Jedro

Sodišče je utemeljeno poudarilo pomen dela policista, ki ga je opravljal tožnik, tako z vidika zahtevane visoke stopnje zaupanja tožene stranke v delo policista, kot pomena zaupanja javnosti v neoporečno delo policistov. Glede na to ni zmotno uporabilo določb 118. člena ZDR, ko je ob gornjih ugotovitvah presodilo, da nadaljevanje tožnikovega dela policista pri toženi stranki ni več mogoče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je že s sodbo Pd 687/2009-17 z dne 23. 3. 2010 ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009, dokončno potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 10. 2009, nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni zagotovila pravice do zagovora. Hkrati je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot neutemeljeno zavrnilo, glede odločitve o reintegracijskem zahtevku pa pritožbi ugodilo, v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in sodišču naložilo, da se v ponovljenem postopku ponovno opredeli do toženkinega podrednega predloga za razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vztrajalo pri priznanju pravic iz delovnega razmerja za čas do vrnitve tožnika na delo in pri vrnitvi tožnika na delo k toženi stranki.

4. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 24. 10. 2011 dalje, ko je bila zaključena obravnava pred sodiščem prve stopnje, in zahtevek za vrnitev tožnika na delo zavrnilo, namesto vrnitve na delo pa tožniku prisodilo odškodnino v višini 5-kratnika njegove mesečne plače v skupnem znesku 7.498,30 EUR. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in glede priznanje pravic iz delovnega razmerja do vključno 24. 10. 2011 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče na pritožbeni obravnavi zgolj prečitalo zapisnike o izpovedbi na prvi stopnji zaslišanih prič in druge listinske dokaze ter neprepričljivo in pristransko zaključilo, da nadaljevanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče. Navaja, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja in prekrška, da ob priliki očitane kršitve ni bil vinjen, da je bil rezultat alkotesta glede na takratne okoliščine neveljaven, da sodišče ni pribavilo kazenskega in prekrškovnega spisa, da obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča in sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju Pr 899/2009 z dne 21. 9. 2011, ki se nahaja v spisu, glede vožnje pod vplivom alkohola in povzročitve prometne nesreče, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Sodišče je zgolj na podlagi navedb tožene stranke neutemeljeno ugotovilo, da naj bi šlo za takšno izgubo zaupanja, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati, ne da bi pri tem upoštevalo interese tožnika, kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. V nasprotju s presojo sodišča prve stopnje ni ustrezno upoštevalo tožnikovega predhodnega korektnega dela, zaradi česar razlogi za spremembo sodbe sodišča prve stopnje niso bili podani. Podredno pa tožnik uveljavlja tudi prenizko odmero odškodnine v okviru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in navaja, da bi glede na okoliščine za primer take odločitve sodišče moralo slediti njegovemu podrednemu zahtevku za priznanje odškodnine v višini 16 plač.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je pritožbeno sodišče predvsem izhajajo iz okoliščin tožniku očitanih kršitev z dne 30. 8. 2009, značaja tožnikovega dela in odmevov v javnosti. Res je s tem v zvezi na pritožbeni obravnavi le prebralo listinske dokaze in zapisnike o zaslišanju tožnika in priče, pri tem pa glede bistvenih dejanskih okoliščin ugotovilo v bistvu enako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Dejanske ugotovitve sodišča tudi ne nasprotujejo listinam v spisu, tako da v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

9. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: Tožnik je bil policist, vodnik službenega psa. Dne 30. 8. 2009 je bil z dnevnim razporedom s službenim psom napoten na zavarovanje javne prireditve ob verskem vaškem prazniku v naselju V. V..

V popoldanskem času je s svojim službenim vozilom povzročil prometno nezgodo oziroma poškodbo drugega vozila, kar je povzročilo veliko razburjenje prisotnih obiskovalcev prireditve.

S strani patrulje prometne policije, ki je pri tem posredovala, je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik vinjen in je alkotest pokazal prisotnost 0,81 alkohola v litru izdihanega zraka.

O dogodku so mediji obširni poročali.

Tožnik je bil v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sorazmerno mlad, star 33 let, skupno zaposlen 10 let, po osnovnem poklicu ekonomski tehnik z dodatno usposobljenostjo za policista.

10. Že med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bila zaradi navedenih dogodkov zoper tožnika vložena kazenska ovadba, ki pa je bila sklepom z dne 17. 12. 2009 zavržena, ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik pri navedenih dogodkih občanki resno grozil s pištolo oziroma da bi resno grozil občanu z napadom na njegovo življenje in telo. Prav tako je bil tožnik v postopku o prekršku oproščen, ker ni bilo dokazano, da bi tožnik pod vplivom alkohola vozil in povzročil prometno nesrečo na javni cesti oziroma javni površini. Pri tem se Okrajno sodišče na Ptuju do alkoholiziranosti tožnika ni opredelilo.

11. Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano. Kolikor tožnik v reviziji zanika alkoholiziranost, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

12. Na podlagi 118. člena ZDR lahko sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi namesto ugoditve zahtevku delavca za vrnitev na delo ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje le do odločitve sodišča prve stopnje in delavcu prisodi denarno odškodnino, največ v višini 18 plač, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri tem je lahko možnost nadaljevanja dela delavca odvisno tudi od porušenosti medsebojnega zaupanja, ki je posledica delavčevih ravnanj.

13. Sodišče je utemeljeno poudarilo pomen dela policista, ki ga je opravljal tožnik, tako z vidika zahtevane visoke stopnje zaupanja tožene stranke v delo policista, kot pomena zaupanja javnosti v neoporečno delo policistov. Glede na to ni zmotno uporabilo določb 118. člena ZDR, ko je ob gornjih ugotovitvah presodilo, da nadaljevanje tožnikovega dela policista pri toženi stranki ni več mogoče. Glede na nesprejemljivost in odmevnost tožnikovih ravnanj dne 30. 8. 2009 je taka presoja utemeljena ne glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik že predhodno kršil svoje delovne obveznosti. Tako z vidika razveze pogodbe o zaposlitvi, kot z vidika višine odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožniku namesto vrnitve na delo, je pomembno, da je tožnik še sorazmerno mlad in da ima glede na svojo izobrazbo ekonomskega tehnika in dodatno usposobljenost v okviru usposabljanja za policista sicer relativno dobre možnosti za zaposlitev. Pri tem pomeni prisojena odškodnina ustrezno odmeno za izgubo zaposlitve za naprej, za čas do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje pa so bile tožniku z izpodbijano sodbo priznane pravice iz delovnega razmerja vse od prenehanja zaposlitve na podlagi nezakonite odpovedi (v trajanju 25 mesecev).

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.