena, ter dodalo, da njegovega zatrjevanja o različnem izvoru in namenu denarja, hranjenega v ločenih kuvertah, ne gre upoštevati. Glede na pritožbene trditve je izpostavilo tudi, da je nepomembno, ali je v času policijskega zasega doma hranil iste bankovce, kot jih je prejel pri trgovanju s prepovedano drogo.

10. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 se lahko storilcu kaznivega dejanja, ki mu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, odvzame tudi premoženje, ki ustreza takšni premoženjski koristi oziroma se mu naloži plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1). Trditve zagovornikov o izvoru odvzetega denarja zato niso upoštevne, saj bi lahko sodišče naložilo obsojencu tudi plačilo zneska premoženjske koristi, odmerjenega po prostem preudarku od višine prejetega denarja od prodaje droge. Glede zaseženega denarja pa v postopku ni bilo nobenega dvoma, da gre za obsojenčev denar, razen razlike v višini 1.300,00 EUR, ki se vrne B. B. Sicer pa zagovorniki s trditvami, da bi moralo sodišče dejansko stanje v zvezi z izvorom denarja oceniti drugače, z zahtevo uveljavljajo tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Zagovorniki kršitev pravice do obrambe uveljavljajo še z navedbami, da je obramba že v pritožbi predlagala, da se sodišče druge stopnje z vpogledom v zapisnik z dne 28. 6. 2021 v zadevi zoper obtoženega D. D. prepriča o izpovedbi tajnega delavca policije z oznako TD70, ki je na izrecno vprašanje glede obsojenčevega zaslužka povedal, da je s prodajo droge zaslužil "nešto sitno", kar pomeni "nekaj malega". Poudarjajo, da gre za pomembno dejstvo glede izvora obsojencu odvzetega denarja ter razjasnitve drugih pomembnih okoliščin. Razlogi sodišč niso prepričljivi, okoliščine, v katerih je obsojenec od tajnega delavca prejel 70.640,00 EUR, pa so nejasne. Ni mogoče objektivno preveriti, ali se podatki o kaznivem dejanju ter premoženjski koristi, ki naj bi izvirala iz kaznivega dejanja, ujemajo z vsoto, ki naj bi predstavljala protipravno premoženjsko korist. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga obrazložiti. Tajni delavec je bil neposredno navzoč pri prodaji, sodišče pa se je oprlo tudi na njegov uradni zaznamek, zato je zahteva obrambe razumna in logična. Obdolžencu je treba zagotoviti zaslišanje obremenilnih prič, sodišči pa nista navedli kateri drugi relevantni dokazi so tisti, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti znesek premoženjske koristi.

12. Sodišče je upravičeno presoditi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva, ali gre za dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja ter sme dokazni predlog zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazalo že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, če je predlagani dokaz nedovoljen in če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi opredelilo do obsojenčevih navedb, da je del denarja pridobil s posojilom svoje matere ter zaključilo, da obsojencu zasežen znesek predstavlja protipravno premoženjsko korist v celoti, ne glede na obsojenčeve zatrjevane stroške za poprejšnjo nabavo droge. Iz istih razlogov je kot nepotreben (pravilno nerelevanten) zavrnilo tudi zagovornikov dokazni predlog za zaslišanje tajnega delavca policije, saj stroškov za protipravni nakup droge zaradi preprodaje, o katerih naj bi tajni delavec policije povedal, ni utemeljeno upoštevati pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje je takšni presoji pritrdilo. Navedlo je, da je sodišče dolžno izvajati le pravno relevantne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja, ustrezno pa je pritrdilo tudi razlogom za zavrnitev dokaznega predloga sodišča prve stopnje ter zaključkom sodišča prve stopnje, da je obsojenec od prodaje kokaina tajnemu delavcu prejel gotovino v višini 70.460,00 EUR, ki mu je bila zasežena in odvzeta v višini 17.240,00 EUR.

13. Glede na že pojasnjeno, gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča za nerelevanten dokaz, saj stroškov za nakup droge ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju višine pridobljene protipravne premoženjske koristi in izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Kolikor zagovorniki uveljavljano kršitev zatrjujejo še v zvezi z ugotavljanjem višine prejetega denarja od tajnega delavca policije, pa je po vsebini na tak način niso uveljavljali s pritožbo (peti odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je obsojenec krivdo za kaznivo dejanje očitano po obtožbi priznal,5 nestrinjanje vložnikov z višino premoženjske koristi pa po vsebini predstavlja tudi nasprotovanje obrazloženim dokaznim zaključkom sodišča prve in druge stopnje ter s tem ponovno uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP. Zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe zato ni podana.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Na podlagi 501. člena ZKP odmeri sodišče znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. 2 Glej Zvonko Fišer v Miha Šepec in drugi, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, strani 935 in 947. 3 Namen instituta odvzema protipravne premoženjske koristi je torej tudi v odvračanju storilcev kaznivih dejanj od dobičkonosnih kriminalnih dejavnosti. 4 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 12301/2009 z dne 10. 11. 2011, I Ips 45450/2012 z dne 13. 11. 2014, I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018 in I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022. 5 Obsojenčevi zagovorniki so kršitev pravice do obrambe uveljavljali le v zvezi z višino obsojenčevega zaslužka pri preprodaji droge, obsojenec pa je v pritožbi izpostavil očitek o prejemu 70.460,00 EUR ter navedel le, da denarja ni nikoli preštel.