Jedro

Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov.

Enako kot je odločitev, kdaj je potreben izvedenec, v domeni sodišča, je tudi odločitev, ali je potrebno mnenje drugih izvedencev, v pristojnosti sodišča (in to ne glede na zahtevo pravdne stranke). Sodišče je namreč glede ocene izvedenskega mnenja prosto in neodvisno, tako rekoč izvedenec nad izvedenci (peritus peritorum).

Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Obseg (višina) izgubljenega dobička je zato enak razliki med vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 17.816,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 3.415.009,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 5. 2001 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (glede plačila zneska 206.685.140,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 5. 2001 dalje do plačila in glede zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 34.716,51 EUR (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del (II. in III. točko izreka) navedene sodbe vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prizna še znesek odškodnine v višini 206.685.140,33 EUR s pp ter razliko do priglašenih stroškov, podredno pa da navedeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Skladno z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga ta ni podala.

4. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe pa je iz vseh razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tudi tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev o stroških postopka pridrži do izdaje končne odločitve.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev z ustrezno stroškovno posledico.

O pritožbi tožeče stranke

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Za opredelitev vsebine ustavno zajamčene pravice do povračila škode po 26. členu Ustave RS je pomembno, da način njenega uresničevanja ni opredeljen s specialnimi določili, prilagojenimi naravi te pravice. Sodna praksa presoja tovrstne odškodninske primere na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. Določilo 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 - ZRTVS-B, 83/01 - OZ, 30/02 - ZPlaP in 87/02 - SPZ, v nadaljevanju ZOR) (1) torej ni samostojna podlaga za odškodninsko odgovornost pravne osebe, temveč se za presojo civilne deliktne odgovornosti pravne osebe uporablja (tudi) 154. člen ZOR. (2) To pomeni, da je odgovornost tožene stranke obravnavanega gospodarskega spora krivdna, za njeno presojo pa so odločilna pravila stroke, saj nam ta povedo, ali je bilo ravnanje takšno, kot je pričakovati. (3) Odgovorna pravna oseba se lahko odškodninske odgovornosti razbremeni (enako kot po prvem odstavku 170. člena ZOR), če dokaže, da je oseba, ki je opravljala službo oziroma dejavnost, v konkretnem primeru ravnala tako, kot so ji nalagala pravila službe.

8. V obravnavanem primeru se torej skladno s splošnimi pravili (neposlovne) odškodninske odgovornosti krivda domneva. Glede na ugovor tožene stranke v postopku na prvi stopnji, da nikakor ni šlo za "zavestno nezakonito in protipravno delovanje" (list. št. 37) oziroma, da njeno ravnanje ni bilo namerno oziroma hudo malomarno (list. št. 101), pa je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, da mora na podlagi 2. odstavka 18. člena ZOR državni organ pri opravljanju svoje službe ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker je bil relevanten predpis, ki je v obravnavanem primeru določal pravila stroke in skrbnost ravnanja ministra, Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/56, Uradni list SFRJ, št. 10/65, 18/65, 4/77, 11/78, 32/78, 9/86, 16/86 - popr., 47/86, 83/89, Uradni list RS/I, št. 17/91 - ZUDE, Uradni list RS, št. 4/92, 55/92 - ZVDK in 80/99, v nadaljevanju ZUP), in ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je Ministrstvo za promet in zveze (v nadaljevanju MPZ) dokončna radijska dovoljenja razveljavilo iz nezakonitega razloga za uporabo nadzorstvene pravice in pri tem očitno kršitev materialnega prava utemeljilo na "contra legem" razlagi zakona, zaradi česar MPZ ni ravnalo skladno s pravili stroke, (posledično pa niti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej protipravno), je posredno ugotovilo tudi krivdno ravnanje tožene stranke.

9. Ker je tožeča stranka dokazala neskrbnost ravnanja odgovorne osebe oziroma kršitev pravil stroke (merilo protipravnosti njenega ravnanja) in ker tožena stranka (skladno s pravili dokaznega bremena) ni dokazala razbremenilnega dejstva (tj. da ni kriva, pri čemer je merilo krivde enako merilu protipravnosti), je krivda za nastanek škode, ki jo v predmetnem sporu vtožuje tožeča stranka, podana (4), pritožnica pa z navedbo, da se sodišče prve stopnje do navedenega vprašanja ni izrecno opredelilo, vsled navedenemu ne more uspeti.

10. Pritožba se v nadaljevanju osredotoča na neustrezno odmerjeno odškodnino iz naslova izgubljenega dobička. V ta namen tožeča stranka graja tako postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem ekonomsko - finančne stroke kot tudi samo odmero škode. Obstoj škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke bo pritožbeno sodišče obravnavalo v okviru pritožbe tožene stranke; v zvezi s pritožbenim očitkom, da prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj je izvedensko mnenje celovito, strokovno in prepričljivo, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da ni utemeljen.

11. Dokazna ocena je prosta in predstavlja rezultat kompleksne presoje vseh izvedenih dokazov. Sodišče mora vsak dokaz (tudi če njegovo vsebino dobesedno prenese v obrazložitev svoje odločitve) na koncu kritično ovrednotiti in obrazložiti, zakaj se z njimi strinja oziroma ne strinja. Na enak način kot sodišče premosti vprašanje (ne)verodostojnosti dokaza npr. izpovedbe priče (pojasni, zakaj njeni izpovedbi, ki jo je ponudila sodišču, verjame oziroma ne verjame), je tudi v obravnavanem gospodarskem sporu sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj se v določenih ugotovitvah z njim strinja, kot tudi zakaj ne more sprejeti njegove ocene, da tožeča stranka najverjetneje ne bi imela nobenega dobička oziroma bi ta v spornem obdobju imela celo izgubo. Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti pa sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. (5) Takšno sintezo izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izvedlo na 18., 19. in 20. strani izpodbijane sodbe. Z očitki, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, v katero je preneslo praktično celotno izvedensko mnenje in navedlo, da vprašanja z odgovori v celoti povzema kot del svoje obrazložitve, onemogočilo racionalno razpravo o bistvenih vprašanjih tega spora, zato ne more uspeti. (Racionalni) razpravi o bistvenih (pravno relevantnih) vprašanjih obravnavanega gospodarskega spora je bil namreč namenjen postopek pred izdajo izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje. Zakaj ni mogoče sprejeti zaključka, da bi tožeča stranka zagotovo dosegla določen dobiček (če do protipravne razveljavitve že pridobljenih radijskih dovoljenj ne bi prišlo), pri čemer je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine uporabilo znesek maksimalne višine izgubljenega dobička, ki ga je izračunal izvedenec ekonomsko - finančne stroke, pa bo pritožbeno sodišče obrazložilo pri presoji utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje pravil pravdnega postopka ni kršilo niti z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca ekonomsko – finančne stroke. V skladu s 3. odstavkom 254. členom ZPP zahteva sodišče mnenje drugih izvedencev zgolj v primerih, ko ugotovi, da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Enako kot je odločitev, kdaj je potreben izvedenec, v domeni sodišča, je tudi odločitev, ali je potrebno mnenje drugih izvedencev, v pristojnosti sodišča (in to ne glede na zahtevo pravdne stranke). Sodišče je namreč glede ocene izvedenskega mnenja prosto in neodvisno, tako rekoč izvedenec nad izvedenci (peritus peritorum). (6) Ker sodišče prve stopnje omenjenih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti ni ugotovilo (obrazložilo je, da je na vprašanja pravdnih strank prepričljivo in izčrpno odgovoril), novega izvedenca ni bilo dolžno postaviti (7), še posebej, če upoštevamo dejstvo, da že postavljeni izvedenec zatrjevanih dejstev ni mogel preveriti. Vsled navedenemu sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 254. člena ZPP in na ta način tožeči stranki ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem (zatrjevana 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Navedb v zvezi s kršitvijo 14., 22. in 23. člena Ustave RS pa pritožnica ni ustrezno konkretizirala, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje vsled ugotovljene neutemeljenosti uveljavljanih razlogov zavrnilo ter v izpodbijani II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

13. Pritožba je utemeljena.

14. Osrednji pritožbeni očitek tožene stranke se kaže v trditvi, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, v posledici česar je sprejelo napačno odločitev, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. O neutemeljenosti zatrjevane kršitve v delu, ki se nanaša na vprašanje protipravnosti ravnanja in krivde tožene stranke, pritožbeno sodišče nima pomislekov in v celoti sledi razlogom izpodbijane sodbe. Pritrjuje pa pritožnici v očitku, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, zaradi česar je sodba prvostopenjskega sodišča, ki se kaže v delni ugoditvi zahtevku, napačna.

15. Rešitev obravnavanega gospodarskega spora se tako kaže v odgovoru na vprašanje, ali je protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe (tj. tožene stranke), v sferi tožeče stranke povzročila pravno priznano škodo. Po 155. členu ZOR je namreč pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček). Pri oceni slednjega pa se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari in glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 189. člena ZOR).

16. Višina izgubljenega dobička je torej enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Obseg (višina) izgubljenega dobička je zato enak razliki med vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je. Ker torej dikcija 1. odstavka 155. člena ZOR predpostavlja obstoj (določenega) premoženja v trenutku škodnega dogodka, (ki pa se zaradi nastanka škodnega dogodka ni povečalo), je osrednja pritožbena navedba tožene stranke o neizkazanosti pravno priznane škode (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), po presoji pritožbenega sodišča utemeljena.

17. Tožeča stranka je škodo v obliki izgubljenega dobička utemeljevala s predložitvijo Poslovnega načrta (Projekt GSM v Sloveniji - A 198) iz februarja 1996, s katerim je predvidela, da bo omenjeni projekt čisti dobiček začel prinašati šele od leta 1999 dalje, in primerjavo tako predvidenega dobička s poslovanjem M. d. d. in S. d. d. v istem obdobju, kar vse naj bi po njenem mnenju utemeljevalo zaključek, da bi v primeru izostanka škodnega dogodka izgubljeni dobiček v višini 208.828.573,46 EUR nedvomno dosegla (tožba). Zatrjevala je, da bi (če ji tožena stranka vstopa na trg ne bi protipravno preprečila z izdajo razveljavitvenih odločb) uživala prednost prvega ponudnika, da je že ob vložitvi vloge za pridobitev dovoljenja za postavitev lastnega sistema GSM (4. 12. 1995) imela zagotovljen potreben kapital, kadre, izkušnje in sposobnosti (list. št. 182), da bi glede na hitro rast števila uporabnikov mobilne telefonije nedvomno nadaljevala z gradnjo svojega omrežja celo bistveno hitreje, kot je bilo to predvideno v poslovnem planu, ter da je bila tehnično in poslovno usposobljena za izvajanje storitev mobilne telefonije (list. št. 46), zaradi česar je po njenem mnenju utemeljeno sklepati, da bi dosegla tržni položaj, kakršnega je dosegel M. d. d.. V dokaz svojih navedb je predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke.

18. Takšnih trditev tožeče stranke pa izvedenec ekonomsko - finančne stroke ni mogel preveriti oziroma jih ni potrdil. Na to v svoji pritožbi utemeljeno opozarja tudi tožena stranka.

19. Izvedenec je kot enega izmed ključnih vprašanj izpostavil vprašanje financiranja (omrežja). Finančna sredstva, ki so potrebna za izgradnjo mreže, ki zagotavlja dobro pokritost, pa lahko zagotovijo le velike in kapitalsko močne družbe, ki morajo imeti dovolj lastnih sredstev ali pa pomoč družb v poslovni skupini (povezano lastništvo) ter dostop do tujih dolgoročnih virov v obliki dolgoročnih posojil (4. vprašanje). Tožeča stranka je obstoj konzorcija družb, ki bi tovrstna nujno potrebna sredstva lahko zagotovil, kot tudi vstop tujega operaterja (ključnega faktorja pri zagotovitvi uspešne izvedbe Poslovnega načrta, ki naj bi zagotovil tako tehnično – tehnološke rešitve kot tudi omogočil ustrezno financiranje), sicer zatrjevala, dokaznemu bremenu v zvezi z navedenimi pravno relevantnimi dejstvi pa po mnenju pritožbenega sodišča ni zadostila.

20. Dokazni postopek namreč ne daje zadovoljive podlage za sklep, da se je tožeča stranka v obdobju do preklica dovoljenj (29. 5. 1996) s tujim operaterjem uspela dogovoriti (o sodelovanju). V spis ni vložene nobene dokumentacije, ki bi razkrivala, v kateri fazi so se nahajali pogovori, temveč so podane zgolj enostranske navedbe tožnice, ki sta jih sicer potrdila zakoniti zastopnik tožeče stranke in priča S. Z., katerima pa vsled njuni pomanjkljivi izpovedbi sodišče prve stopnje utemeljeno ne sledi. V Poslovnem načrtu je sicer predvidena izdelava investicijskega elaborata, ker pa ta v spis ni vložen, izvedenec zatrjevanih aktivnosti pri izračunu škode ni mogel predvideti. Takšna preverba pa mu je bila iz istega razloga (opustitve izdelave investicijskega elaborata) onemogočena tudi v delu, ki se nanaša na zatrjevano dokapitalizacijo tožeče stranke. Novi - večji - kapital v znesku 75.000.000,00 SIT oziroma 312.969,45 EUR (četudi bi bil glede na terminski plan tožeče stranke zagotovljen do razveljavitve dovoljenj oziroma škodnega dogodka) bi kreditno spodobnost tožeče stranke sicer povečal, vendar pa D. d. o. o. še vedno ne bi bil sposoben izpeljati projekta GSM telefonije (A 198). Znesek lastnih sredstev pri financiranju investicije v mrežo bi bil premajhen – z navedenim kapitalom družba ne bi mogla financirati mreže baznih postaj niti pridobiti večjih tujih (bančnih) finančnih virov, kar pomeni, da dobičkov, ki jih vtožuje v predmetnem gospodarskem sporu, ne bi mogla doseči. 21. Realizacija poslovnega načrta (vključno s predvidenimi dobički) je torej odvisna od kapitala oziroma kapitalskega vložka. Da je tožeča stranka v trenutku razveljavitve spornih dovoljenj s potrebnim kapitalom razpolagala oziroma da so bili (tuji) investitorji pripravljeni zagotoviti nujna finančna sredstva (pa so vsled razveljavitve radijskih dovoljenj kot temeljnega pogoja za opravljanje komercialnih telekomunikacijskih storitev takšno namero opustili) je v obravnavanem gospodarskem sporu tožnica sicer zatrjevala (vključitev drugih družb oziroma vstop tujega operaterja). Ker pa tovrstnih predpostavk povečanja premoženja ni tudi dokazala, v tem postopku vtoževanega izgubljenega dobička po oceni pritožbenega sodišča ne more utemeljiti. Tožeča stranka ni izkazala, da je imela na dan razveljavitve 104 radijskih dovoljenj zagotovljena finančna sredstva (premoženje), ki bi ji omogočila izgradnjo (osnovne) infrastrukture za opravljanje GSM storitev (povprečni kapital družb M. d. d. in S. d. d. je v obravnavanem obdobju namreč znašal 215.730.392,00 EUR), zato tudi do dobička, ki ga takšna razvita finančna mreža omogoča (preprečitev povečanja premoženja) ni upravičena.

22. Ker izvedenec ekonomsko – finančne stroke Poslovnega načrta v delu, ki se nanaša na potrebna finančna sredstva (ki bi nadalje omogočala pridobivanje tako visokih dobičkov, kakor so vtoževani) zaradi izostanka investicijskega elaborata (oziroma drugih ustreznih dokazov) ni mogel preveriti (8), izračunal pa je (nekakšno) hipotetično odškodnino, za katero glede na predhodno obrazloženo stališče pritožbenega sodišča ni podlage (9), da jo sodišče prisodi tožeči stranki, je pritožnici pritrditi v očitku, da tožeča stranka nastanka (pravno priznane) škode ni dokazala. Mejni prag verjetnosti, s katero morajo biti izkazane posamezne kategorije izgubljenega dobička, je namreč enak verjetnosti, s katero morajo biti te kategorije izkazane pri resnem finančnem načrtovanju, ta pa presega 50 odstotkov (10). Ker pa tožeča stranka premoženjskih kategorij, ki so podlaga za izračun (ugotavljanje) izgubljenega dobička (kot obrazloženo teh ni dokazala, saj ni pripravila investicijskega elaborata, ki bi omogočil preverbo zatrjevanih investicijskih vložkov in kapitalske ustreznosti podjetja), je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ne sledi ugotovitvi izvedenca, da obstaja večja verjetnost (70 odstotna), da poslovni načrt operativno ne bi bil izvedljiv (kar tožeče stranke ne upravičuje do dobička, ki so ga v vtoževanem obdobju dosegle družbe, ki so relevantni trg obvladovale), temveč svoj sklep utemeljuje zgolj na protipravnosti ravnanja tožene stranke, napačna. Izguba možnosti, da se tožeča stranka po svoje izkaže na trgu GSM telefonije namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča za sklep, da bi se, če tožena stranka ne bi ravnala protipravno, ob normalnem teku stvari, premoženje tožeče stranke povečalo za prisojeni znesek odškodnine v višini 3.415.009,00 EUR.

23. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena že iz razloga izostanka pravno priznane škode kot enega od obligatornih elementov za obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni opredeljevalo. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek skupaj s stroškovno posledico zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

24. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo stroške glede na specifikacijo, razvidno iz priloženih stroškovnikov. Toženi stranki je tako upoštevaje stroškovnik na list. št. 113 priznalo 7.182,67 EUR, in sicer za 15450 točk ter za materialne stroške v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 odstotek od presežka nad 1000 točk (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife). Po stroškovniku na list. št. 223 mu je priznalo 4550 točk (za vlogi in narok po 1500 točk skladno s tar. št. 19 in 20 ter za predlog za izdajo popravnega sklepa 50 točk po tar. št. 19), kar skupaj z 1 % povečanjem od presežka nad 1000 točk znaša 2.109,33 EUR. Glede na stroškovnik na list. št. 473 pa je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v višini 7.365,00 EUR, ki vključujejo stroške za vloge (5000 točk), zastopanje na naroku skupaj z urninami (7750 točk) ter izvedenino po sklepu sodišča prve stopnje v višini 1.500,00 EUR. Do stroškov iz naslova pričnin pa tožena stranka ni upravičena. Stroški tožene stranke za postopek na prvi stopnji skupno tako znašajo 16.657,00 EUR.

25. Ker je s pritožbo uspela, pa gredo toženi stranki tudi stroški pritožbenega postopka, in sicer za sestavo pritožbe 2500 točk in 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk. Pritožbeni stroški tožene stranke tako skupno znašajo 1.159,20 EUR.

26. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zakonske zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

(1) Uporabo ZOR predpisuje 1060. člen OZ.

(2) Mag. Dunja Jadek-Pensa: Aktualni problemi odškodninskega prava, Podjetje in delo, 1996, št. 5 - 6, str. 593 - 600. (3) Kadar je določen kot kriterij standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo o krivdi, temveč tudi za presojo o protipravnosti.

(4) Kar na 3. strani pritožbe (2. odstavek) ugotavlja sama pritožnica.

(5) VSL sodba I Cpg 1150/2013. (6) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str.: 505. (7) II Ips 154/2011. (8) V zaključku svojega mnenja je izvedenec izpostavil, da poslovni načrt sicer ne more ponuditi rešitev za vse strokovne probleme, ki ki bi se lahko pojavili v postopku implementacije GSM telefonije, moral pa bi ta dokument probleme vsaj izpostaviti in nanje opozoriti. Za izvedbo obravnavanega poslovnega načrta je zato potrebno izdelati dober program – investicijski elaborat in program izvedbe načrta (1. d vprašanje).

(9) Izvedenec je v dopolnitvi svojega mnenja izrecno pojasnil, da izračunani dobiček v znesku 3.415.009,00 EUR ne odraža dobička glede na vloženi kapital tožnice in je izračunan le na podlagi podatkov M. d. d. in S. d. d., obe družbi pa sta v posel vložili velike kapitalske vložke.

(10) Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str.: 950.