Jedro

Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2143-671/2005 (1352-119) z dne 6. 4. 2006 odpravi. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka tožniku izdala sklep o omejitvi gibanja na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece in sicer od dne 6. 4. 2006 od 13.00 do dne 6. 7. 2006 do 13.00 ure.

Tožnik je dne 12. 4. 2006 vložil tožbo zoper izpodbijani sklep, v katerem pravi, da je sklep o omejitvi gibanja na prostor Centra za tujce A prejel 11. 4. 2006 in da se zoper ta sklep pritožuje.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi iz procesnih razlogov in sicer zaradi tega, ker iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka spoštovala načelo varstva pravic stranke (1. in 2. odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005) in s tem v zvezi tudi določila o jeziku v postopku (7. odstavek 62. člena ZUP), kar ima neposredni vpliv na uresničevanje tožnikove pravice do dostopa do sodišča (23. člen Ustave RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005. Ključna dejstva, ki so relevantna za predhodno presojo, ali je tožena stranka spoštovala navedena določila ZUP in Ustave, bi morala izhajati iz podatkov v spisu, kajti sodišče mora presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja opraviti hitro, v roku treh dni (določilo 6. odstavka 27. člena ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/05 - odločba US, 17/2006, 37/2006 odločba US). Sodišče je tožbo prejelo dne 13. 4. 2006 brez izpodbijanega akta, dne 14. 4. 2006 ob 12.00 uri pa je prejelo upravne spise skupaj z izpodbijanim aktom. Z uveljavitvijo ZAzil-D je bila ukinjena podpora in pravna pomoč prosilcem za azil v upravnem postopku, Ustavno sodišče RS pa z določbo v zadevi U-I-59/06 z dne 3. 4. 2006 ni zadržalo izvrševanja določila 5. člena ZAzil-D iz razloga, ker je posledice zakonodajne spremembe iz 16. člena ZAzil mogoče odpraviti v postopku sodnega varstva oziroma v postopku z morebitno ustavno pritožbo (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

V konkretni zadevi iz dopisa Centra za tujce A z dne 31. 3. 2006, ki ga je tožena stranka prejela dne 4. 4. 2006 izhaja, da je tožnik bil v center nastanjen dne 22. 3. 2006 in da je dne 31. 3. 2006 v arabskem jeziku izrazil namero vložiti prošnjo za azil. Prošnja je bila še isti dan prevedena s strani tolmača AA. Iz dopisa tudi izhaja, da je bil Sektor za azil že dne 31. 3. 2006 obveščen o izraženi nameri tožnika, da vloži prošnjo za azil in je bil takrat na sektor za azil tudi poslana dokumentacija za tožnika. Iz pripombe tolmača izhaja, da je tožnik slabo pismen in da zaradi tega dosti besed ni mogel prevesti.

Kljub temu, da je tožnik, ki ni nezakonito vstopil v Slovenijo, ampak je bil izročen na podlagi Uredbe Sveta EU št. 34372003, dne 31. 3. 2006 nedvoumno izrazil namero zaprositi za azil, je bil še 6 nadaljnjih dni zaprt oziroma mu je bilo omejeno gibanje v Centru za tujce, ne da bi pristojni organ sprejel njegovo prošnjo za azil, s čimer bi bila vzpostavljena pravna podlaga za omejitev gibanja po ZAzil. Uslužbenka Centra za tujce je dne 6. 4. 2006 ob 8. 38 uri po faksu drugič obvestila "azilne inšpektorje", da je tožnik izrazil namero vložiti prošnjo za azil. Tožnik je dne 6. 4. 2006 ob 11.45 podal prošnjo za azil; ta del postopka je bil končan ob 13.00. Dne 6. 4. 2006 je bil ob 13.00 ob prisotnosti tožnika, tolmača ZZ in uradne osebe v prostorih Centra za tujce A, sestavljen zapisnik o seznanitvi tožnika o omejitvi gibanja. V tem zapisniku niso navedeni razlogi za omejitev gibanja in ni navedeno, na podlagi katerih dejstev, je tožena stranka izdala ukrep omejitve gibanja, naveden pa je pravni pouk, da ima tožnik pravico do tožbe v treh dneh od prejema pisnega odpravka sklepa.

Tožena stranka je po faksu dne 7. 4. 2006 Centru za tujce v vednost poslala izpodbijani sklep s pojasnilom, da bo tožena stranka Centru za tujce poslala omenjeni sklep skupaj s prevodom, da ga vroči prosilcu ter vročilnico. Center za tujce je dne 10. 4. 2006 prejel izpodbijani sklep s prevodom in po navedbi tožnika v tožbi in iz dopisa uslužbenke Centra za tujce je razvidno, da je tožnik sklep s prevodom prejel dne 11. 4. 2006. Iz tega dopisa uslužbenke Centra za tujce z dne 11. 4. 2006 pa tudi izhaja, da je tožnik ob prejemu izpodbijanega akta povedal, da sklepa o omejitvi ne razume, da te arabščine ne zna brati, da pa razume arabščino, ki je na dokumentu, ki je bil priložen temu dopisu. Iz tega dopisa tudi izhaja, da tožnik želi prevod v jeziku, ki bi ga znal brati.

Po določilu 1. odstavka 7. člena ZUP, ki je temeljno načelo upravnega postopka, mora organ pri postopanju in odločanju omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. V predmetni zadevi je namreč treba uporabiti določila ZUP, ker ZAzil glede tega vprašanja nima določb oziroma ne določa drugače kot ZUP (23. člena ZAzil). Ustavno sodišče je zaradi varstva pravic iz 23. in 25. člena Ustave v odločbi z dne 8. 9. 2005 zavzelo stališče, da je prosilec za azil procesno nesposoben subjekt in da mu ureditev, po kateri lahko rok za vložitev pravnega sredstva poteče, preden je odločba vročena pooblaščencu, onemogoča, da bi svoje pravice v postopku učinkovito varoval, kar pomeni poseg v njegovi pravici iz 23. in 25. člena Ustave (8 točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ob tem je Ustavno sodišče kot relevantne dejanske okoliščine štelo, da je uveljavljanje pravice do azila zahtevno tako s pravnega kot dejanskega vidika, prosilec za azil se znajde v stiski v tuji državi, nepoznavanje pravnega reda in neznanje jezika te države mu lahko dejansko prepreči uveljavitev pravice do azila, zato je štelo, da je določilo drugega stavka iz 2. odstavka 32. člena ZAzil v očitnem nesorazmerju v ožjem smislu (10. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Po presoji sodišča je treba te ugotovitve Ustavnega sodišča o procesni sposobnosti prosilcev za azil upoštevati tudi, ko gre za upravni spor zaradi omejitve gibanja, ker v zvezi s tem ni nobene bistvene razlike glede na upravni spor zoper odločitev o prošnji za azil in še posebej za to, ker gre pri omejitvi gibanja za poseg v temeljno človekovo pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave) ali osebne svobode (19. člen Ustave). Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da so razmere na podlagi ukrepa omejitve gibanja takšne, da jih je treba označiti za poseg v osebno svobodo prosilca za azil. V takih primerih mora biti tudi po Ustavi RS oseba, ki ji je odvzeta prostost, takoj obveščena v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, o razlogih za odvzem prostosti, takoj pa mora biti obveščena tudi, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika (3. odstavek 19. člena Ustave). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka tožnika poučila, da ima pravico do zagovornika, svetovalca za begunce, ki je plačan iz državnih sredstev. Tožena stranka torej ni ravnala v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 7. člena ZUP v zvezi 16. členom ZAzil, ob smiselni uporabi določila 19. člena Ustave. Poleg tega iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. V spisu je samo že omenjena listina, ki izkazuje, da tožnik ni razumel jezika, v katerem mu je bil predočen izpodbijani sklep. S tem je tožena stranka kršila določilo 7. odstavka 62. člena ZUP, ki daje tožniku pravico spremljati postopek po tolmaču oziroma ni upoštevala določila 3. odstavka 19. člena Ustave, po katerem mora biti oseba, ki ji je odvzeta prostost v jeziku, ki ga razume, poučena o razlogih za odvzem prostosti. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja in zato sodišče ta dejstva ni ugotavljalo na zaslišanju tožnika oziroma bi bilo za ugotovitev teh dejstev potrebno opraviti glavno obravnavo. Iz podatkov v spisu mora izhajati, da sta bili omenjeni dve procesni pravici tožniku zagotovljeni. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (2. odstavek 39. člena ZAzil, 2. točka 1. odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.