Jedro

Tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2012 in 19. 2. 2013 ter priznanje pravice do starostne pokojnine od 31. 12. 2012 dalje. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve celotnemu zahtevku vključno s stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ima kljub dodani dobi 2 leti 11 mesecev in 27 dni le 39 let 11 mesecev in 2 dni pokojninske dobe in ne 40, kar je pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dodana doba naj bi bila glede na 405. člen ZPIZ-1 napačno preračuna. Po navedeni določbi ZPIZ-1 je po formuli 11/12 po mnenju pritožnika mogoče upoštevati le 2 leti dodane dobe, kar znese 22 mesecev. Ker 11 mesecev in 27 dni ni dopolnjeno leto, po njegovem mnenju ni mogoče uporabiti iste formule 11/12, ampak ta čas prišteti v celoti, saj v ZPIZ-1 ni določbe, ki bi govorila, da se formula 11/12 uporablja tudi za obdobja, krajša od enega leta. Ob pravilni uporabi 405. člena ZPIZ-1 se izkaže, da ima skupno 40 let in 2 dni pokojninske dobe in s tem pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

Sodišče prve stopnje je, enako kot pred njim že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku, pravilno zaključilo, da tožnik ki je rojen 7. 5. 1951, do 31. 12. 2012 ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dejstvo, da je do navedenega dne dopolnil 61 let 7 mesecev in 24 dni starosti ter 37 let 2 meseca in 25 dni pokojninske dobe tudi med strankama ni sporno. Spornih ni niti 2 leti 11 mesecev in 27 dni dodane dobe iz naslova služenja vojaškega roka in prijavljenosti na Zavodu za zaposlovanje. Vendar pa navedene dodane dobe pri ugotavljanju izpolnitve pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni mogoče upoštevati v celoti, niti preračunavati na način, kot se zavzema pritožnik.

Po 405. členu prehodne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki ga je v konkretnem primeru glede na 390. člen veljavnega novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju: ZPIZ-2) potrebno uporabiti, se je namreč čas dodane dobe pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, uveljavljal postopoma. V obdobju od leta 2000 do vključno leta 2013 je za posamezno leto dodane dobe mogoče upoštevati izrecno določeno število mesecev. V letu 2012 torej le 11 mesecev dodane dobe. Pri tem te določbe za dodano dobo, krajšo od enega leta, seveda ni mogoče razlagati, niti uporabiti na način, kot se zavzema pritožba. Torej, da bi v primeru dodane dobe, ki ne dosega enega leta, bilo potrebno k preračunani dobi, prišteti vse preostale mesece. Takšna razlaga 405. člena ZPIZ-1, ne samo da ne bi bila logična, temveč bi bila celo v nasprotju z namenom zakona.

Res je sicer, da 405. člen ZPIZ-1 za dodano dobo, krajšo od enega leta, posebej ne določa števila mesecev, ki bi jih v prehodnem obdobju bilo mogoče upoštevati. To bi lahko celo pomenilo, da se dodana doba, ki ne dosega enega leta, sploh ne upošteva. Vendar pa takšna razlaga, niti razlaga, za katero se zavzema pritožnik, ne bi bila v skladu z namenom zakonodajalca in bi bila že zato nesprejemljiva. Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje materialno pravni interpretaciji sodišča prve stopnje. Torej, da je skupno dodano dobo 2-eh let 11 mesecev in 27 dni v skladu s 405. členom ZPIZ-1 v letu 2012 mogoče pravilno preračunati le po formuli 2 x 12 = 24 mesecev + 11 mesecev = 35 mesecev x 11:12 = 32 mesecev. K dejanski pokojninski dobi 37 let 2 meseca in 5 dni, je torej mogoče prišteti 2 leti 8 mesecev in 27 dni dodane dobe, kar skupaj znese 39 let 11 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost, pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe.

Ko je torej tožnikov tožbeni zahtevek stroškovno v celoti utemeljeno zavrnjen in uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo v skladu s 154. členom ZPP potrebno hkrati skleniti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.