Jedro

Ker zakon ne določa posebnih zahtev v zvezi s krajem in načinom vodenja zagovora, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je zagovor opravila v prostorih odvetnika, o čemer je tožnika tudi primerno obvestila. Zaradi tega tožniku (ki ga je spremljal celo njegov odvetnik) ni bila kršena pravica do zagovora.

V primeru ponavljajočih se kršitev pogodbenih obveznosti teče rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ves čas, dokler te kršitve trajajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 6. 4. 2007 dalje do vrnitve na delo obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih plač do plačila, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu priznati vse pravice iz dela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke izvedlo dokaz z vpogledom v zapisnik o razgovoru z učenkami št. 563/07 z dne 29. 3. 2007, čeprav ga je tožena stranka predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem zavrnilo pritožbo tožeče stranke in pri tem napačno uporabilo določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Sodišče lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti šele takrat, ko so izvedeni vsi dokazi, ki sta jih predlagali stranki. V konkretnem primeru pa je bil zapisnik o razgovoru z učenkami predložen sodišču s pripravljalno vlogo pred zaključkom dokaznega postopka, ob tem pa sodišče tega dokaza niti ni povzelo v svoj dokazni sklep. S tem, ko je sodišče ta dokaz upoštevalo pri odločanju in nanj oprlo svojo odločitev, je zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), kršen pa je bil tudi 34. člen ZDSS-1. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj bi morala tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretno navesti, kdaj, zoper katero učenko in na kakšen način naj bi tožnik ravnal nespodobno in s tem kršil Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli. Nepravilno je bilo ravnanje tožene stranke, ko je postopek obdolžitve in podaje zagovora prepustila v vodenje tretji osebi (odvetniku). Iz spisa ni razvidno, da je tožena stranka za izvedbo zagovora pooblastila tretjo osebo, zaradi česar je bil postopek v zvezi z zagovorom nezakonit. V obdolžitvi očitki niso bili časovno opredeljeni. Šele v odpovedi se pojavi časovni razpon kršitve od 1. 9. 2006 do 21. 2. 2007. Po 110. členu ZDR se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Ker je iz podane odpovedi razvidno, da je razlog lahko nastopil že 1. 9. 2006, odpoved po 1. 3. 2007 sploh ni bila več možna. Tožena stranka pa je zamudila tudi 15-dnevni rok, saj bi naj bila kršitev izvedena najkasneje 21. 2. 2007, odpoved pa je bila podana šele 6. 4. 2007. 4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala, da se ta kot neutemeljena zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker je sodišče uporabilo dokaz v nasprotju s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, kar je neuspešno uveljavljal že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje.

8. Po določbi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek). Dejstva in dokazi, navedeni v nasprotju s temi določbami, se ne upoštevajo (četrti odstavek). V konkretnem postopku je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo kot dokaz predlagala zaslišanje učenk, ne pa pa tudi vpogleda v zapisnik o razgovoru z učenkami o domnevnih nepravilnostih pri izvedbi pouka športne vzgoje z dne 29. 3. 2007, ki je bil sodišču predložen (in predlagan) šele s pripravljalno vlogo z dne 27. 12. 2007. 9. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje določbo 34. člena ZDSS-1 uporabilo nepravilno. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev šele po zaključenem izvajanju dokazov, ki so jih predlagale stranke in šele, če sodišče oceni, da glede na vse izvedene dokaze ne bo moglo pravilno in zanesljivo ugotoviti pravno relevantnih dejstev. V spornem primeru sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v zapisnik o zaslišanju učenk v skladu s to določbo, ampak jo je uporabilo v nasprotju s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, saj ga je tožena stranka predložila po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo in brez navedbe, zakaj tega ni storila do prvega naroka za glavno obravnavo.

10. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče svoje odločitve ni oprlo na neupoštevni dokaz, ampak je ta predstavljal le enega poleg več dokazov, ki so utemeljevali njegovo odločitev: pisno obdolžitev, zapisnik o zagovoru delavca pred izredno odpovedjo in odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pisni obdolžitvi je med drugim navedeno, da je tožnik učenke nazival z mucika, bejbe, pupike, kar je na zagovoru obrazložil s tem, da se izogiba klasičnega nazivanja učenk ter uporablja bolj pristne, ljubeče nazive in želi ustvariti bolj domač pristop, da bi učencem in učenkam bila ura telovadbe prijaznejša. Potrdil je tudi, da dvema učenkama, ki pogosto špricata in se vedno skupaj držita in skupaj hodita na stranišče in sta po njegovem mnenju problematični, omenil besedo „topli sestri“ ter so jima nato učenke 8. razreda obrazložile, da naj bi to pomenilo „lezbijke“, da pa je te besede uporabil izključno zato, da bi se učenki pričeli normalno obnašati in ne bi motili pouka. Smiselno je tudi potrdil, da vstopa nenajavljeno v garderobo, to pa zato, ker se učenke zelo dolgo nahajajo v garderobi in se po telovadbi tudi ličijo, njemu pa se po telovadni uri mudi in je zato želel učenke čim prej spraviti iz garderobe. S tem, ko je učenkam, ki so se izgovarjale na menstruacijo naročil, naj pokažejo vložek, pa je hotel doseči večjo disciplino. Vsa ta in druga ravnanja so natančno opisana tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi teh dokazov (tudi, če se zapisnik o razgovoru z učenkami ne upošteva), je sodišče lahko z gotovostjo presodilo, da je bila komunikacija tožnika z učenkami neprimerna in da je tožnik kršil pogodbo o zaposlitvi do te mere, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena.

11. Bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki (pravilno 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Izpolnitev navedene obveznosti zakon v 83. členu natančneje ne ureja, temveč napotuje na smiselno uporabo prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR, kjer je določeno, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev in določiti čas in kraj, kjer lahko poda svoj zagovor. V postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke. Ker zakon ne določa posebnih zahtev v zvezi s krajem in načinom vodenja zagovora, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je zagovor opravila v prostorih odvetnika, o čemer je tožnika tudi primerno obvestila. Zaradi tega tožniku (ki ga je spremljal celo njegov odvetnik) ni bila kršena njegova pravica do zagovora.

14. Obliko in vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpisuje 86. člen ZDR, ki določa, da mora biti odpoved izražena v pisni obliki ter da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2007 jasno izhaja, da tožena stranka tožniku očita kršitev iz sedme alineje 2. ter 28. člena Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, ki jo je storil s tem, da je v času od 1. 9. 2006 do 21. 2. 2007 nespodobno nagovarjal in ravnal z učenkami od 7. do 9. razreda pri pouku športne vzgoje. V nadaljevanju je nespodobno nagovarjanje tudi konkretizirano, ko je izrecno navedeno, s kakšnimi besedami je naslavljal učenke, in na kakšen način je nespodobno ravnal. Tožniku se očita nespodobno nagovarjanje in ravnanje, pri čemer ne gre za posamezno dejanje oziroma dejanja zoper točno določeno učenko, ampak za skupek ravnanj, ki predstavljajo vzorec tožnikovega obnašanja v navedenem obdobju. Gre za tožniku lasten način komunikacije, ki ga je sam sicer pojasnil s tem, da ima z učenkami v šoli rad pristne in prijateljske odnose, ki jih ne obremenjuje s formalizmi in nedostopnostjo. Ob tem pa tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da so izrazi in metode, ki jih je uporabljal tožnik, neprimerni in da je tožnik s svojo „sproščeno“ komunikacijo presegel meje primernega in posegal v osebno integriteto učenk. Gre za trajajoče in ponavljajoče kršitve, ki jih ni mogoče omejiti na enega ali več točno določenih datumov. Zato je časovna opredelitev iz obdolžitve (kršitve v času do 21. 2. 2007) ustrezna, saj je dovolj določna, da je tožniku omogočala ustrezen zagovor. Iz zapisnika o zagovoru tudi izhaja, da so bili opisani dogodki, ki kažejo na njegov način komunikacije z učenkami, tožniku poznani, zaradi česar ne more trditi, da se do njih zaradi nejasne opredeljenosti ni mogel opredeliti in podati zagovora.

15. V primeru ponavljajočih se kršitev pogodbenih obveznosti, rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Ker je bilo ugotovljeno tožnikovo neprimerno obnašanje ves čas do 21. 2. 2007, za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi objektivni šestmesečni rok ni bil zamujen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da se je tožena stranka z odpovednim razlogom dokončno seznanila po razgovoru z učenci 29. 3. 2007, zato je bila izredna odpoved o zaposlitvi podana tudi znotraj subjektivnega 15-dnevnega roka.

16. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.