Jedro

Le če oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, ne pride na glavno obravnavo in svojega izostanka ne opraviči, se šteje, da je bil predlog za pregon umaknjen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega R. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku

171. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje krive ovadbe določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, za vsako od kaznivih dejanj žaljive obdolžitve pa kazen 2 (dva) meseca zapora in obsojencu nato določilo enotno kazen 7 (sedem) mesecev zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, zatem pa mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako od kaznivih dejanj žaljive obdolžitve določilo kazen 2 (meseca) zapora in nato določilo enotno kazen 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo enega leta.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik pravočasno dne 20. 3. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakonika ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obsojenca zavrne, podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 16. 4. 2013, ocenil, da zahteva ni utemeljena.

Ugotavlja, da zahteva v pretežni meri očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, delno pa zahteva uveljavlja razloge, ki se nanašajo na kaznivo dejanje krive ovadbe, za katero je višje sodišče R. Š. oprostilo. Na preostale očitke bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki po presoji vrhovnega državnega tožilca niso utemeljeni, pa je odgovorilo že višje sodišče. 4.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec je na odgovor vrhovnega državnega tožilstva podal obsežen odgovor, v katerem ponavlja svoj zagovor in pojasnjuje nepravilnosti, ki naj bi se zgodile na inšpektoratu, sodišču, policiji in tožilstvu z mariborskega območja.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je bilo o obtožnem predlogu odločeno brez predloga upravičenega tožilca, saj gre za predlagalni delikt, oškodovanec pa ni bil navzoč na glavni obravnavi, niti ni podal izjave, da želi kazenski pregon. Pritožbeno sodišče je s sklicevanjem na četrti odstavek 178. člena ZKP, ki sploh ni v obtožbi, podalo povsem nerazumne razloge. Če gre za predlagalni delikt, je navzočnost predlagatelja na naroku obligatorna, glavni inšpektor, ki po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) vodi in predstavlja inšpektorat, pa na sodišču nikoli ni bil. Pritožbeno sodišče se neutemeljeno sklicuje na B. P., ki v času glavne obravnave ni bila glavna inšpektorica. V času glavne obravnave je bila v. d. glavnega inšpektorja A. V. Kaznivo dejanje pa je nedoločeno, ker iz krivdoreka ne izhaja, katerega leta naj bi bilo dejanje storjeno.

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve, ker je dne 3. 6. in 7. 7. 2008 poslal dopisa, ki ju je naslovil na ministra za okolje in prostor in na glavno inšpektorico RS za okolje in prostor z naslednjo vsebino: „Da se Inšpektorat v Mariboru in glavna inšpektorica RS za okolje in prostor B. P. namerno norčujejo in kršijo zakonodajo“ ter „če minister ne bo ukrepal in spravil Inšpektorat v zakonito poslovanje, da bo s pomočjo javnosti naredil pritisk na skorumpirane inšpektorje, da bodo morali pustiti službe in tako omogočiti, da se na inšpektoratu začne zakonito poslovanje.“ V vlogi, ki jo je naslovil na glavno inšpektorico, pa je navedel, „da je bilo v 30-ih mesecih dovolj šikaniranja, korupcije, klientelizma s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor do njega.“ Dejanji sta bili pravno opredeljeni po prvem odstavku 171. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ, pritožbeno sodišče pa se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na četrti odstavek 178. člena ZKP. Iz vsebine in nadaljnje obrazložitve je nedvomno razvidno, da gre za očitno pisno pomoto, ki na zakonitost sodbe ne vpliva. Neutemeljen je tudi ugovor, da bi na podlagi 306. člena ZKP predlagatelj moral biti ves čas navzoč na glavni obravnavi. Predlog za pregon je po pooblastilu glavne inšpektorice RS za okolje in prostor na Policijsko upravo Maribor pravočasno podal S. V. Po določbi tretjega odstavka 306. člena ZKP pa se šteje, da je bil predlog za pregon umaknjen le, če oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, ne pride na glavno obravnavo in svojega izostanka ne opraviči. Na prvi narok za glavno obravnavo predstavnik inšpektorata v svojstvu oškodovanca ni bil vabljen. Na drugi narok za glavno obravnavo, kamor je sodišče izrecno vabilo predstavnika Inšpektorata RS za okolje in prostor (v nadaljevanju Inšpektorat) kot pričo, je po pooblastilu v. d. glavne inšpektorice A. V. (priloga C3) pristopil Z. F., zato o kršitvi tretjega odstavka 306. člena ZKP ni mogoče govoriti. Na ugovore, da iz obtožbe ne izhaja, katerega leta naj bi bilo dejanje storjeno, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Leto storitve očitanih kaznivih dejanj je navedeno že v uvodu izreka sodbe, in sicer leto 2008, kaznivi dejanji pa sta bili storjeni 3. 6. in 7. 7, predlog za pregon je glavna inšpektorica podala 31. 7. 2008, torej v roku, ki ga predvideva prvi odstavek 52. člena ZKP. Zato se kot neutemeljen izkaže tudi očitek zagovornika, da je bil predlog za pregon s strani predstavnika Inšpektorata podan prepozno.

7. V preostalem delu zahteve zagovornik navaja, da so se v dokaznem postopku obsojenčevi očitki o korupciji in klientelizmu na Inšpektoratu izkazali za resnične oziroma je obsojenec imel vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Navaja, da je za pravilno uporabo kazenskega zakonika bistvena ugotovitev, da je bila cesta zgrajena nelegalno, kar je obsojenec ves čas zatrjeval in dokazoval in je tudi imel utemeljene razloge, da je v te svoje trditve verjel. Skladno s 3. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO) je potrebno za gradnjo ceste pridobiti gradbeno dovoljenje. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je šlo za redna vzdrževalna dela, ne vzdrži pravne presoje, saj se je z asfaltiranjem ceste spremenila velikost ceste, zmogljivost ceste, njena namembnost in zunanji zgled, vrednost del pa je znašala kar 4,100.000,00 SIT. Poleg tega je vodja območne enote Inšpektorata Z. F. zaslišan povedal, da je na Inšpektoratu prisotna korupcija, saj je ravno v obravnavanem času zoper enega od inšpektorjev tekel postopek zaradi očitka korupcije. Inšpektor je bil tudi medijsko ožigosan z očitkom korupcije. V njegov postopek odločanja sta bila vpletena glavna inšpektorica in direktor inšpekcijskih služb, ki sta v pravdi za potrebe tožečih strank spisala pristransko uradno mnenje o gradnji. Sodišče pa je vse njegove dokazne predloge, s katerimi bi dokazoval resničnost navedenega, zavrnilo, zaslišalo pa je samo tiste priče, ki so lahko potrdile navedbe tožilstva. Na ta način je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in je jasno pokazalo, da se je še pred koncem kazenskega postopka postavilo na stališče, da je obsojenec kriv.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s temi navedbami v pretežni meri uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ponavlja zagovor obsojenca, kateremu pa nižji sodišči nista sledili. Sodišče prve stopnje se je z razčiščevanjem dejanskega stanja podrobno ukvarjalo in ugotovilo, da očitani kaznivi dejanji žaljive obdolžitve izvirata iz medsosedskega spora na Ulici ... Obsojenec je nasprotoval položitvi asfaltne cestne prevleke, očitek o korupciji in klientilizmu pa je posledica dejstva, da so nekateri prebivalci te ulice od inšpektorja M. dobili nasvet, naj se v zvezi z gradnjo asfaltne prevleke obrnejo na sodišče in poskušajo pridobiti začasno odredbo sodišča za izvedbo del. Obsojenec pa je Inšpektoratu očital, da je stanovalcem svetoval nelegalno gradnjo, namesto da bi le-to preprečil. Ker Inšpektorat ni sledil njegovemu stališču, da je šlo v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, je na razne institucije in osebe začel naslavljati različne dopise, v katerih je Inšpektoratu očital razne nepravilnosti in nezakonitosti, med drugim tudi dopisa, ki sta pod obtožbo zaradi žaljivih obdolžitev Inšpektorata. Nižji sodišči sta na očitke, ki jih obsojenčev zagovornik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorili in zavzeli stališče, da obsojenec ni imel utemeljenega razloga verjeti v to, kar je zatrjeval. Nasprotno, sodišči zaključujeta, da je obsojenec žaljive obdolžitve izrekel, ker Inšpektorat ni sledil njegovim zahtevam po ugotovitvi nelegalne gradnje ceste na Ulici ... Očitek o korupciji je obsojenec gradil na dejstvu, da je inšpektor stanovalcem Ulice ... svetoval rešitev spora po pravni poti, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti obsojenčevim navedbam, da je utemeljeno verjel, da so njegove trditve o koruptivnem ravnanju inšpektorja resnične. Če pa se vložnik s takšnim stališčem nižjih sodišč ne strinja, uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. V zvezi z očitkom o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe Vrhovno sodišče poudarja, da je ustavnosodna praksa že izoblikovala merila, na podlagi katerih sodišče presoja, ali bo dokaznemu predlogu ugodilo ali ne.(1) Da bo sodišče predlagan dokaz izvedlo, mora biti ta pravno relevanten, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V obravnavanem primeru je obsojenec dokazne predloge podal v pisnem zagovoru, v katerem je opisoval navezo uradnih oseb z mariborskega območja na inšpektoratu, tožilstvu, policiji in sodišču, ki naj bi se vse zarotile proti njemu, da bi zaščitile koristi N. P., kar sploh ni predmet obravnavanega kazenskega postopka. Iz dokaznega predloga obsojenca, ki ga je zagovornik na glavni obravnavi le ponovil, tako ni razvidno, kaj naj bi obsojenec z zaslišanjem posameznih predlaganih prič sploh dokazoval, zato je prvostopenjsko sodišče njegove dokazne predloge utemeljeno zavrnilo. Niti v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne pojasni, kateri pravno relevantni dokazi so bili predlagani, pa jih sodišče ni izvedlo, ampak znova le pavšalno zatrjuje, da je sodišče vse obsojenčeve dokazne predloge zavrnilo. Iz zahteve niti ni razvidno, kateri dokazni predlogi so se nanašali na kaznivo dejanje krive ovadbe, katerega je bil obsojenec s strani višjega sodišča oproščen, kateri pa na kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da obsojenčeva pravica do obrambe v obravnavanem primeru ni bila kršena.

10.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11.

Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-11/00 z dne 25. 4. 2002.