Jedro

Za škodo, ki jo je pretrpel državljan RS med služenjem vojaškega roka v zvezni armadi, odgovarja zdaj Republika Slovenija, in sicer ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je pretrpel 12.11.1989, ko je služil redni vojaški rok v Z. v bivši JLA. Na podlagi kazenske sodbe je ugotovilo, da je tožnika ustrelil stražar, ki je tudi služil vojaški rok; da je tožnika kot državljana in prebivalca Slovenije napotil pristojni slovenski upravni organ na služenje vojaškega roka v drugo republiko in da mu je ta organ tudi izdal odločbo o priznanju mirnodobnega invalida; da je služil vojaški rok v zvezni vojski, ki je bila tudi vojska tedanje SRS; da tožena stranka odškodninsko odgovarja, čeprav je škoda nastala na ozemlju druge republike.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da ne gre za kršitev procesnih določb, če prvo sodišče ni sledilo načelnemu mnenju vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 519/92; da temelji odškodninska zavezanost tožene stranke za škodo, ki so jo povzročili organi bivše SFRJ, na 1. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94 - UZITUL); da kraj škodnega dogodka ne more vplivati na odškodninsko odgovornost odgovorne pravne osebe; da je bila v obravnavanem primeru odgovorna za škodo po 170. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) JA, torej organ SFRJ; da nastopa država kot udeleženka civilnopravnega razmerja.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbi obeh sodišč spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Trdi, da ministrstvo za obrambo ne more biti tožena stranka, tudi če bi se ugotovila odškodninska odgovornost Republike Slovenije. Slednja pa ni podana. Sodišči sta presegli stališče, ki ga je vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 519/92, saj se je dogodek pripetil na območju Republike Hrvaške, ki je sedaj samostojna država. Po splošnem pravnem načelu se škoda presoja po kraju njenega nastanka. Ta zadeva je povezana s sukcesijo nastalih držav.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Republiško državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi ni kot tožena stranka navedeno Ministrstvo za obrambo, Ljubljana, marveč je navedena Republika Slovenija. Ministrstvo za obrambo, Ljubljana je le (ne)potreben dodatek k označbi tožene stranke v praksi sodišč (pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, kadar ta nastopa kot tožeča stranka) v takšnih in podobnih primerih, in to predvsem kot napotek (zvečine prav zaradi potreb zakonitega zastopnika RS), ki naj pojasni, za katero področje pravnega razmerja države gre v kakšnem sodnem postopku. Ni torej toženo ministrstvo, marveč Republika Slovenija, in tako tudi ne gre za relevantna vprašanja, ali je ministrstvo pravni naslednik nekdanjega zveznega sekretariata za ljudsko obrambo ali ne, ali ima ministrstvo za odškodnine namenjena sredstva ali ne in katero ministrstvo izplačuje odškodnine.

Neutemeljeno je nadalje revizijsko stališče o tem, da sta nižji sodišči presegli stališče, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče v zadevi II Ips 519/92. Ne gre le za to, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, da sodišča niso vezana na precedenčna mnenja višjih sodišč, ker je pač sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon ter na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (prvi odstavek 3. člena zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/94 in 45/95), marveč tudi za to, da v citirani zadevi ni šlo ne po dejanski ne po pravni podlagi za primer, ki bi bil enak tu obravnavanemu. V omenjeni zadevi je šlo za to, da je pripadnik zvezne vojske povzročil škodo državljanki RS, in šlo je torej za odgovornost federacije za škodo, ki jo je povzročila vojaška oseba v JLA tretji osebi. Pravna podlaga za to odgovornost je bila v določbi pod 1) prvega odstavka 218. člena zakona o službi v oboroženih silah (Ur. list SFRJ, št. 7/85, 20/89 in 40/89 - ZSOS), medtem ko gre v obravnavanem primeru za odgovornost federacije za škode, ki jih pretrpijo pripadniki JLA med opravljanjem svoje službe, za kar je bila pravna podlaga v določbi drugega odstavka 218. člena ZSOS, ki je predpisoval, da za drugo škodo, storjeno v zvezi z opravljanjem vojaške službe odgovarja federacija po splošnih odškodninskih predpisih. Revizijsko sklicevanje na precedenčni primer oziroma na to, da ga je sodišče preseglo, potemtakem ni utemeljeno iz opisanih dveh razlogov.

Nižji sodišči sta pravilno odločili, da je v tej zadevi odškodninsko odgovorna tožena stranka. Po ustavi SFRJ (Ur. list SFRJ, št. 9/74) je bila pravica in dolžnost občin, avtonomnih pokrajin in republik oziroma drugih družbenopolitičnih skupnosti, da v skladu s sistemom ljudske obrambe vsaka na svojem ozemlju ureja in organizira ljudsko obrambo, da vodi teritorialno obrambo, civilno zaščito in druge priprave za obrambo države, ob napadu na državo pa, da organizira in vodi splošni ljudski odpor (drugi odstavek 239. člena), medtem ko je Jugoslovanska ljudska armada kot skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti ter vseh delovnih ljudi in občanov in kot del oboroženih sil SFRJ varovala neodvisnost, suverenost, teritorialno neokrnjenost in s to ustavo določeno družbeno ureditev SFRJ (prvi in drugi odstavek 240. člena). Spričo teh določb in sploh nastanka in ureditve nekdanje Jugoslavije je očitno, da so takratne republike in s tem tudi naša prenesle pristojnosti glede dela oboroženih sil (ne torej tudi glede teritorialne obrambe) na organe federacije. Šlo je torej za prenešene pravice in dolžnosti s področja redne vojske. Trditi je torej mogoče, da je bila zvezna vojska tudi vojska tedanje SR Slovenije. Ob osamosvojitvi pa je skupščina Republike Slovenije sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I), s katero je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (tretji odstavek pod I), in ustavni zakon za izvedbo te listine (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I-94), po katerega 1. členu prevzemajo organi RS v skladu s tem zakonom izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Bržkone ne more biti dvoma, da je Republika Slovenija prevzela ne le vse pravice marveč tudi dolžnosti, saj se sicer ne bi mogla razglašati za pravno državo (2. člen ustave RS).

Ob teh splošnih ugotovitvah se v zvezi s konkretnim primerom pokaže, da je bila podana odškodninska odgovornost SFRJ za škodo, ki jo je tožniku povzročila med služenjem vojaškega roka druga vojaška oseba v JLA. Temu tožena stranka niti ni oporekala. Tožnik bi lahko tako poprej zahteval odškodnino od svoje države in to je bila takrat SFRJ. Ta država je razpadla in zdaj je njegova država Republika Slovenija. Zaradi razpada države oškodovanec ne sme ostati brez pravnega varstva in tega zdaj upravičeno terja od svoje države, torej tožene stranke. Služenje vojske je obveznost državljanov (primerjaj prvi odstavek 123. člena ustave RSĐ) oziroma pravica države je, da pokliče svoje državljane na izpolnjevanje vojaške obveznosti. Zato ima državljan, ki pri opravljanju obrambnih dolžnosti utrpi škodo, pravico do njenega povračila po splošnih predpisih (primerjaj prvi odstavek 19. člena zakona o obrambi, Ur. list RS, št. 82/94Đ). Kot odločilna okoliščina za ugotovitev, kdo je odgovorna oseba, se torej pri odgovornosti za svoje ljudi v tem primeru pokaže državljanstvo le-teh, ali drugače povedano, za škodo, ki jo je pretrpel državljan RS med služenjem vojaškega roka v zvezni armadi, odgovarja zdaj Republika Slovenija, in sicer ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek. Tako se pokaže, da gre v takšnih primerih za dolžnost, obveznost, ki jo je s prej omenjeno temeljno ustavno listino in ustavnim zakonom za njeno izvedbo prevzela Republika Slovenija.

Ko je bilo torej zakonsko opredeljeno, kdo odgovarja za škodo, ki jo pretrpi vojak med služenjem vojaškega roka (federacija na podlagi prenesene pristojnosti), se seveda ne more pojaviti vprašanje, po katerem pravu presojati škodo, kot se izraža revizija. Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se sicer po kolizijskih pravilih res uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če za posamezne primere ni določeno drugače (prvi odstavek 28. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 43/82). Za takšne škodne primere, kot je obravnavani, je bil torej predpis, ki je določal, kdo je odgovorna oseba. Obravnavano odškodninsko razmerje pa je tako ali tako dobilo mednarodni element šele po škodnem dogodku z razpadom SFRJ. Zaradi povedanega se ni potrebno zatekati h kolizijskim pravilom.

Prav ima revizija, da je obravnavana zadeva povezana s sukcesijo novih držav. Vendar ne v smislu, kot si to, sodeč po njenih prejšnjih stališčih, predstavlja tožena stranka. V tem spornem razmerju ne nastopa država kot subjekt mednarodnega javnega prava in tako tu tudi ne gre za državni dolg v smislu Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983. Država nastopa tu kot udeleženka civilnopravnega razmerja, ki mora upoštevati načela pravne države. Potemtakem ni razloga, da bi se takšne odškodninske zadeve odlagale na sklenitev mednarodnih pogodb, ki bodo zajemale takšne primere ali pa tudi ne.

Po povedanem reviziji ni mogoče pritrditi v nobenem, za izid tega spora pomembnem, pravnem stališču in ker tudi uradni preizkus glede uporabe materialnega prava zunaj revizijskih trditev in glede procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni odkril takšnih kršitev, je moralo vrhovno sodišče revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).