Jedro

Tožena stranka ni zamudila roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve delovnih obveznosti, ki jo je tožnik izvajal že v preteklih letih, saj v primeru ponavljajočih se kršitev rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, ko kršitve trajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, da mu je dolžna za čas od 6. 4. 2007 dalje do vrnitve na delo obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih plač do plačila ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu priznati vse pravice iz dela. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v zapisnik o razgovoru z učenkami z dne 29. 3. 2007, čeprav se je tožeča stranka izvedbi tega dokaza protivila, ker ga je tožena stranka predložila šele s pripravljalno vlogo z dne 27. 12. 2007, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Po izrecnem določilu 4. odstavka 286. člena ZPP sodišče tega dokaza ne bi smelo upoštevati, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP po 1. odstavku 339. člena ZPP, zato je odločitev iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato ker naj bi tožnik v času od 1. 9. 2006 do 21. 2. 2007 pri pouku športne vzgoje nespodobno nagovarjal in ravnal z učenkami od 7. do 9. razreda in s tem prekršil pogodbo o zaposlitvi po določilih 7. alinee 2. člena ter 28. člena Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli. Obtožbe so neresnične, podana odpoved pa nesklepčna in je zato v sodnem postopku ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi morala v odpovedi navesti kdaj in zoper katero učenko in na kakšen način naj bi tožnik ravnal nespodobno. Zato jo je potrebno že iz formalnih razlogov razveljaviti. Postopek je potekal nenavadno, saj je bil tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vabljen na zagovor v odvetniško pisarno pooblaščenca tožene stranke, ki je tudi vodil postopek v zvezi z zagovorom. Tak postopek je nepravilen, saj bi moral biti izveden pri toženi stranki in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo zagovora tožnika v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je navedlo, da je tožnik v zagovoru priznal očitke, kar pa je v nasprotju s pisnim gradivom. Tožnik je namreč v zagovoru dne 6. 4. 2007 na začetku izrecno zanikal očitke iz podane obrazložitve. V nadaljevanju zagovora pa je opisal nekaj dogodkov in medsebojnih komunikacij. Glede na pavšalnost obtožb ni mogel podati konkretnega zagovora. Tožnik se namreč sedaj spominja, da je v zagovoru opisal dogodke iz prve polovice leta 2006 in tako teh njegovih izjav sploh ni mogoče povezovati z dano odpovedjo, ki je časovno opredeljena šele od 1. 9. 2006 dalje. Po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda najkasneje v roku šest mesecev od nastanka razloga. Ker pa je po očitkih v odločbi tožene stranke o podani odpovedi razvidno, da je razlog za odpoved nastopil že 1. 9. 2006, odpoved po 1. 3. 2007 sploh ni bila več možna. Tožena stranka je zamudila tudi 15-dnevni rok po citiranem členu.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Trditve v pritožbi, da gre za opis dogodkov iz prve polovice leta 2006 so neresnične, saj tožnik v šolskem letu 2005/2006 ni bil v delovnem razmerju in je ponovno pričel delati 1. 8. 2006, pouk pa se je pričel 1. 9. 2006 tako, da so vse očitane kršitve nastale v času, ki je naveden, torej od 1. 9. 2006 dalje in so trajale do 21. 2. 2007, ko je nastopil bolniški stalež. Trditev, da je odpoved dana 6. 4. 2007, izdana po preteku prekluzivnega roka, nima opore v dejanskem stanju, saj se je za kršitev zvedelo šele na podlagi anonimnega dopisa, ki ga je tožena stranka prejela 27. 3. 2007. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti dokaza, ki ga je tožena stranka predložila sodišču šele s pripravljalno vlogo z dne 27. 11. 2007, to je po opravljeni prvi glavni obravnavi, in sicer gre za zapisnik o razgovoru z učenkami št. 563/07 z dne 29. 3. 2007. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno izvedlo predlagani dokaz, ki je bil potreben za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. V individualnih delovnih sporih namreč velja preiskovalno načelo, ki je posebej opredeljeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki narekuje večjo aktivnost sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja in tudi omogoča, da sodišče sprejme odločitev skladno z materialnopravno podlago tudi v primeru, ko stranke ne predlagajo vseh potrebnih dokazov. Torej bi v primeru, če tožena stranka ne bi ponudila tega dokaza, ta dokaz lahko sodišče zahtevalo tudi samo po uradni dolžnosti, da bi preverilo, ali so trditve tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi resnične. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da so bili dne 29. 3.2 007 opravljeni razgovori z učenci, zato izvedba dokaza z vpogledom v zapisnik o razgovoru z učenci z dne 29. 3. 2007 ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot se to zmotno zavzema tožeča stranka.

Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da naj bi šlo za dogodke, ki se nanašajo na obdobje pred 1. 9. 2006. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da gre za kršitve, ki so se dogajale v šolskem letu 2006/2007. Šlo je namreč za neprimeren odnos učitelja do učencev, ki pa je bil lahko enak tudi v predhodnih šolskih letih, kar pa ne more pomeniti, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šlo je namreč za ponavljajoče se kršitve pogodbenih obveznosti tožnika in tako rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi takih kršitev teče ves čas, dokler se kršitve pojavljajo. Zato je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj rokov določenih v 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je Ministrstvo za šolstvo in šport toženi stranki dne 21. 3. 2007 poslalo dopis – poizvedba o domnevnih nepravilnostih pri izvedbi pouka pri športni vzgoji in priložilo tudi anonimno prijavo „zaskrbljenih staršev“. Na podlagi tega dopisa so pri toženi stranki opravili razgovore s posameznimi učenci dne 29. 3. 2007. 30. 3. 2007 so tožniku vročili obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na razgovor, ki se je vršil 6. 4. 2007, katerega se je tožnik udeležil in nato istega dne tožniku izdali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbe o zaposlitvi po določilih 7. alinee 2. člena in 28. člena Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, ker je v času od 1. 9. 2006 do 21. 2. 2007 nespodobno nagovarjal in ravnal pri pouku športne vzgoje z učenkami od 7. do 9. razreda. Iz navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilen nadaljnji zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj objektivnega šestmesečnega in subjektivnega 15-dnevnega roka, saj se je tožena stranka s samimi kršitvami in storilcem seznanila po razgovorih z učenci 29. 3. 2007 in izredno odpoved podala 6. 4. 2007. Neutemeljeno so pritožbene navedbe, da postopek ni bil voden zakonito, ker ga je vodil pooblaščenec tožene stranke v odvetniški pisarni. Zakon ne predpisuje prostora, kje mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, prav tako pa tudi ne prepoveduje, da zagovor vodi pooblaščenec zakonitega zastopnika delodajalca. Zato samo dejstvo, da se je zagovor opravljal v odvetniški pisarni in da ga je vodil pooblaščenec tožene stranke, na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva. Bistveno namreč je, da se delavcu zagovor omogoči, da mu je omogočena pravica do izjave. To pa je bilo spoštovano v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je imel tožnik možnost izjaviti se o obdolžitvah, ki jih je pisno prejel od tožene stranke.

Zmotno je tudi stališče tožnika, da bi moralo biti v obdolžitvi navedeno krajevno in časovno ter proti kateremu učencu je ravnal nespodobno in s tem kršil pogodbene obveznosti. Zadostuje namreč ugotovitev o nespodobnem nagovarjanju in ravnanju pri pouku, ki izhaja iz izpovedi več učencev, s katerimi je bil opravljen razgovor. Zakon ne predpisuje posebnih formalnih obličnosti v zvezi z vsebino obdolžitve in tudi ne v zvezi z vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Oblika in vsebina odpovedi je določena v 86. členu ZDR. Predpisana je pisna oblika, v kateri mora biti naveden in obrazložen odpovedni razlog in opozorilo na pravno varstvo. Namen teh določb je, da je delavec seznanjen z obdolžitvami in razlogom, zakaj mu je izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar pa je v predmetnem primeru vsekakor bilo izpolnjeno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega razloga, ker s pritožbo ni uspel.