Jedro

Do sklenitve družbene lastnine je prišlo z lastninjenjem, na podlagi posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Spremembo lastništva stanovanjske pravice v lastninsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini je urejal SZ. Dejstvo, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini, izključuje pridobitev lastninske pravice na njem na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se zavrne (podrejeni) tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožeča stranka A. A., roj. ..., EMŠO: ..., stanujoča, ..., je originarno na podlagi priposestvovanja od 24. 9. 2003 lastnica nepremičnine, dvosobnega stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., ID znak ..., v celoti (1/1)“.

- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, povrniti stroške postopka v znesku 1.302,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.684,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na posameznem delu stavbe ID znak ... v korist tožnice (I. točka izreka), ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, da je tožnica originarno, na podlagi priposestvovanja, lastnica nepremičnine, dvosobnega stanovanja v večstanovanjski stavbi na ... (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.869,35 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (I. točka izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi (tudi) primarnemu tožbenemu zahtevku, vse s stroškovno posledico. Tožnica ima pravni interes za vložitev pritožbe zoper zavrnilni del sodbe, ker je tožena stranka vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Pravno zmotno je stališče sodbe, da pravna prednika tožnice zaradi (formalnega) imetništva stanovanjske pravice enega od njih nista mogla pridobiti lastninske pravice na tako zgrajenem stanovanju po določbi 116. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Sklicevanje sodbe na stališča, zavzeta v sodbah, na katere se sklicuje, ne more biti odločilno. Sicer pa je Vrhovno sodišče glede istega vprašanja sprejelo jasno stališče (sklep II Ips 222/2011 in sodba II Ips 172/2009), ki pritrjuje stališču tožeče stranke. Tožeča stranka je dokazala oba temeljna pogoja za pridobitev lastninske pravice po določbi 116. člena SZ, čemur sodba pritrjuje. Soinvestitorja (pravna prednika tožeče stranke) sta najprej na javni dražbi plačala Samoupravni stanovanjski skupnosti Občini Ljubljana ... visok denarni znesek za možnost gradnje na skupnem delu stavbe, s svojimi sredstvi sta nato plačala izgradnjo svojega stanovanja, zato nista bila dolžna odkupiti stanovanja po določbah o privatizaciji. Stanovanje je bilo njuno tudi ob upoštevanju določb 21. do 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Določba 116. člena SZ predstavlja le neposredno konkretizacijo navedenih določb ZTLR, „glede specifičnega prehoda lastninske pravice na graditelja v pogojih odprave družbene lastnine“. Ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano na ime Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana ..., pravna prednika tožeče stranke nista mogla vpisati lastninske pravice na stanovanju na svoje ime. Tožnica je potem, ko je bila s pravnima prednikoma sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje v obliki sodne poravnave, morala, po zavrnitvi zahteve za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, vložiti tožbo zoper toženo stranko z vsebino, ki je navedena (tudi v primarnem tožbenem zahtevku). Utemeljenost trditev tožeče stranke nedvomno izhaja iz priznanja pravnega prednika tožene stranke Občine Ljubljana ... v dopisu 6. 4. 1992, ki pravzaprav predstavlja upravno odločbo, da bo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo po vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi. Tudi v sodni poravnavi VI P 271/93 z dne 23. 9. 1993 je zapisano, da sta J. Š. in Z. Š. po samem zakonu, to je po določbi 116. člena SZ, pridobila lastninsko pravico na stanovanju z dnem uveljavitve SZ. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče negiralo izjavo tožene stranke iz leta 1992 (pravnomočen upravni akt), kot tudi veljavnost pravnomočne sodne poravnave, kar je nedopustno. Zmotno je stališče sodbe, da tožnica ni v materialnopravnem odnosu ali v povezavi s toženo stranko. Sicer tožeča stranka meni, da sta oba tožbena zahtevka (ne glede na to v kakšnem zaporedju sta zapisana) med sabo tako povezana, da praktično predstavljata celoto. Tožbeni zahtevek, ki mu je ugodeno (pridobitev lastninske pravice originarno s priposestvovanjem), je po naravi stvari glavni zahtevek, njegovo nadaljevanje pa je (zavrnjeni) zahtevek, s katerim tožnica zahteva tudi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, od tožene stranke, ki je formalno vpisana v zemljiški knjigi, kot nosilec (družbene) lastnine.

4. Tožena stranka je pritožbo odgovorila. Tožniku odreka pravni intres za vložitev pritožbe, glede na to, da je podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodeno, sicer pa se obrazloženo opredeli do vseh pritožbenih očitkov tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in priglasi stroške.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodilni del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne podrejeni tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Soglaša z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, meni pa, da je sodba v ugodilnem delu (II. in III. točka izreka) nepravilna in nezakonita. Sodba zaključi (13. točka obrazložitve), da pravna prednika tožeče stranke nista pridobila lastninske pravice na podlagi zakona, zato posledično tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe v sodni poravnavi, v nadaljevanju (18. točka obrazložitve) pa navaja, da naj bi tožnica kupila stanovanje od pravnih prednikov, ki sta stanovanje pridobila na podlagi soinvestitorske pogodbe od investitorja nepremičnine, to je pravne prednice tožene stranke. S tem si sodišče prihaja samo v nasprotje oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Pravna prednika kot soinvestitorja na stanovanju namreč nista pridobila lastninske pravice, pridobila sta le imetništvo stanovanjske pravice, kot sicer pravilno ugotovi sodišče v 12. točki obrazložitve. Sprememba imetništva stanovanjske pravice v lastninsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini, je bila možna le na podlagi določb SZ-91 (prvega odstavka 116. člena, 117. člena in nadaljnjih). Ob ugotovitvi sodbe v 12. in 13. točki obrazložitve, da pravna prednika lastninske pravice na stanovanju nista pridobila, slednje tudi nista mogla prenesti na tožečo stranko kot kupko po sodni poravnavi z dne 23. 9. 1993, ki je v bistvu predstavljala prodajno pogodbo za predmetno stanovanje. Sodna poravnava je neupoštevna, ker je v njej ugotovljano neko pravno in dejansko dejstvo (da sta soinvestitorja v skladu z določbami 116. člena SZ po samem zakonu postala solastnika predmetnega stanovanja), ki ob sklenitvi sodne poravnave ni obstajalo. Sodna poravnava zato ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova, na podlagi katerega bi temeljila zakonita posest tožeče stranke na tej nepremičnini. Pomembno je poudariti, kar sicer ugotavlja tudi sodba, da je bila na stanovanju ves čas vpisana družbena lastnina v upravljanju oziroma v uporabi Občine Ljubljana ... Tožnica ni mogla biti in ni bila dobroverna posestnica stanovanja, torej, da bi mislila, ali bila celo prepričana (kot ugotavlja sodba), da je lastnica tega stanovanja. Nepomembna je vsebina dopisa Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana ... z dne 6. 4. 1992, ki nepravilno in nezakonito šteje, da naj bi bila lastninska pravica pridobljena na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ-91. Lastninjenje tega stanovanja, kot sicer pravilno in nesporno ugotovi sodba (12. točka in 13. točka obrazložitve), ni bilo izvedeno. Opozarja na določbo 29. člena ZTLR, da se lastninska pravica na stvari, ki je družbena lastnina, ne more priposestvovati, po določbi 33. člena ZTLR pa se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo. Pravni prednik tožnice v zemljiški knjigi ni bil vpisan, ob prenosu zatrjevane lastninske pravice (23. 9. 1993) ni bil lastnik, zato tožnica ni dobroverna in je odločitev sodbe, da naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju s priposestvovanjem, nepravilna.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

8. Tožnik je v predmetnem postopku primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (sodba ga zavrne) temeljil na pridobitvi lastninske pravice na predmetnem stanovanju s pravnim poslom (kupoprodajni pogodbi, vsebovani v pravnomočni sodni poravnavi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani VI P 271/93 z dne 23. 9. 1993), podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica predmetnega stanovanja (sodba mu ugodi), pa je temeljil na pridobitvi originarne lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Brez pomena je zato prikazovanje tožnika v pritožbi, da je tožbeni zahtevek o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem po naravi stvari glavni zahtevek, njegovo nadaljevanje pa je (zavrnjeni) zahtevek, s katerim tožnica zahteva tudi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila s strani tožene stranke, ki je formalno vpisana v zemljiški knjigi, kot nosilec (družbene) lastnine.

O pritožbi tožnika:

9. Sodba zavzeto stališče, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen, utemeljuje s tem, 1) da pravna prednika tožeče stranke nista pridobila lastninske pravice na predmetnem stanovanju na podlagi zakona (po prvem odstavku 116. člena SZ), zato posledično tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe v sodni poravnavi, in 2) da bi na podlagi pravnega posla tožeča stranka izstavitev zemljiškoknjižne listine lahko zahtevala samo od pravnih prednikov (s toženo stranko ni v nikakršnem obligacijsko-pravnem razmerju, zato poslovne obveznosti tožena stranka do tožeče stranke nima).

10. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da so pravna prednika tožeče stranke, J. in Z. Š., kot soinvestitorja, in Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana – ..., kot investitor, 16. 12. 1983 sklenili soinvestitorsko pogodbo, s katero sta pogodbeni stranki ugotovili, da soinvestitor postane s poravnavo vseh finančnih obveznosti (za pridobitev stanovanjske pravice zagotovi denarna sredstva) uporabnik stanovanjske pravice na stanovanju, in se dogovorili, da soinvestitor sodeluje pri izgradnji in nadzidavi objekta na ... in si s tem zagotavlja stanovanje ... in pravico souporabe skupnih delov stavbe in ustreznega zemljišča, na katerem objekt stoji, - da sta se pogodbeni stranki v aneksu št. 1 dogovorili, da soinvestitor za pridobitev stanovanjske pravice iz soinvestitorske pogodbe zagotovi dodaten soinvestitorski delež, - da sta soinvestotorja poravnala svoje obveznosti, - da sta pravna prednika tožeče stranke in tožeča stranka 3. 4. 1991 sklenili pogodbo o odplačnem prenosu pravic iz soinvestitorske pogodbe (kupoprodaja stanovanja), - da je bila s sodno poravnavo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani VI P 271/93 z dne 23. 9. 1993 pogodba o odplačnem prenosu pravic iz soinvestitorske pogodbe z dne 3. 4. 1991 razveljavljena in sklenjena kupoprodajna pogodba za predmetno stanovanje, - da sta s sodno poravnavo pogodbeni stranki ugotovili, da sta Z. in J. Š. sofinancirala izgradnjo stanovanja in da sta slednja na podlagi soinvestitorske pogodbe v skladu z določbami 116. člena Stanovanjskega zakona po samem zakonu od 18. 10. 1991 postala solastnika predmetnega stanovanja, da prodajata tožeči stranki stanovanje, za katerega je bila kupnina v celoti plačana, in da dovoljujeta, da se na ime tožeče stranke vknjiži lastninska pravica v zemljiški knjigi oziroma v knjigi etažnih lastnikov, - da je stanovanje, na katerem tožnica zatrjuje lastninsko pravico, identično stanovanju, za katerega sta pravna prednika tožnice, J. in Z. Š., sklenila soinvestitorsko pogodbo, - da je pogoj razrešitve stanovanjskega vprašanja pravnih prednikov tožnice izpolnjen, - da je izpolnjen tudi pogoj nadzidave skupnih prostorov v stanovanjski hiši, - da je bil pravni prednik tožnice Z. Š. imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na podlagi soinvestitorske pogodbe.

11. Tožniku, ki se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka, ni mogoče odreči pravnega interesa za pritožbo, kot se zavzema tožena stranka v odgovoru na pritožbo, zato, ker je bilo ugodeno njegovemu podrejenemu tožbenemu zahtevku. Upoštevaje tretji odstavek 182. člena ZPP je odločitev o podrejenem zahtevku vezana na utemeljenost primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka. Tožnik v primeru zavrnitve podrejeno uveljavljanega tožbenega zahtevka (tožena stranka se zoper ugoditev pritožuje), ne bi imel več možnosti izpodbijati odločitve o primarnem tožbenem zahtevku (če se ne bi pritožil), in zaradi rei iudicatae, tudi ne vložiti nove tožbe.

12. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali sta pravna prednika tožeče stranke pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, to je prvega odstavka 116. člena SZ.(1) Sodba ugotovi, da sta pogoja (pogoj razrešitve stanovanjskega vprašanja pravnih prednikov tožnice in pogoj nadzidave skupnih prostorov) izpolnjena, da pa pravna prednika pravice po prvem odstavku 116. člena SZ nista pridobila, ker je imel uporabnik stanovanja na njem stanovanjsko pravico. Zavzeto stališče, ki mu pritožba nasprotuje, je pravilno in sledi stališču sodne prakse zavzetem v odločbah Vrhovnega sodišča, na kateri se sodba sklicuje (12. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 376/2004 z dne 22. 12. 2005 zavzeto stališče, da stanovanja, na katerih je imel stanovalec stanovanjsko pravico, ne morejo biti predmet pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ, utemeljilo z obrazložitvijo, da je za imetnike stanovanjske pravice bil z uveljavitvijo SZ predviden poseben režim transformacije njihovih (tudi do tedaj že pravno urejenih) razmerij v lastninska oziroma najemna. Odločbi Vrhovnega sodišča, sklep II Ips 222/2011 z dne 8. 10. 2011 in sodba II Ips 172/2009 z dne 7. 5. 2009, ne zavzemata nasprotnega stališča in tudi ne pritrjujeta stališču tožnice, kot slednja trdi. Obravnavata le pogoje, ki morajo obstajati za pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ, pri čemer se ne opredeljujeta do vprašanja, ali je v primeru imetništva stanovanjske pravice možna pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ.

13. Pravilen je zaključek sodbe, da je imel imetnik stanovanjske pravice (pravni prednik tožnice) možnost odkupiti stanovanje (tožeča stranka trditev o tem ni podala). Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da pravna prednika tožnice nista bila dolžna odkupiti stanovanja po določbah o privatizaciji, ker je bilo to njuno stanovanje „tudi ob upoštevanju določb 21. do 24. člena ZTLR in ker določba 116. člena SZ predstavlja le neposredno konkretizacijo citiranih določb ZTLR glede specifičnega prehoda lastninske pravice na graditelja o pogojih odprave družbene lastnine“.

14. Ob pravilni ugotovitvi sodbe (11. točka obrazložitve), da je bil pravni prednik tožnice Z. Š. na stanovanju imetnik stanovanjske pravice, se izkaže odločitev sodbe za pravilno.

15. Podlage za ugotovitev, da sta pravna prednika pridobila lastninsko pravico na stanovanju po določbi 116. člena SZ, pa ne nudita niti dopis pravnega prednika Občine Ljubljana ... z dne 6. 4. 1992(2) (ne gre za upravno odločbo, kot zmotno opredeli pritožba) in tudi ne sodna poravnava,(3) ki jima pritožba pripisuje napačen pomen.

O pritožbi tožene stranke:

16. Sodba zavzame stališče, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na predmetnem stanovanju na podlagi priposestvovanja. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvah, 1) da so tožeča stranka in njena pravna prednika uživali nemoteno in mirno posest nepremičnine oziroma stanovanja, 2) da je bila ta posest zakonita, saj je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, na soinvestitorski pogodbi in aneksu k tej pogodbi, 3) da je bila posest tožeče stranke ves čas dobroverna, 4) in da je potekel za priposestvovanje potreben čas.

17. Pritrditi je pritožbi, da sodba, čeprav ugotovi, da je bila na stanovanju ves čas vpisana družbena lastnina v upravljanju oziroma v uporabi Občine Ljubljana ..., tega ne upošteva oziroma ne šteje za odločilno. Slednje je po oceni pritožbenega sodišča odločilno, saj je do ukinitve družbene lastnine prišlo z lastninjenjem, na podlagi posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Spremembo imetništva stanovanjske pravice v lastninsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini je urejal SZ. Namen priposestvovanja na nepremičninskem področju je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. Do preoblikovanja družbene lastnine v zasebno lastnino pa nepremičnine v družbeni lastnini niso imele titularja oziroma je titular nepremičnin v družbeni lastnini kar družbena lastnina sama. V kolikor ni titularja za sklenitev prvotnega pravnega posla, katerega napake naj bi s priposestvovanjem sanirali, o priposestvovanju (kot institutu klasičnega stvarnega prava) ne moremo govoriti.(4)

18. Po stališču sodne prakse dejstvo, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini, izključuje priposestvovanje. Vrhovno sodišče (tako sklep II Ips 594/2009 z dne 18. 4. 2013, sodba II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013, sodba II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 in druge) je izrecno sprejelo stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja (obravnavani primer) bi pomenilo obid predpisov o lastninjenju.

19. Po povedanem je zato odločitev sodbe materialnopravno nepravilna in pravilna uporaba materialnega prava narekuje njeno spremembo. O drugih pritožbenih trditvah tožene stranke in uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka, se zato pritožbenemu sodišču ni treba izreči. 20. Ker pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja tožnik ni podan, in niso podani niti po uradni dolžnosti upoštevni procesni in materialni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v zavrnilnem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke je ugodilo in na podlagi pete alineje 358 člena ZPP sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo stroškovne odločitve. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z veljavno odvetniško tarifo (ZOdvT) je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 544,70 EUR, nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 502,80 EUR, materialnih stroškov po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV, skupno do 1.302,35 EUR. Ni upravičena do pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000, ker ni izkazala, da je bilo treba izdelati več kot 100 strani. Temu ustrezno je zato pritožbeno sodišče spremenilo stroškovno odločitev v III. točki sodbe.

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), povrniti pa mora pritožbene stroške toženi stranki, ki je s pritožbo uspela. V skladu z ZOdvT je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 v znesku 670,40 EUR, po tar. št. 6002 ZOdvT materialne stroške v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV, skupno 842,29 EUR. Upravičena je tudi do stroškov za odgovor na pritožbo, ker je obrazloženo odgovorila na posamezne očitke tožnikove pritožbe in ji pripada nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 670,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV, skupno 842,29 EUR. Tožeča stranka je zato toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 1.684,58 EUR.

23. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): SZ je v prvem odstavku 116. člena določal, da občani, ki so si svoje stanovanjske vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj.

Op. št. (2): V njem je navedeno, da sta pravna prednika tožnice avtomatično, po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na stanovanju, in da bo Občina Ljubljana ... izdala zemjiškoknjižno dovolilo, ko bo vzpostavljena etažna lastnina.

Op. št. (3): V njej je med drugim navedeno, da pogodbeni stranki ugotavljata, da sta J. Š. in Z. Š. na podlagi citirane stanovanjske pogodbe po samem zakonu, to je po določbi 116. člena SZ, od 18. 10. 1991 postala solastnika predmetnega stanovanja.

Op. št. (4): Tako sodba VS RS II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012.