Jedro

Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podal trditvene podlage za ugotovitev, da je vozilo, ki ga je upravljal toženec bilo težje od 3.500 kg in da je vleklo priklopnik, ki ni lahki ali bivalni priklopnik. Res je sicer, da je tožnik šele v pritožbi podal navedbe, da je hitrost za skupino vozil, v katero je sodilo vozilo, ki ga je upravljal toženec, omejena na 70 km/h, saj je na cestah hitrost vožnje za motorna vozila z največjo dovoljeno maso nad 3.500 kg, ki vleče priklopno vozilo, ki ni lahki ali bivalni priklopnik, omejena na 70 km/h (po 33. členu ZVCP-1), vendar pa je že v tožbi, ko je govoril o toženčevi neprilagojeni hitrosti, navedel,“da bi lahko toženec z vozilom vozil na tej cesti največ 70 km/h, da je znašala generalna omejitev hitrosti na tej cesti 70 km/h in da bi toženec moral peljati počasneje, kot je bila sama generalna omejitev hitrosti 70 km/h.“ Navedene pravočasne trditve so po presoji Vrhovnega sodišča zadostne za presojo o omejitvi hitrosti vožnje na cesti na 70 km/h po 2. točki prvega odstavka 33. člena ZVCP-1. Po citirani določbi je hitrost vožnje na cestah omejena na 70 km/h za motorna vozila, z največjo dovoljeno maso nad 3.500 kg, ki vlečejo priklopno vozilo, ki ni lahki ali bivalni priklopnik.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik (sicer toženčev delodajalec) je od toženca (delavca) uveljavljal povrnitev materialne škode, ki jo je slednji povzročil, ko je zaradi neprilagojene hitrosti izgubil oblast nad tožnikovim tovornim vozilom.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 58.353,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da tožnik hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim ter lastnostim in stanju ceste, preglednosti in tudi značilnostim prometa, vozila in tovora (vozil je torej z neprilagojeno hitrostjo). Zato je povzročil prometno nesrečo. Zaključilo je, da bi moral biti toženec glede na označbe na vozišču, da gre za ostri ovinek, na to nedvomno pozoren, vendar pa glede na to, da je vozil v območju dovoljene hitrosti (vozil je 10 km/h pod dovoljeno hitrostjo 90 km/h), ni šlo za njegovo hudo malomarnost, ampak zgolj malomarnost (prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR). Presodilo je, da toženčeva vožnja ni odstopala od vožnje povprečnega voznika tovornega vozila. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora tožnik tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedlo je še, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, ki bi utemeljevala uporabo določbe 33. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), veljavne v času nezgode. Trditve, podane v pritožbi, so prepozne. Res je v tožbi, ko je govoril o toženčevi neprilagojeni hitrosti, omenil (v oklepaju), da bi lahko toženec z vozilom vozil na tej cesti največ 70 km/h, vendar je potrebno upoštevati njegove istočasne trditve, da je znašala generalna omejitev hitrosti na tej cesti 70 km/h in da bi moral toženec peljati počasneje, kot je bila sama generalna omejitev hitrosti 70 km/h. Ugotovitev, da je splošna omejitev hitrosti omejena na 90 km/h, pa za tožnika ni sporna.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni, podredno pa, da sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilen zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede toženčeve neprilagojene hitrosti, kar je dejansko in predvsem pravno vprašanje. Da je toženec vozil neprilagojeno, ne izhaja samo iz ugotovljenega dejanskega stanja, ampak predvsem iz 2. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP-1, po katerem je na cestah hitrost vožnje za motorna vozila z največjo dovoljeno maso nad 3.500 kg, ki vlečejo priklopno vozilo, ki ni lahki ali bivalni priklopnik, omejena na 70 km/h. Navedene določbe ZVCP-1 sodišči nista upoštevali, čeprav bi jo po uradni dolžnosti morali. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago in je celo sam opozoril na navedeno zakonsko določbo. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev določb 5., 7., 212. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. člena Ustave RS. Tožnik je prometno nesrečo v obravnavani zadevi povzročil iz hude malomarnosti.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Dne 27. 6. 2008 je prišlo do prometne nesreče, v kateri je bil udeležen toženec kot delavec – voznik tovornega vozila in priklopnega vozila, v lasti tožnika kot delodajalca. Toženec je bil pri tožniku zaposlen kot poklicni voznik in je kot tožnikov delavec v okviru svojih delovnih obveznosti zanj opravljal vožnjo s tovornim vozilom in priklopnim vozilom po glavni cesti I. reda št. 4, odsek 1260, km 8500, iz smeri Velenja proti Slovenj Gradcu Ko se je toženec pripeljal v neposredno bližino objekta ..., kjer cesta poteka v dolg, nepregleden, nevaren ovinek, je zaradi neprilagojene hitrosti izgubil oblast nad tovornim vozilom. Zaradi tega je priklopnik in tovorno vozilo prevrnilo na desni bok.

- V času prometne nesreče je tožnik vozil 80 km/h. Tožencu se tistega dne ni mudilo in je vozil normalno, izpit E kategorije je opravil kakšna dva meseca pred nezgodo. Pred tem prometnih nezgod ni imel. - Hitrost vožnje je na tistem delu vozišča s splošnim predpisom omejena na 90 km/h. V smeri toženčeve vožnje je postavljen prometni znak (I-1) približevanje ovinku, ki je nevaren zaradi svoje značilnosti ali nepreglednosti. Skozi ovinek so ob vozišču postavljene tudi table za usmerjanje (III-107) in označujejo mesto na cesti, kjer je oster ovinek.

- Toženec je v prvem delu ovinka s hitrostjo 80 km/h še obvladoval vozilo (v začetnem delu bi prilagojena hitrost znašala 75 km/h, kar pomeni, da je vozil le 5 km/h nad prilagojeno hitrostjo), za drugi del ovinka pa je bila hitrost vožnje previsoka.

- Tožnik je povzročil prometno nesrečo, saj hitrosti vožnje in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, preglednosti ter tudi značilnostim prometa, vozila in tovora (vozil je torej z neprilagojeno hitrostjo).

8. Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podal trditvene podlage za ugotovitev, da je bilo vozilo, ki ga je upravljal toženec težje od 3.500 kg in da je vleklo priklopnik, ki ni lahki ali bivalni priklopnik. Res je sicer, da je tožnik šele v pritožbi izrecno navedel, da je hitrost za skupino vozil, v katero je sodilo vozilo, ki ga je upravljal toženec, omejena na 70 km/h po 33. členu ZVCP-1, vendar pa je že v tožbi, ko je govoril o toženčevi neprilagojeni hitrosti, navedel, „da bi lahko toženec z vozilom vozil na tej cesti največ 70 km/h, da je znašala generalna omejitev hitrosti na tej cesti 70 km/h in da bi toženec moral peljati počasneje, kot je bila sama generalna omejitev hitrosti 70 km/h.“ Kljub nekoliko nerodni formulaciji navedene pravočasne trditve zadoščajo za presojo o omejitvi hitrosti vožnje na cesti na 70 km/h po 2. točki prvega odstavka 33. člena ZVCP-1. Po citirani določbi je hitrost vožnje na cestah omejena na 70 km/h za motorna vozila, z največjo dovoljeno maso nad 3.500 kg, ki vlečejo priklopno vozilo, ki ni lahki ali bivalni priklopnik.

9. Ker sodišči zaradi napačnega zaključka, da tožnik ni pravočasno podal trditev o omejitvi hitrosti vožnje po 2. točki prvega odstavka 33. člena ZVCP-1, nista ugotavljali, ali je bila hitrost vožnje za vozilo, ki ga je vozil toženec, omejena na 70 km/h, sta tožniku s takšnim ravnanjem onemogočili obravnavanje pred sodiščem in zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.