Jedro

Država R Slovenije - Ministrstvo za obrambo je odgovorna za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec kot vojak bivše Jugoslovanske armade, ko je služil redni vojaški rok, ker ga je vojak iste vojne pošte zaradi neupoštevanja varnostnih ukrepov in nestrokovnega ravnanja z orožjem ustrelil v glavo in mu povzročil telesne poškodbe. Odškodninska zavezanost države R Slovenije - Ministrstva za obrambo temelji na 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije, ki določa, da prevzemajo organi R Slovenije izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile s prejšnjo ustavo R Slovenije in ustavo SFR Jugoslavije prenešena na organe SFRJ.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel dne 12. 11. 1989 kot vojak vojne pošte XXX Zagreb, ko je služil redni vojaški rok v JA v SFRJ, ker ga je vojak iste vojne pošte zaradi neupoštevanja varnostnih ukrepov in nestrokovnega ravnanja z orožjem ustrelil v glavo in mu povzročil telesne poškodbe.

Tožena stanka se je zoper vmesno tožbo pritožila iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava (čl. 353/I tč. 1 in 3 ZPP). Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je odstopilo od načelnega stališča Vrhovnega sodišča R Slovenije, po katerem je prehod odškodninske odgovornosti z nekdanje SFRJ na RS vezan na državljanstvo oškodovanca in na kraj škodnega dogodka. Ni se opredelilo, ali se škoda presoja po pravu njenega nastanka.

Ministrstvo za obrambo ni univerzalni pravni naslednik bivšega zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Temelj odškodninske odgovornosti jugoslovanske armade je v odgovornosti za drugega, torej za škodo, ki so jo povzročili njeni organi oz. delavci na delu oz. v zvezi z delom in za to škodo Republika SLovenija ni odgovorna.

Pritožba pri obrazlagi svojega stališča citira odločitev Vrhovnega sodišča R Slovenije II Ips XXX.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi čl. 330 ZPP upravičeno z vmesno sodbo odločilo o podlagi odškodninskega spora, to je o odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo, ker med strankama ni sporna le višina odškodninskega zahtevka, ampak tudi podlaga, pa je stvar glede podlage zrela za odločbo.

Zmotno je pravno mnenje pritožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila Zakona o pravdnem postopku, češ, da ni sledilo načelnemu mnenju Vrhovnega sodišča II Ips XXX z dne 24. 2. 1993, da je prehod odškodninske odgovornosti nekdanje SFRJ na Republiko Slovenijo vezan tako na državljanstvo oškodovanca kot na kraj škodnega dogodka. Po čl. 125 Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I z dne 28. 12. 1991) so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na ustavo in zakon. Niso vezani na precedenčna mnenja višjih sodišč, zlasti pa drugačno sojenje ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče pa pri njegovem delu tudi ob uradnem preizkusu sodbe (čl. 365/II ZPP) ni našlo drugih bistvenih kršitev postopka.

Odškodninska zavezanost Republike Slovenije in njenih organov za škodo, ki so jo povzročili organi bivše SFRJ temelji na čl. 1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Ur. list RS, št. 1-6/91-I z dne 25. 6. 1991), ki določa, da prevzemajo organi Republike Slovenije v skladu s tem zakonom izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ.

Obramba Republike Slovenije je po Ustavi Republike Slovenije, ki je veljala ob času škodnega dogodka, bila prenešena v pristojnost zvezne države SFRJ, ki jo je sestavljala tudi Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je bil tožnik skladno s tedaj veljavnimi zakonitimi predpisi poslan na služenje obveznega vojaškega roka v Jugoslovansko armado, ki je bila zvezni organ. Bil je poslan v okviru tedaj veljavne zakonodaje na odsluženje vojaškega roka v drugo Republiko, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v katerem je bil poškodovan. Kraj škodnega dogodka ne more vplivati na odškodninsko odgovornost odgovorne pravne osebe. V konkretnem primeru je bila odgovorna za škodo, ki jo je povzročil vojak na služenju vojaškega roka tožniku, tudi vojaku na služenju vojaškega roka, po čl. 170 ZOR in nadaljnjih jugoslovanska armada, torej organ SFRJ. Po citiranem 1. čl. Ustavnega zakona, je ob osamosvojitvi ta odgovornost prešla na toženo stranko. Pri tem je poudariti še, da je Republika Slovenija po Ustavi oblikovana kot pravna država (2. čl.). To pomeni med drugim, da formalni pravni viri obravnavajo pravne subjekte predvidljivo, saj vnaprej določajo, kako naj se subjekti vedejo, če se bodo znašli v določenih dejanskih okoliščinah. To velja tudi za državo kot udeleženko civilnopravnega razmerja, kar je tudi odškodninsko razmerje. V tem razmerju država ne nastopa kot objekt mednarodnega javnega prava, ampak nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. Drugačna razlaga določb 9. čl. Ustavnega zakona, ki med drugim določa, da Republiški upravni organ pristojen za obrambo v skladu z zakonom oziroma dogovorom zagotovi, da v skladu z odločitvami predsedstva Republike Slovenije premoženje, s katerim so do uveljavitve tega zakona upravljala poveljstva, enote in zavodi jugoslovanske ljudske armade, prevzemajo v upravljanje ustrezna poveljstva, enote in zavodi TO Republike Slovenije. Tako se pokaže, da se tožena stranka ne more v razmerju nasproti tožniku sklicevati, da je prevzela le tista področja, ki so nujno potrebna za funkcioniranje države, in še ta le v upravljalskem obsegu, ostala področja pa le v tistih mejah, ki jih tožena sama določi, kar naj bi veljalo za vprašanje njene odškodninske odgovornosti.

Na podlagi obrazloženega pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, s katero je ugotovljena odgovornost pritožnice za škodo, ki jo je tožnik v škodnem dogodku dne 12. 11. 1989 med rednim služenjem vojaškega roka kot vojaški obveznik bivše JLA utrpel.