Jedro

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je brez izvedbe glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, je utemeljen. Čeprav je izvedenec ekonomske stroke, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ugotovil, da je bila verjetnost za uresničitev in uspešno izvedbo poslovnega načrta tožeče stranke 30 %, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da bi tožeča stranka zagotovo dosegla določen dobiček, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča spremenilo in presodilo, da tožeča stranka nastanka škode ni dokazala z verjetnostjo, ki presega 50 %. Drži sicer, da je mejni prag zadostne verjetnosti, s katero je potrebno dokazati nastanek izgubljenega dobička, verjetnost, ki presega 50 %, vendar pa doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava, katerega zmotna uporaba bi bila lahko razlog za spremembo sodbe na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Gre za vprašanje, ki sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja, pooblastila pritožbenega sodišča za poseganje vanj brez izvedbe glavne obravnave pa so omejena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 3,415.009,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (za 206,685.140,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo, prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da jo v ugodilnem delu potrdi, v zavrnilnem pa pritožbi tožeče stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije (v nadaljevanju URST) je tožeči stranki 20. 2. 1996 izdala 104 dovoljenja za nabavo in postavitev radijskih postaj za opravljanje mobilnih telekomunikacijskih storitev. Dovoljenja so veljala do 20. 2. 1997. - Minister za promet in zveze je 29. 5. 1996 po nadzorstveni pravici odločbe URST, s katerimi so bila tožeči stranki dana radijska dovoljenja, razveljavil. - Tožeča stranka je zoper odločbo ministra za promet in zveze sprožila upravne spore, s katerimi je uspela.

- Poslovni načrt tožeče stranke, v katerem je predvidela način vstopa na trg mobilne telefonije ter stroške in dobiček, povezan s tem, je bil presplošen in delno pomanjkljiv. Tožeča stranka v času razveljavitve dovoljenj ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za izpeljavo projekta GSM telefonije (za financiranje izdelave in vzdrževanja baznih postaj oziroma za pridobitev bančnih finančnih virov).

7. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode (izgubljenega dobička), ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega odvzema radijskih dovoljenj. Navajala je, da bi ji bila dovoljenja po enem letu avtomatično podaljšanja za naslednjih 10 let. Zaradi odvzema dovoljenj naj ne bi mogla več opravljati storitev GSM dejavnosti, izgubila je status operaterja mobilne telefonije in ni mogla sodelovati na javnem razpisu za podelitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM na ozemlju Republike Slovenije v frekvenčnih pasovih 890-915 in 935-960 MhZ po standardih GSM. Trdila je, da ji je zato nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, saj bi bila prva ponudnica na trgu mobilne telefonije, če tožena stranka ne bi ravnala protipravno.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Sodišče prve stopnje se je pri presoji nastanka škode oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke, ki je (med drugim) ocenil, da so možnosti za uspeh projekta tožeče stranke 30 %, v obsegu 70 % pa njen poslovni načrt operativno ne bi bil izvedljiv. Kljub temu je presodilo, da bi tožeča stranka zagotovo dosegla določen dobiček, če ji tožena stranka dovoljenj ne bi nezakonito razveljavila. Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi stališča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode z zadostno stopnjo verjetnosti.

9. Revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena v delu, v katerem se opira na peto alinejo 358. člena ZPP je neutemeljen, saj se sodbo pritožbenega sodišča da preizkusiti. Utemeljen pa je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je brez izvedbe glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče. Čeprav je izvedenec ekonomske stroke, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ugotovil, da je bila verjetnost za uresničitev in uspešno izvedbo poslovnega načrta tožeče stranke 30 %, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da bi tožeča stranka zagotovo dosegla določen dobiček, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča spremenilo in presodilo, da tožeča stranka nastanka škode ni dokazala z verjetnostjo, ki presega 50 %. Drži sicer, da je mejni prag zadostne verjetnosti, s katero je potrebno dokazati nastanek izgubljenega dobička, verjetnost, ki presega 50 %,(1) vendar pa doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava,(2) katerega zmotna uporaba bi bila lahko razlog za spremembo sodbe na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Gre za vprašanje, ki sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja, pooblastila pritožbenega sodišča za poseganje vanj brez izvedbe glavne obravnave pa so omejena.

10. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek oprlo na izvedensko mnenje in izvedenčevo izpoved, v zvezi z nastankom škode pa je zaslišalo tudi več prič. Predlog za zaslišanje priče M. V., ki naj bi izpovedal o sodelovanju družbe I. d. d. pri projektu tožeče stranke (kar naj bi bil glede na trditve tožeče stranke način zagotovitve potrebnih finančnih sredstev ter eden izmed dokazov, predlaganih za izkaz nastanka škode) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Kot pravilno opozarja revidentka, sodišče druge stopnje zato dokazne ocene brez izvedbe glavne obravnave in ponovitve dokazov ne bi smelo spremeniti (347. člen ZPP).

11. Sodišče druge stopnje je s sprejemom drugačne ocene o doseganju dokaznega standarda prekršilo določbo 355. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

12. Revidentka utemeljeno opozarja tudi na zmotno presojo določbe tretjega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določa, da je izgubljeni dobiček tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je potrebno izgubljeni dobiček dokazati z verjetnostjo, ki presega 50 %. Dokazno breme je na tožeči stranki (oškodovanki). Vendar pa držijo revizijske trditve, da za upravičenost do povrnitve izgubljenega dobička tožeči stranki ni nujno treba dokazati, da je imela že v času razveljavitve radijskih dovoljenj zagotovljena vsa finančna sredstva, ki bi ji omogočala izgradnjo infrastrukture za opravljanje GSM storitev. Pri oceni izgubljenega dobička se namreč upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari oziroma glede na posebne okoliščine. V obravnavanem primeru je treba presoditi posebne okoliščine (in ne normalen tek stvari), zaradi katerih naj bi potrditvah tožeče stranke prišlo do spremembe pri njenem obsegu poslovanja. Ta posebna okoliščina je odpiranje novega trga mobilne telefonije in predviden vstop tožeče stranke nanj. Do tega naj bi (glede na trditve tožeče stranke) prišlo šele v prihodnosti (po razveljavitvi dovoljenj za nabavo in postavitev radijskih postaj za opravljanje mobilnih telekomunikacijskih storitev), zato obseg finančnih sredstev tožeče stranke v času razveljavitve dovoljenj ni odločilen. Odločilno je, ali bi do takih sredstev glede na predviden tek dogodkov lahko prišla in ali bi dosegla dobiček.

13. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že na podlagi očitka o relativni bistveni kršitvi določbe 355. člena ZPP, se do ostalih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ni opredeljevalo.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 168. členu, str. 949 – 951. 168. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je vsebinsko enak 189. členu Zakonu o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ.

Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 492/2002 z dne 8. 7. 2004.