Jedro

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, potrebne za razjasnitev dejanskega stanja glede izvora denarja, ki je bil obdolžencu zasežen, jih ocenilo ter v sodbi o tem podalo podrobne in tehtne razloge, pri čemer je med drugim utemeljeno zaključilo, da posojilo obdolženčeve matere ne predstavlja denarja, ki je bil zasežen. Pravilno je pojasnilo, da je od posojila denarja do zasega bankovcev preteklo toliko časa, da glede na okoliščine, da je obdolženec urejal delavnico in za to trošil denar ter da je tudi relativno daljši čas pred zasegom denar pridobil s prodajo avtomobilov, kot je navajal, in glede na socialne razmere obdolženca, ko se je njegova družina preživljala s socialno pomočjo, ob upoštevanju količine kokaina in zneskov, ki ga je prodaja tega prinašala, denar, ki mu je bil zasežen, ne izvira iz drugega kot iz zaslužka, ki ga je pridobil s preprodajo prepovedane droge v sostorilstvu z obdolženim C.

Izrek

I. Pritožbe obdolženega A, njegovega zagovornika in B se kot neutemeljene zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 7626/2021 z dne 7. 6. 2021 razsodilo, da se obdolženemu A v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 7626/2021 z dne 24. 2. 2021 in sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 7626/2021 z dne 5. 5. 2021 po 74. in 75. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odvzame premoženjska korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem, v višini 17.240,00 EUR, tako, da se ta znesek odvzame od skupno zaseženih 18.540,00 EUR, razlika v višini 1.300,00 EUR pa se vrne S.S. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženi A, njegov zagovornik in obdolženčeva mati B. Zagovornik obdolženca v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka, kršenjem pravice do obrambe, da je prav tako zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da je bil napačno uporabljen materialni zakon, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženemu A odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini do 1.805,00 EUR, razliko v višini 15.435,00 EUR obdolžencu vrne, razliko v višini 1.300,00 EUR pa vrne S.S., podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obdolženec in B v pritožbah smiselno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se zavzemata za vrnitev zaseženega denarja.

3. Obdolženec je v pritožbi zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji obvestilo vlagatelje pritožbe ter Pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva. Obdolženec, državna tožilka in B so se pritožbene seje udeležili, ni pa se je udeležil zagovornik obdolženca. Slednji je bil o seji v redu obveščen, zato je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v njegovi nenavzočnosti.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Pritožba obdolženčevega zagovornika svoje trditve, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka ter da je bil napačno uporabljen materialni zakon, ne obrazloži. Pojasnjuje pa trditev, da je bila obdolženemu A kršena pravica do obrambe, torej da je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo usmeritvam pritožbenega sodišča, da mora oceniti okoliščino, da je obdolženec denar, ki mu je bil zasežen, hranil v kuvertah z različnimi napisi, kar po oceni pritožbe dokazuje, da ne izvira iz protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, za katerega je bil obdolženi A obsojen. Kršitev pravice do obrambe je po oceni zagovornikove pritožbe podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe, da zasliši tajnega delavca policije z oznako TD70 glede izvora zaseženega denarja. Navedeni tajni delavec policije je v postopku zoper obdolženega C glede zaslužka obdolženega A povedal, da je slednji s preprodajo droge zaslužil „nekaj malega“, zato bi ga bilo potrebno v postopku zaslišati. Zaradi navedenih kršitev je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obdolžencu zaseženi denar izvira iz kaznivega dejanja, torej je po oceni pritožbe zagovornika zmotno ugotovilo dejansko stanje, ta pritožbeni razlog v zvezi z obema okoliščinama pa uveljavlja tudi pritožba obdolženca in, glede lastništva in vira zaseženega denarja, prav tako pritožba B. 6. Pritožbam ni mogoče pritrditi. Obdolžencu ni bila prekršena pravica do obrambe in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve, ko je presojalo utemeljenost predloga, da se obdolžencu kot protipravno pridobljena premoženjska korist odvzame zaseženi denar. Z razlogi, ki jih je navedlo v napadeni sodbi, se pritožbeno sodišče strinja in jih kot pravilne povzema, v zvezi z navedbami pritožb pa še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, potrebne za razjasnitev dejanskega stanja glede izvora denarja, ki je bil obdolžencu zasežen, jih ocenilo ter v sodbi o tem podalo podrobne in tehtne razloge, pri čemer je med drugim utemeljeno zaključilo, da posojilo obdolženčeve matere ne predstavlja denarja, ki je bil zasežen. Pravilno je pojasnilo, da je od posojila denarja do zasega bankovcev preteklo toliko časa, da glede na okoliščine, da je obdolženec urejal delavnico in za to trošil denar ter da je tudi relativno daljši čas pred zasegom denar pridobil s prodajo avtomobilov, kot je navajal, in glede na socialne razmere obdolženca, ko se je njegova družina preživljala s socialno pomočjo, ob upoštevanju količine kokaina in zneskov, ki ga je prodaja tega prinašala, denar, ki mu je bil zasežen, ne izvira iz drugega kot iz zaslužka, ki ga je pridobil s preprodajo prepovedane droge v sostorilstvu z obdolženim C. Po celoviti dokazni oceni v točki 2 obrazložitve napadene sodbe je utemeljeno zaključilo, da ni dvoma, da je obdolženec, potem ko je od prodaje kokaina tajnemu delavcu prejel 70.460,00 EUR, z izvrševanjem kaznivega dejanja nedvomno pridobil gotovino, ta pa mu je bila zasežena, ter da glede na vse navedene okoliščine ne gre upoštevati njegovega zatrjevanja o različnem izvoru in namenu denarja, ki ga je hranil v ločenih kuvertah. Do hrambe denarja v različnih kuvertah se je sodišče prve stopnje torej opredelilo, zato ne drži navedba pritožbe, da tega ni storilo in da je zato obdolžencu prekršilo pravice do obrambe.

8. Tovrstna kršitev pa tudi ni podana, ker ni zaslišalo tajnega delavca policije, ki naj bi izpovedal o tem, kaj sta z obdolžencem govorila o višini obdolženčeve provizije pri prodaji prepovedane droge. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, temveč tiste, ki so pravno relevantni za razjasnitev dejanskega stanja, dokaze, ki k temu ne bi prispevali, pa mora zavrniti. Če izvedbo predlaganega dokaza zavrne, mora svojo odločitev obrazložiti, kar je v napadeni sodbi storilo, ko je pojasnilo, da je dokazni predlog zavrnilo, ker je obdolženec v svoji izjavi zatrdil, da je s prodajo droge zaslužil 1.800,00 EUR in ne toliko, kot mu je v predlogu za odvzem protipravne premoženjske koristi očitala državna tožilka, saj je moral kokain plačati svojemu dobavitelju. Zagovornik je namreč na naroku 25. 5. 2021 predlog utemeljil z navedbo, da je „obdolženec deloval kot posrednik pri preprodaji kokaina in da celotnih 70.000,00 EUR, kolikor je prejel za njegovo prodajo, ne predstavlja protipravne premoženjske koristi, ki bi jo obdolženec na tak način pridobil, saj je moral prepovedano drogo plačati svojemu dobavitelju, zaradi česar je obdolženčeva trditev, da je kot protipravno premoženjsko korist pridobil le 1.800,00 EUR, utemeljena“. Sodišče prve stopnje je na to v sodbi pravilno odgovorilo, da ugotavljanje denarnih zneskov, ki jih je obdolženec plačal zaradi nadaljnje prodaje prepovedane droge, ni mogoče upoštevati pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi, ki jo obdolženec pridobi s tem kaznivim dejanjem, in da stroškov za protipravni nakup droge zaradi preprodaje v nobenem primeru ni utemeljeno upoštevati pri izračunu višine koristi, ki jo je obdolženec pridobil s preprodajo, za kar si je prizadeval zagovornik, zaradi česar izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, pri čemer se je tudi sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (točka 1 obrazložitve napadene sodbe). Pravilno je obrazložilo še, da je obdolženec od prodaje kokaina tajnemu delavcu prejel 70.460,00 EUR, a da zaseženi denar (v znesku, ki mu ga je odvzelo), glede na opis kaznivega dejanja, ko je navedeno prepovedano drogo za višje denarne vsote preprodajal v sostorilstvu s soobdolženim C, zoper katerega teče ločen postopek, ki bi naj glede na vsebino obtožbe razpolagal z delom iste koristi, nedvomno predstavlja protipravno premoženjsko koristi, ki jo je pridobil z izvrševanjem kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami. Pravilnosti ocene prvostopenjskega sodišča, da izvedba predlaganega dokaza za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna, glede na obseg in intenzivnost kriminalne dejavnosti, ki je trajala dalj časa, obdolžencu pa je nedvomno zagotavljala visok zaslužek, ne more spremeniti niti trditev pritožbe zagovornika, da bi bilo potrebno zaslišati tajnega delavca, ker naj bi v drugem postopku izjavil, da je obdolženi A pri preprodaji droge zaslužil „nekaj malega“.

9. Po obrazloženem, in ker je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno pojasnilo tudi, da je obdolženec kaznivo dejanje izvrševal v relativno daljšem časovnem obdobju leta in pol pred hišno preiskavo, in je zato nepomembno, ali je v času policijskega zasega doma hranil iste bankovce, kot jih je prejel pri trgovanju s prepovedano drogo, so neutemeljene tudi vse ostale navedbe pritožb obdolženca, zagovornika in B, ki skušajo prikazati, da je obdolženec denar, ki je bil zasežen, pridobil s posojilom matere in prodajo avtomobilov ter da ne izvira iz kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki ga je storil. 10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, in ker pri preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, o pritožbah obdolženca, njegovega zagovornika in B odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).