Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta določbo prvega odstavka 405. člena ZPIZ-1 tolmačili tako, da je celotno dodano dobo posameznega zavarovanca, ki pravico do starostne pokojnine uveljavlja v letu 2012, potrebno upoštevati tako, da se preračuna ob upoštevanju načela, da se 12 mesecev dodane dobe šteje za 11 mesecev. Te določbe ni možno tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnik, torej, da se ta preračun upošteva samo za celo leto dodane dobe, ne pa tudi za tisti del dodane dobe, ki presega 12 mesecev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 10. 10. 2012, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine in odločba z dne 19. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper takšno odločbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine z 31. 12. 2012 z vsemi iz tega izvirajočimi in nadaljnjimi pravicami. Ugotovilo je, da se pri dodani dobi upošteva čas služenja vojaškega roka in čas ko je bil tožnik prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba in ni prejemal denarnega nadomestila, v skupnem trajanju dveh let 11 mesecev in 27 dni. Ob upoštevanju postopnega uveljavljanja obdobij dodatne dobe na podlagi 405. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je ugotovilo, da skupna dodana doba, ki se upošteva pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine znaša 2 leti 8 mesecev in 27 dni, kar pomeni, da je tožnik do 31. 12. 2012 dosegel 39 let 11 mesecev in 2 dneva pokojninske dobe. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj bi ob izpolnjenem pogoju starosti 58 let, moral izpolniti tudi pogoj 40 let pokojninske dobe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da dodane dobe pri ugotavljanju izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni mogoče upoštevati v celoti in tudi ne preračunavati na način, za katerega se je zavzemal tožnik.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvi odstavek 405. člena ZPIZ-1 določa, da se v letu 2012 posamezno leto dodane dobe upošteva v trajanju 11 mesecev, ničesar pa ne določa glede obdobij, ki ne dosegajo celega leta. Če bi zakonodajalec želel, da se za nepolno leto ne upošteva celotna dodana doba ali pa da se ta sploh ne upošteva, bi to uzakonil, vendar pa tega ni storil. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka po formuli 11/12 lahko upoštevala le 2 leti dodane dobe, kar znese 22 mesecev, preostanek 11 mesecev in 27 dni dodane dobe pa bi moralo upoštevati v celoti. Ob takšni pravilni uporabi materialnega prava bi seštevek zavarovalne in dodane dobe pokazal, da bi tožnik 31. 12. 2012 imel 40 let in 2 dni pokojninske dobe in bi s tem izpolnjeval pogoje za pridobitev starostne pokojnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta določbo prvega odstavka 405. člena ZPIZ-1 tolmačili tako, da je celotno dodano dobo posameznega zavarovanca, ki pravico do starostne pokojnine uveljavlja v letu 2012, potrebno upoštevati tako, da se preračuna ob upoštevanju načela, da se 12 mesecev dodane dobe šteje za 11 mesecev. Prvi odstavek 405. člena ZPIZ-1 namreč določa, da se obdobja dodane dobe uveljavljajo postopno, in sicer tako, da se zavarovancem, ki uveljavljajo pravico do starostne pokojnine v prehodnem obdobju, za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu tega zakona šteje v dodano dobo, upošteva pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 naslednje število mesecev: 10 mesecev v leto 2011 in 11 mesecev v letu 2012. Te določbe ni možno tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnik, torej, da se ta preračun upošteva samo za celo leto dodane dobe, ne pa tudi za tisti del dodane dobe, ki presega 12 mesecev. Nobene logike ni, da bi se pri zavarovancu, ki ima 1 leto in 11 mesecev dodane dobe, celo leto upoštevalo v trajanju 11 mesecev, preostanek 11 mesecev pa prav tako v trajanju 11 mesecev, torej skupno 22 mesecev, obenem pa bi se 22 mesecev upoštevalo tudi zavarovancu, ki bi imel polni dve leti dodane zavarovalne dobe.

6. Sodišče je dodano delovno dobo v trajanju 2 let in 11 mesecev pravilno preračunalo, tako da je število mesecev dodane delovne pomnožilo z 11 in rezultat nato delilo z 12. Glede na to, da je čas služenja vojaškega roka tožnika in čas njegove prijave pri Zavodu za zaposlovanje skupaj znašal 2 leti in 11 mesecev, je na podlagi navedene formule pravilen izračun sodišča, da se pri ugotavljanju pogojev za starostno upokojitev upošteva dodana doba v trajanju 2 let in 8 mesecev.

7. Glede na to, da revizijo vlaga le tožnik in da je tudi pritožbo vložil le tožnik, ni bistveno, da je zavod ostanek 27 dni upošteval v celoti. Ob doslednem upoštevanju načela, da se 1 leto dodane dobe šteje za 11 mesecev bi bilo potrebno v takšnem razmerju preračunati tudi preostanek dni. V konkretnem primeru je to 27 dni, ki bi jih bilo potrebno upoštevati kot 24 dni.

8. Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, to je določbe prvega odstavka 405. člena ZPIZ-1 je sodišče pravilno odločilo, da se dejanska dodana doba v skupnem trajanju 2 let 11 mesecev in 27 dni pri ugotavljanju pogojev za starostno upokojitev na dan 31. 12. 2012 upošteva v trajanju 2 let 8 mesecev in 27 dni, kar skupaj z dejansko pokojninsko dobo 37 let 2 mesecev in 5 dni (ki niti ni sporna), znaša 39 let 11 mesecev in 2 dni. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da glede na določbo 1. točke 36. člena ZPIZ-1 tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

10. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je Vrhovno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.