Jedro

Stališče sodne prakse prestavlja (zgolj) razlagalni argument pri konkretizaciji pravil o priposestvovanju. Pri konkretizaciji abstraktnega zakonskega besedila gre vselej za pravno - vrednotni proces, v katerem ima razlagalec na eni strani abstraktno zakonsko besedilo in na drugi strani konkretna dejstva primera. Argument precedensa je v tem pravno-vrednotnem procesu uporaben le toliko, kolikor so nosilna dejstva predhodne (precedenčne) odločbe v bistvenem enake ali vsaj podobne kot v drugi (primerjani, obravnavani) zadevi.

Sodišče je kot apriorno sprejelo stališče (brez povezave z zakonskimi pravili o priposestvovanju in brez njihove navezave na konkretna dejstva primera), da že sama okoliščina, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini izključuje možnost priposestvovanja ter da priposestvovanje v takšnem primeru predstavlja obid določb o lastninjenju. Takšno stališče pa je ob dejstvu, da sporno stanovanje od uveljavitve SZ dalje več ni v družbeni lastnini, kot apriorno oziroma kategorično materialnopravno napačno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba v točkah I in III razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi s podrednim zahtevkom uveljavljala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, ID znak ... Trdila je, da je nepremičnino priposestvovala.

Ključna dejstva primera: - Sporno stanovanje je bilo predmet soinvestitorske pogodbe, ki sta jo 16. 12. 1983 sklenila A. in B. A. kot soinvestitorja ter Samoupravna stanovanjska skupnost .... kot investitor. Na podlagi te pogodbe sta soinvestitorja na strehi objekta v Ljubljani zgradila stanovanje in pridobila stanovanjsko pravico; - dne 3. 4. 1991 sta soinvestitorja s tožnico sklenila pogodbo o odplačnem prenosu pravic iz soinvestitorske pogodbe; - s sodno poravnavo VI P 271/93 z dne 23. 9. 1993 je bila prej navedena pogodba o odplačnem prenosu pravic iz soinvestitorske pogodbe razveljavljena in sklenjena kupoprodajna pogodba za predmetno stanovanje. S to sodno poravnavo sta pogodbeni stranki med drugim tudi ugotovili, da sta B. in A. A. sofinancirala izgradnjo stanovanja in da sta na podlagi 116. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) postala solastnika predmetnega stanovanja; - tožnica, pred tem pa njena pravna prednika, je vse od leta 1983 uživala nemoteno in mirno posest stanovanja; - predmetno stanovanje ni bilo vpisano v javnih knjigah kot last soinvestitorjev, marveč je bila ves čas vpisana družbena lastnina; - tožnica je sporno stanovanje najprej uporabljala sama, kasneje ga je oddajala; - ob registraciji najemnih pogodb je bilo v dopisih Mestne občine Ljubljana, Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo, navedeno, da se sklepa najemna pogodba s tožnico kot lastnico; - v dopisu Občine Ljubljana ..., z dne 6. 4. 1992 je bilo navedeno, da je tožeča stranka avtomatično postala lastnica z uveljavitvijo SZ in da bo Občina Ljubljana ... izdala vknjižno dovoljenje po predložitvi cenitve zapriseženega sodnega cenilca, iz katerega bodo razvidni idealni deleži vseh solastnikov stavbe; - tožeča stranka je bila prepričana, da je lastnica stanovanja; - vseskozi je plačevala stroške za tekoče vzdrževanje in adaptacijo stanovanja.

Odločitev sodišča prve stopnje:

2. Sodišče prve stopnje, ki je sicer zavrnilo primarni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev priposestvovane lastninske pravice ugodilo. Med drugim je presodilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za ex lege pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ, vendar do pridobitve lastninske pravice ni prišlo zato, ker sta imela dotedanja stanovalca na stanovanju stanovanjsko pravico. Po presoji sodišča prve stopnje tako do originarne pridobitve lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ sicer ni prišlo, vendar pa je tožnica lastninsko pravico kasneje priposestvovala, saj je bila ves čas priposestvovalne dobe v dobri veri.

Odločitev pritožbenega sodišča:

3. Pritožbeno sodišče, ki je sicer pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe zavrnilo in sodbo v opisanem obsegu potrdilo, je ugodilo pritožbi tožene stranke ter odločitev glede podrednega zahtevka zavrnilo.

Sklep o dopustitvi revizije:

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 312/2015 z dne 26. 11. 2015 dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja: Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju na podlagi priposestvovanja? Revizija tožeče stranke:

5. Revidentka trdi, da ne more biti sporno, da se je predmetno stanovanje olastninilo ex lege z dnem uveljavitve SZ. To je pomembno, saj zato od 19. 10. 1991 ni več podana ovira za priposestvovanje, določena v 29. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Bistvo revizijskih navedb je, da v zakonu ni podane podlage, ki bi izrecno prepovedovala priposestvovanje nepremičnin, ki so bile nekoč družbena lastnina in predmet lastninjenja. Vrhovno sodišče je resda izključilo možnost priposestvovanja na podlagi ugotovitev posebnih okoliščin primera, v okviru katerih bi ob priznanju priposestvovanja govorili o obidu privatizacijskih pravil oziroma zlorabi instituta priposestvovanja. Vendar revidentka poudarja, da gre pri tem za rezultat pravnega vrednotenja posebnih dejanskih okoliščin, ki ga ni mogoče postaviti na nivo pravila, tako kot je to razumelo pritožbeno sodišče. Po stališču revidentke, ki ga nadrobno pojasnjuje, je pritožbeno sodišče argumente revizijskega sodišča iz predhodnih odločb uporabilo izolirano oziroma izven konteksta, ki ga je obravnavalo revizijsko sodišče v navedenih odločbah. Pri tem pritožbeno sodišče ni pojasnilo, v čem so si dejanske okoliščine konkretnega primera podobne oziroma primerljive z okoliščinami, ki jih je vrednotilo Vrhovno sodišče v predhodnih odločbah. Moralo bi obrazložiti, zakaj je na mestu takšna argumentacija. Tega ni storilo.

Odgovor na revizijo:

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Bistvo navedb tožene stranke je, da revidentka zmotno očita pritožbenemu sodišču, da je zahtevek zavrnjen zato, ker je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Trdi, da je bistvo razlogov drugje, in sicer, da tožnica na predmetni nepremičnini zaradi pravnega in dejanskega stanja v zvezi z njo in ravnanja tako nje kot njenih pravnih prednikov lastninske pravice na tem stanovanju s priposestvovanjem ni pridobila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je podredni zahtevek zavrnilo na podlagi apriornega materialnopravnega stališča, podanega v 18. točki obrazložitve. Ta del razlogov se glasi: po stališču sodne prakse dejstvo, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini, izključuje priposestvovanje. Vrhovno sodišče (tako sklep II Ips 594/2009 z dne 28. 4. 2013, sodba II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013, sodba II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 in druge) je izrecno sprejelo stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja (obravnavani primer) bi pomenilo obid predpisov o lastninjenju.

9. Takšnega apriornega materialnopravnega stališča pozitivno pravo izrecno nikjer ne določa. 10. Revidentka utemeljeno opozarja na to, da nobena izmed zadev, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče glede na dejstva konkretnega primera, ni identična z obravnavano.

11. Čim je tako, pa citiranega pravnega stališča tudi ni mogoče avtomatično upoštevati kot nosilnega razloga (ratio decidendi), ki bi ga bilo treba uporabiti v obravnavani zadevi v okviru argumenta sodne prakse.

12. Navedeno stališče sodne prakse prestavlja torej (zgolj) razlagalni argument pri ovsebinjenju (konkretizaciji) pravil o priposestvovanju. Pri konkretizaciji abstraktnega zakonskega besedila (v tem primeru določb o priposestvovanju) gre vselej za pravno - vrednotni proces, v katerem ima razlagalec (v tem primeru sodišče) na eni strani abstraktno zakonsko besedilo in na drugi strani konkretna dejstva primera. Argument precedensa je v tem pravno-vrednotnem procesu uporaben le toliko, kolikor so nosilna dejstva predhodne (precedenčne) odločbe v bistvenem enake ali vsaj podobne kot v drugi (primerjani, obravnavani) zadevi.

13. Predmet razlage je, kot rečeno, zakonsko besedilo stvarnopravne zakonodaje o priposestvovanju nepremičnine. Naloga razlagalca v tem primeru je presoditi, ali dejstva konkretnega primera ustrezajo abstraktnim zakonskim pojmom: (kvalificirane) posesti, dobre vere in poteka priposestvovalne dobe ter, ali je torej zato tudi v konkretnem primeru utemeljena pravna posledica, ki jo pravni red na obstoj teh pogojev navezuje (to je: izvirna pridobitev lastninske pravice).

14. Izrek pravne posledice, ki jo vtožuje tudi tožnica v obravnavani zadevi, ne bo utemeljen v dveh primerih: (a) če se bo izkazalo, da konkretna dejstva primera ne ustrezajo vsaj enemu izmed treh navedenih abstraktnih pravnih dejstev, ali (b) če je glede na konkretna dejstva primera podan izjemen primer prikrite pravne praznine, ki utemeljuje uporabo argumenta teleološke redukcije.

15. Razlogov, ki bi utemeljevali uporabo argumenta teleološke redukcije, po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni.

16. Revidentka utemeljeno opozarja, da je sporno nepremičnino pridobila na podlagi pravnega posla. Ob dejstvu, da je imela sporno nepremičnino (nesporno) v posesti celotno priposestvovalno dobo, je tako osrednja razlagalna prvina, na katero se je treba osredotočiti, vprašanje, ali je bila v dobri veri, da sta prodajalca lastnika in da je (ker zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno) tako tudi sama derivativno pridobila lastninsko pravico.

17. Odgovor na to vprašanje je sicer lahko odvisen tudi od okoliščine, da je bilo sporno stanovanje do uveljavitve SZ v družbeni lastnini (od tedaj dalje pa zanesljivo ne več) ter od okoliščin, na kakšen način se je z uveljavitvijo SZ stanovanje olastninilo. Se pravi: okoliščin, ki so pri njej lahko vzbujale vero, da sta dotedanja stanovalca pridobila ex lege lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ oziroma okoliščin, ki bi, nasprotno, pri povprečno skrbnem kupcu morale poroditi dvom, da ni tako, ter da je lastnica na podlagi 111. člena SZ postala občina.

18. A vse navedene okoliščine niso pravno pomembne same po sebi, marveč so pravno pomembne izključno v okviru ugotavljanja tožničine dobre vere (tako po dejanski kot po materialnopravni plati). S temi vprašanji se pritožbeno sodišče v resnici sploh ni ukvarjalo. Namesto tega je kot apriorno sprejelo stališče (brez povezave z zakonskimi pravili o priposestvovanju in brez njihove navezave na konkretna dejstva primera), da že sama okoliščina, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini izključuje možnost priposestvovanja ter da priposestvovanje v takšnem primeru predstavlja obid določb o lastninjenju. Takšno stališče pa je ob dejstvu, da sporno stanovanje od uveljavitve SZ dalje več ni v družbeni lastnini, kot apriorno oziroma kategorično materialnopravno napačno.

19. Ker zaradi napačnega kategoričnega stališča pritožbeno sodišče ni odgovorilo na druge pritožbene trditve tožene stranke (glej točka 19 izpodbijane sodbe) je revizijsko sodišče utemeljeni reviziji ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča v izreku opisanem obsegu razveljavilo (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku).

20. Predmet presoje v ponovljenem pritožbenem postopku bo zato moralo biti vprašanje tožničine dobre vere v okviru pritožbenih navedb in preizkusa po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): V zadevi II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 je tako res navedeno, da je priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega od Zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, že načelno izključeno. Iz nosilnih razlogov (točka 8 navedene odločbe) pa vendarle izhaja, da je tako zato, ker v sistemu družbene lastnine ni bilo titularja za sklenitev pravnega posla, katerega napake naj bi se s priposestvovanjem sanirale. Zato o priposestvovanju (kot institutu klasičnega stvarnega prava) ni mogoče govoriti in je priposestvovanje že načelno izključeno. Na podobnem izhodišču temelji tudi stališče, izraženo v zadevi II Ips 549/2009 z dne 28. 4. 2013. V zadevi II Ips 29/2013 pa je bilo priposestvovanje izključeno zato, ker bi bilo z njim sanirano pomanjkljivo ravnanje imetnika pravice uporabe v postopku lastninskega preoblikovanja spornih zemljišč, ki niso bila vključena v otvoritveno bilanco. Nato je tu še odločba II Ips 814/2005 z dne 25. 10. 2007, v katerem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ ni mogoča, kadar je imel dotlejšnji stanovalec na stanovanju stanovanjsko pravico. Podobno stališče je izraženo tudi v zadevi II Ips 376/2004 z dne 22. 12. 2005, vendar tista zadeva z obravnavano nikakor ni primerljiva že zato, ker je bilo tam ugotovljeno, da tožnik ni izpolnjeval nobenega od pogojev za pridobitev lastništva stanovanja, predvidenih v 116. členu SZ.

Op. št. (2): Konkretno: 28. do 30. člen ter 70. do 74. člen ZTLR oziroma 24. do 30. člen ter 43. do 45. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).