Jedro

Sodišče druge stopnje je z vpogledom v sodni register ugotovilo, da je bila tožena stranka registrirana za opravljanje zastopanja. Vendar, tudi če tožena stranka ne bi opravljala trgovskega zastopanja kot svoje registrirane dejavnosti, bi to morda vplivalo na kvalifikacijo pogodbenega razmerja med toženo stranko in družbo L., nikakor pa ne na veljavnost pooblastila družbe L., da jo v zvezi s prodajo spornih hiš zastopa tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 3.316,44 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe in od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev dveh prodajnih pogodb, sklenjenih dne 6. 11. 2007, in vrnitev plačane kupnine na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu (ni zavezanec iz materialnopravnega razmerja). Odločilo je še o stroških postopka.

2. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada drugostopenjsko sodbo in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 4. Tožena stranka je na prejeto revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka je dne 6. 11. 2007 podpisala dve „Naročili L. hiše.“ V obeh je navedena kot naročnik, kot izvajalec pa je navedena gospodarska družba L., ki je dne 27. 11. 2007 potrdila obe naročili za tipski hiši F. Žig tožene stranke je odtisnjen na koncu obeh naročil, nad oznako „posrednik.“

6. Tožena stranka je imela z družbo L. sklenjeno pogodbo o samostojnem trgovskem zastopništvu za prodajno področje Slovenije. Sodelovala pa je pri pripravi in projektiranju projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja za postavitev naročenih hiš na podlagi posebne pogodbe, ki sta jo 25. 9. 2007 sklenili pravdni stranki.

7. Tožeča stranka je dne 6. 1. 2008 plačala znesek 234.000,00 EUR na račun družbe K., ki je pravna naslednica družbe L. in je tožeči stranki tudi odobrila posojilo v zvezi z nakupom hiš. Nad družbo K. je bil dne 1. 6. 2009 začet stečajni postopek.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

8. Revident uveljavlja, da tožena stranka v spornem razmerju ni nastopala kot zastopnik družbe L. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 807. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je zastopnik fizična ali pravna oseba, ki samostojno in s pridobitnim namenom opravlja zastopanje kot registrirano dejavnost, tožena stranka pa ni izkazala, da je opravljala zastopanje kot registrirano dejavnost, niti ni tega preverjalo sodišče prve stopnje. Sklicuje se tudi na stališče literature, da „je utemeljeno stališče starejše jugoslovanske sodne prakse, da je zastopnik sam odgovoren za posel, če tretji ne pove jasno, da nastopa kot zastopnik.“

9. Na koncu revident še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Razlogi za zavrnitev revizije

10. Označba strank na „Naročilih L. hiše“ je taka, da ne ustvarja dvoma o tem, kakšna pravna razmerja so bila vzpostavljena med tožečo stranko, družbo L. in toženo stranko. Tožena stranka je bila naročnik, L. izvajalec, tožena stranka pa posrednik. Med posrednike v širšem smislu sodi tudi trgovski zastopnik.

11. Sodišče druge stopnje je z vpogledom v sodni register ugotovilo, da je bila tožena stranka registrirana za opravljanje zastopanja. Tudi sicer to vprašanje nima take teže, kot mu ga pripisuje revident. Če tožena stranka ne bi opravljala trgovskega zastopanja kot svoje kot registrirane dejavnosti, bi to morda vplivalo na kvalifikacijo pogodbenega razmerja med toženo stranko in družbo L.(1) nikakor pa ne na veljavnost pooblastila družbe L., da jo v zvezi s prodajo spornih hiš zastopa tožena stranka.

12. Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ne dajejo podlage za sklepanje, da se tožena stranka ni predstavljala kot posrednik med tožečo stranko in družbo L.. Celo navedbe v reviziji, da se je delavka tožene stranke A. A. predstavljala s posetnico, na kateri je naslov tožene stranke, govorijo prav o nasprotnem. Na posetnici je res naslov tožene stranke, a je neprimerno vidnejša oznaka „L.“ na zgornjem delu posetnice, ki naravnost bije v oči, in manjša oznaka „K.“ na dnu posetnice.

13. Po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revident zato ne more uspeti v delu, v katerem graja dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj.

14. Po obrazloženem se je izkazalo, da z razlogi, ki jih uveljavlja, revident ne more biti uspešen. Revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

15. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.

Op. št. (1): O tem vprašanju podrobneje B. Zabel v Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana, GV Založba 2004, 4. knjiga, str. 423 in 424.