Jedro

Tožnik je imel v službenem času 0,81 mg alkohola na liter izdihanega zraka in je v alkoholiziranem stanju s službenim avtomobilom povzročil prometno nesrečo. Glede na to, da je delo pri toženi stranki pod vplivom alkohola prepovedano, upoštevajoč ugotovljene okoliščine tožnikovega dela, ki so zahtevale popolno treznost in pozornost pri delu (pri opravljanju varovanja javne prireditve kot policist – vodnik službenega psa) in glede na stopnjo alkoholiziranosti (0,81 mg alkohola), je šlo za takšno stopnjo izgube zaupanja, da se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati. Izpolnjeni so vsi pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se I. točka v celoti glasi: „I. Ugotovi se, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za čas od 25. 9. 2009 do 24. 10. 2011. Višji tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 24. 10. 2011, poziv nazaj na delo, ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas, za delovno mesto policist – vodnik službenega psa ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po tem datumu, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 7.498,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2011 dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas, za delovno mesto policista – vodnika službenega psa ter tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 25. 9. 2008 (pravilno 25. 9. 2009) do 24. 10. 2011 izplačati za vsak mesec bruto plačo v višini 1.499,66 EUR, od navedenega zneska odmeriti davke in prispevke ter plačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 897,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka za izpolnitev pa do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, podrejeno pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. in II. izreka spremeni tako, da ugotovi obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko z dnem izreka sodne odločbe in odloči o podrednem tožbenem zahtevku tožnika ter o stroških postopka. Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da je reintegracijski zahtevek tožnika utemeljen in da je neutemeljen predlog tožene stranke po sodni ugotovitvi prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je po prepričanju tožene stranke tudi v tretje enostransko ocenilo razloge, ki so govorili v prid trditvam strank tega individualnega delovnega spora in je tako ponovno pripisalo minimalno težo dokazom, ki so govorili v prid trditvam tožene stranke. Tožena stranka se je tako do prekrškovnega kot tudi do predkazenskega postopka že opredelila v prejšnji pritožbi, zato na tem mestu le povzema že podane argumentacije. V razlogih sodbe citirana sodba Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. PR 959/2009 je posledica umika predloga predlagatelja, ta pa je bil umaknjen preprosto zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti ali je povzročitelj prometne nesreče (tožnik) nezgodo povzročil na javni cesti ali zasebni površini, nesporno in neprerekano dejstvo pa obstaja, da je tožnik pooblaščena javna oseba, na javnem kraju, alkoholiziran in v času službe z vozilom zadel v drugo, osebno vozilo last fizične osebe. Nobeden od postopkov ni bil zaključen z ugotovitvijo, da tožnik ni izvršil zakonskih znakov prekrškov oziroma kaznivega dejanja. Neprerekano dejstvo ostaja, da je bil tožnik v času opravljanja službene dolžnosti kot pooblaščena oseba vinjena, da je povzročila nezgodo s službenim vozilom (čeprav ne na javni površini), da je nato večim osebam v službeni uniformi policista izrekla grožnje (tudi za uporabo službenega orožja) in nenazadnje, da je o tem poročala večina medijev. Tožena stranka meni, da je za odločitev (izredna odpoved) imela resne in utemeljene razloge, z gotovostjo pa vsa ugotovljena dejstva kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni več mogoče. Odnos med strankama delovnega razmerja je v celoti skrhan in de facto ne obstaja. Sprašuje se kakšno avtoriteto bo tožnik lahko užival, če bi bil v primeru reintegracije ponovno napoten v naselje V. na zavarovanje (enake) javne prireditve in kako bodo na to reagirali oškodovanci, njihovi bližnji in znanci, javnost z eno besedo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu in po opravljeni pritožbeni obravnavi, v kateri je izvedlo tudi dokaze s prečitanjem: sklepa tožene stranke z dne 25. 9. 2009, sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 10. 2009, pritožbe tožnika z dne 7. 10. 2009, dopisa z dne 18. 9. 2009, sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. PR 959/2009, sklepa o zavrženju Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 17. 12. 2009, dopisa R.D. z dne 22. 7. 2009, dopisa M.P. z dne 22. 7. 2009, obvestila o odvzemu prostosti z dne 21. 7. 2009, sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. ZSV 499/2009 z dne 12. 10. 2009, sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. PR 899/2009 z dne 21. 9. 2011, zapisnika z dne 23. 9. 2009, fotokopije člankov iz časopisa, zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče z dne 30. 8. 2009, zapisnika umika predloga za pregon z dne 2. 9. 2009, zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 1. 9. 2009, pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2008, predloga za izredno odpoved z dne 8. 9. 2009, sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 11. 9. 2009, uradnega zaznamka z dne 22. 9. 2009, izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obvestila in vabila z dne 11. 9. 2009, dopisa z dne 4. 9. 2009, dopolnitve predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2009, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 30. 8. 2009, izpovedi tožnika in priče A.H., je ugotovilo, da so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, in je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je ugotavljalo ali obstojijo okoliščine in interesi pogodbenih strank za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo s sodbo opr. št. Pd 668/2010 z dne 23. 3. 2010. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 765/2010 z dne 11. 11. 2010 v 1. in 2. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, v 3., 4. in 5. točki izreka pa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da mora zavzeti stališče do navedb tožene stranke glede nesprejemljivega ravnanja tožnika kot policista, upoštevaje pri tem tudi stopnjo zaupanja, ki se pri toženi stranki zahteva ter v tej luči presodi ravnanje tožene stranke ob spornem dogodku dne 30. 8. 2009. V novem postopku je bilo po oceni sodišča prve stopnje bistveno, da je priča A.H. pojasnila, da je bilo na kraju dogodka zbranih več ljudi, ki so bili zelo glasni, med njimi pa je bilo kar nekaj vinjenih in so dajali opazke, vendar ne o tožniku kot konkretnem policistu, temveč o policiji kot taki oziroma skupini policistov, ki so bili na kraju nesreče. Zaključilo je, da (kljub medijskemu poročanju o dogodku) odnos med strankama konkretnega delovnega razmerja ni v celoti skrhan oziroma porušen do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, da tožena stranka tožniku še lahko zaupa in je zato utemeljen reintegracijski zahtevek tožnika. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 589/2011 z dne 3. 3. 2011 ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker izpodbijana sodba ni imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v dokaznem postopku, ko je zatrjevala, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, saj je tožnik v službenem času pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, pri čemer je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti pokazal, da je imel tožnik v službenem času 0,81 mg alkohola in je torej v vinjenem stanju s službenim avtomobilom povzročil prometno nesrečo. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je tožnik podpisal in se z njim strinjal. V novem sojenju je sodišče prve stopnje v okviru presoje okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank v zvezi z ugotovitvijo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) upoštevaje tudi dejstvo, da je tožnik dne 30. 8. 2009 v službenem času, v vinjenem stanju in službenim vozilom povzročil prometno nesrečo, vendar je ocenilo, da je za razsojo pomembno dejstvo, kako je tožnik svoje delo opravljal do nesreče. Ugotovilo je, da je tožnik delal od leta 1999 in še ni bil disciplinsko kaznovan, da je opravljal delo vestno in zgledno, upoštevalo pa je tudi naravo dela, ki ga je opravljal (policist – vodnik službenega psa). Ugotovilo je, da tožnik navkljub enkratni kršitvi delovnih obveznosti kot šibkejša stranka vztraja v delovnem razmerju pri reintegraciji in si želi še naprej opravljati delo, zato je zahtevku po reintegraciji in reparaciji ugodilo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ena temeljnih nalog policije na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa prav preprečevanje in odkrivanje prometnih prekrškov ter odkrivanje in sankcioniranje njihovih povzročiteljev, zato je ravnanje tožnika za toženo stranko popolnoma nesprejemljivo, saj so policisti tisti, ki morajo varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške, odkrivati in prejemati storilce kaznivih dejanj in prekrškov, nadzirati in urejati promet na javnih cestah, itd.. Policisti torej morajo vedno ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranost in učinkovitost opravljanja javnih nalog, tožnik pa je s svojim ravnanjem ravnal v nasprotju s tem. Zakon o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 66/2009) v 85.a členu določa, da se delavcu prepreči nastop dela ali prepove opravljanje dela, če je pod vplivom alkohola, narkotičnih sredstev ali v takšnem psihičnem stanju, da neposredno ogroža svojo varnost in varnost drugih. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je za delo policista bistveno, ali mu tožena stranka še lahko zaupa, upoštevaje siceršnja policijska pooblastila in specifičnosti dela policista. V skladu s 3. členom ZPol pa morajo policisti kot javni uslužbenci tudi ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti do poštenega, nepristranskega in učinkovitega opravljanja javnih nalog.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je imel tožnik v službenem času 0,81 mg alkohola na liter izdihanega zraka in je v alkoholiziranem stanju s službenim avtomobilom povzročil prometno nesrečo. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je tožnik podpisal in se z njim strinjal. Glede na to, da je delo pri toženi stranki pod vplivom alkohola prepovedano, upoštevajoč ugotovljene okoliščine tožnikovega dela, ki so zahtevale popolno treznost in pozornost pri delu (pri opravljanju varovanja javne prireditve kot policist – vodnik službenega psa) in glede na stopnjo alkoholiziranosti (0,81 mg alkohola), je pritožbeno sodišče presodilo, da je šlo za takšno stopnjo izgube zaupanja v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR, da se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je kriterije za odmero pravične odškodnine iz 118. člena ZDR izoblikovala le primeroma (starost, delovna doba, zaposlitvene možnosti, poklic, prejemanje denarnega nadomestila, itd.) (1). To pomeni, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, katere okoliščine (kriteriji) predstavljajo podlago za določitev škode delavca, ki se ne vrne k delodajalcu, in ki mu nastaja oziroma bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča. Pritožbeno sodišče je presodilo, da tožniku na podlagi 118. člena ZDR pripada pravična in primerna odškodnina v znesku 7.498,30 EUR (5-kratnik njegove plače). Višino prisojenega zneska utemeljuje s tem, da se je tožnik pri toženi strani zaposlil leta 1999, kot kandidat za policista, opravil potrebno izobraževanje in se leta 2001 zaposlil na PP S.. V letu 2005 se je zaposlil kot vodnik službenega psa (torej zaposlen skupno 10 let), da je bil na dan prenehanja delovnega razmerja star manj kot 33 let, da je po izobrazbi ekonomski tehnik, vendar se nikoli ni uspel zaposliti v tem poklicu, da ima s partnerko 8. letno hčerko, da je partnerka zaposlena za določen čas za 4 ure dnevno in da ni bil upravičen do nadomestila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina v višini 5-kratnika tožnikove plače (v višini 7.498,30 EUR) ustreza namenu priznanja odškodnine iz 118. člena ZDR (nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu oziroma odškodnina za bodočo ocenjeno škodo), zato je višji zahtevek (do 16-kratnika tožnikove plače) zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. člena ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik v sporu ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. odločba opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009.