Jedro

Ker je prvostopno sodišče o omejitvi gibanja tožniku kot prosilcu za azil odločalo brez tožnikovega predhodnega zaslišanja, obveznost tega mu določa 6. odstavek 27. člena ZAzil, je bistveno kršilo pravila postopka, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je kršeno materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03, 17/06 - ZAzil-D in 37/06 - odl. US) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z dne 6.4.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 27. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 6.4.2006 od 13. ure do 6.7.2006 do 13. ure. Gibanje mu je omejila zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka.

Prvostopno sodišče je sklep tožene stranke odpravilo zato, ker tožena stranka ni spoštovala načela varstva pravic stranke (1. in 2. odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06) ter s tem v zvezi tudi določbe o jeziku v postopku (7. odstavek 62. člena ZUP), kar ima neposreden vpliv na uresničevanje tožnikove pravice do dostopa do sodišča (23. člen Ustave Republike Slovenije - URS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS) v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, U-I-176/05 z dne 8.9.2005. Iz dopisa uslužbenke Centra za tujce z dne 11.4.2006 namreč izhaja, da je tožnik po prejemu sklepa tožene stranke povedal, da ga ne razume, da te arabščine ne zna brati, da razume arabščino, ki je na dokumentu, ki je bil priložen temu dopisu. Iz tega je izhajalo, da tožnik želi prevod v jeziku, ki ga zna brati. Ker gre v obravnavanem primeru za odvzem prostosti, bi morala biti v takih primerih po URS oseba, ki ji je prostost odvzeta, takoj obveščena v maternem jeziku, ki ga razume, o razlogih za odvzem prostosti, takoj pa bi morala biti obveščena tudi, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika (3. odstavek 19. člena URS). Iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi tožena stranka tožnika poučila, da ima pravico do zagovornika - svetovalca za begunce, ki je plačan iz državnih sredstev. Da bi bile te pravice spoštovane, iz upravnih spisov ni mogoče razbrati, zato prvostopno sodišče teh dejstev ni ugotavljalo na zaslišanju in tudi ni opravilo glavne obravnave. Zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, je bilo torej treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pojasnjuje razloge, zaradi katerih je tožniku omejila gibanje, ki pa so navedeni tudi v izpodbijanem sklepu. Tožnik je v Sloveniji pod tem imenom 8.9.2005 vložil prvo prošnjo za azil in je, ko je bilo o njej odločeno, ilegalno odšel in bil prijet v Nemčiji, kjer se je predstavil z imenom K.M., državljan Iraka, vendar je bilo na podlagi prstnih odtisov ugotovljeno, da gre za isto osebo, ki je v Sloveniji vložila prošnjo za azil pod imenom I.C., državljan Alžirije. Nemčija pa ga je na podlagi Uredbe sveta ES, št. 343/2003 z dne 18.2.2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/8 z dne 25.2.2003) vrnila v Slovenijo dne 22.3.2006. Tu je bil obravnavan zaradi prekrška in kot tujec istega dne nastanjen v Centru za tujce, kjer je šele 31.3.2006 izrazil namero za vložitev nove prošnje za azil. Zato mu je gibanje omejila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, to je zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil, in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, to je zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka in v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, to je zaradi vložitve prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožnik je bil ustno o omejitvi gibanja obveščen neposredno po podaji prošnje za azil na zapisnik dne 6.4.2006, pri čemer mu je to prevedel uradni prevajalec. Pojasnjeno mu je bilo, da bo najpozneje v osmih dneh prejel tudi pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja, preveden v jezik, ki ga razume. Takrat mu je bilo pojasnjeno tudi, da bo lahko zoper ta sklep vložil tožbo na upravno sodišče. Dne 11.4.2006 je tožnik prejel pisni odpravek sklepa. Ker je bila še istega dne obveščena, da tožnik ne zna brati arabske pisave, v kateri mu je bil ta sklep v prevodu vročen, je bil naslednji dan na Center za tujce, v katerem je bil nastanjen tožnik, poslan prevajalec za arabski jezik M.S., ki mu je izpodbijani sklep v arabščini prebral. Zato ne drži, da ni spoštovala načela varstva pravic stranke in določb ZUP o jeziku v postopku. Dokaz za to se nahaja v sami tožbi, iz katere izhaja, da jo je dne 12.4.2006 prevedel prevajalec M.S. Iz prošnje za azil z dne 6.4.2006 izhaja, da je tudi takrat sodeloval prevajalec M.S., za katerega je prosilec za azil tedaj izjavil, da nima težav pri razumevanju njegovega prevoda in da vse dobro razume. Glede očitka, da je opustila opozorilo tožniku, da ima pravico do pravne pomoči s strani svetovalca za begunce, pa pojasnjuje, da je bil tožnik dne 12.4.2006 seznanjen s pravico do pravne pomoči svetovalca za begunce. Že ob reševanju njegove prošnje za azil z dne 6.4.2006 ga je zastopal odvetnik G.G. Ker je tožnik izrazil željo, da ga tudi v drugem azilnem postopku zastopa isti svetovalec, je center za tujce 12.4.2006 poklical odvetnika G.G., ki pa je zastopanje odklonil. To je tožniku v arabskem jeziku pojasnil tudi prevajalec M.S., zato se je tožnik odločil, da se bo zastopal sam. Zato tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožnik ni bil poučen o pravici do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce. Zato predlaga, da se tožnika v zvezi s temi dejstvi zasliši. Predlaga torej, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov razsodi, da se sodba prvostopnega sodišča odpravi, da se ugodi pritožbi tožene stranke ter potrdi izpodbijani sklep tožene stranke.

Tožnik in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 6. odstavka 27. člena ZAzil mora sodišče prve stopnje o tožbi (zoper sklep o omejitvi gibanja) odločiti v treh dneh, pred tem pa mora opraviti ustno zaslišanje.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče o tožbi odločalo brez predhodnega ustnega zaslišanja, s čimer je kršilo pravila postopka v upravnem sporu, določena v 6. odstavku 27. člena ZAzil, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v obravnavanem primeru nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo lahko tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Opustitev zaslišanja je torej po presoji pritožbenega sodišča vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, kar pa je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Iz upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka, res ne izhaja vse to, kar je tožena stranka navedla v pritožbi, vendar bi to lahko ugotovilo prvostopno sodišče na zaslišanju, če bi ga opravilo. Glede na to pritožbeno sodišče navedbe tožene stranke v pritožbi ne šteje za nedopustne pritožbene novote.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku bo prvostopno sodišče opravilo zaslišanje in med drugim preverilo resničnost navedb tožene stranke v pritožbi v zvezi z njenim ravnanjem po tem, ko je tožniku vročila sklep o omejitvi gibanja.