Jedro

Presoja kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ-1 in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ-1, ko gre za ravnanje državnega organa.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega R.Š. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1. Obdolženi R.Š. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) je kriv, da je v letu 2008 v Mariboru a) v vlogi, ki jo je dne 3. 6. naslovil na ministra za okolje in prostor J.P., zapisal: „Da se Inšpektoratu v Mariboru in glavna inšpektorica RS za okolje in prostor B. P. namerno norčujejo in kršijo zakonodajo“ ter „Če minister ne bo ukrepal in spravil Inšpektorata v zakonito poslovanje, da bo s pomočjo javnosti naredil pritisk na skorumpirane inšpektorje, da bodo morali pustiti službe in tako omogočiti, da se na inšpektoratih začne zakonito poslovanje“, b) v vlogi, ki jo je dne 7. 7. 2008 naslovil na glavno inšpektorico RS za okolje in prostor B.P. navedel „Da je bilo v 30-ih mesecih dovolj šikaniranja, korupcije, klientelizma s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor do njega“, je tedaj o Inšpektoratu RS za okolje in prostor, torej o državnem organu, trdil neresnična žaljiva dejstva, ki lahko škodujejo časi in dobremu imenu navedenega organa.

S tem je storil dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika, v zvezi z drugim odstavkom 178. člena Kazenskega zakonika.

Po 50. členu Kazenskega zakonika se obdolženemu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu za vsako izmed kaznivih dejanj po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika določi kazen 2 (dva) meseca zapora, nakar se mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen 3 (tri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

2. Obdolženega R.Š. se po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je v letu 2008 v Mariboru dne 20. 5. na PU Mariboru podal pisno ovadbo z dne 19. 5. 2008, s katero je naznanil S.M., gradbenega inšpektorja pri Inšpektoratu RS za okolje in prostor, OE Mariboru, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika, kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika, kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika v zvezi s členom 26 Kazenskega zakonika ter kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika, storjenih s tem, da je vedel, da investitorji in izvajalci del v ulici ... v Mariboru – gradnji ceste kršijo gradbeno zakonodajo, pa ni ukrepal kot inšpektor, ampak jim je črno gradnjo celo sam svetoval in jih k njen napeljal, s čemer je dosegel, da so le-ti z zlorabo sodišča vršili gradbena dela na njegovi nepremičnini, pri tem pa je vedel, da ovadeni inšpektor očitanih kaznivih dejanj ni storil, saj ga je s tem že v mesecu oktobru 2006 seznanil vodja Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Maribor, Z.F., prav tako pa je bil o tem seznanjen s sklepom in dopisom glavne inšpektorice RS za okolje in prostor B.P. v mesecu oktobru 2007; s čemer bi naj storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika.

Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

II. V preostalem se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ. Obdolženemu je bila po 50. členu KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 4 meseca zapora, za drugi dve pa za vsako 2 meseca zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 7 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo še sklenjeno, da mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obtožbo po 2. točki 357. člena ZKP zavrne ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila glede tretjega pritožbenega razloga v manjši meri pravočasno dopolnjena, medtem ko so predlogi očitno ostali nespremenjeni.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Pritožnikova zatrjevanja o kršitvi pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov so pri kaznivem dejanju krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ povezana z njihovo obrazloženostjo na glavni obravnavi. Tedaj je pritožnik predlagano zaslišanje priče I. S. obrazložil s potrditvijo obdolženčevega zagovora, v katerem je ta zapisal, da je inšpektorja S.M. prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije in ne že, kot je to sedaj razumeti iz pritožbene obrazložitve, da mu je I.S. iz te Komisije svetoval vložitev kazenske ovadbe. Razlika je pomembna, ker se ugotovitev sodišča prve stopnje o pavšalnosti dokaznega predloga tudi za to pričo izkaže za pravilno, pritožbeni obrazložitvi pa manjka dodatna navedba, zakaj pritožnik zgornjega/novega dejstva o svetovani vložitvi kazenske ovadbe s strani predlagane priče ni zatrjeval na sami glavni obravnavi (četrti odstavek 369. člena ZKP). Vsebinska presoja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tako pri obravnavanem kaznivem dejanju ni bila opravljena, saj zaradi pomanjkljive pritožbene obrazložitve ni bila mogoča. Enako velja za pritožbeno obrazložitev v delu, ko pritožnik opisuje ad hoc preverjanja okrajnega državnega tožilca po telefonu med glavno obravnavo, pri čemer kot prava vešč procesni udeleženec ne pove, katera pravica obrambe bi naj bila obdolžencu na ta način (hudo) kršena in ne, katero odločilno dejstvo zato ni bilo ugotovljeno oziroma je utegnilo biti ugotovljeno zmotno ter sploh ne, čemu je sodba nezakonita ali bi takšna zaradi uveljavljene kršitve utegnila biti.

5. Drugače je glede dejstev, ki so sodišča prve stopnje vodila v ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje krive ovadbe storjeno, ko je pritožbena obrazložitev zadostna in v tem delu utemeljena. Ne toliko zaradi razlogov za sum, ki da naj bi jih obdolženi po njegovem zagovoru imel, ampak ker je treba ločiti med ravnanjem inšpektorja S.M. kot spremembo v zunanjem svetu in njegovo pravno oceno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil obdolženi s stanjem stvari s strani pristojnih oseb v upravno pravnem smislu seznanjen in da v tem smislu inšpektorjevo ravnanje ni bilo protipravno. Toda, ko gre za oceno kazenskopravne protipravnosti, je ta izključno pridržana pravosodnim organom (tožilstvom in sodiščem), ki lahko neko ravnanje ocenijo enako kot ovaditelj, lahko različno, lahko pa tudi tako, da ovadbi v nobenem oziru ne sledijo. V prvih dveh primerih je ovadba utemeljena, v zadnjem je neutemeljena, vendar ne nujno kriva. Takšna je lahko zgolj tedaj, ko ravnanja samega zase ni bilo ali ko je šlo pri ravnanju pojmovno za nekaj povsem drugega od ovadenega, ali ko so se pravosodni organi o ravnanju že negativno izrekli in je bila ovadba kljub temu za isto ravnanje še enkrat vložena.

6. Različno od naštetega je v obravnavani zadevi navedeni inšpektor nedvomno ravnal, njegovo ravnanje je bilo, čeravno posredno, povezano s spornimi upravno pravnimi razmerji, v katerih je bil obdolženi udeležen, medtem ko protipravnost inšpektorjevega ravnanja v kazenskopravnem smislu v času podane ovadbe ni bila preizkušena. Glede na to, in ker je po opisu dejanja predmet obdolženčeve seznanitve neprotipravnost inšpektorjevega ravnanja v upravno pravnem smislu, obdolžencu očitano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ niti po presoji pritožbenega sodišča ne more biti dokazano ter je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, skladno z zgornjim izrekom spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

7. V zvezi s kaznivima dejanjema žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri oškodovanec na prvem naroku za glavno obravnavo ni bil navzoč in da ni podana izjava, da želi s kazenskim pregonom nadaljevati. Razen tega glavnega inšpektorja, ki vodi in predstavlja inšpektorat na sodišču, nikoli ni bilo, medtem ko je bil obtožni predlog vložen po preteku trimesečnega roka za vložitev ovadbe. Pritožnik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi neopredeljenosti časa storitve obeh kaznivih dejanj ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker nobenemu izmed dokaznih predlogov, ki so bili obdolžencu v korist, ni bilo ugodeno. Po pritožniku sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker je iz izpovedbe priče Z.E. razvidno, da obdolženčeve navedbe o korupciji na inšpektoratu niso bile brez podlage in da so se nanašale na vse inšpektorje, ki delovnih področij niso strogo ločili. Sploh pa so bila obdolženčeva stališča glede asfaltiranja ceste z izjemo začasne odredbe, kasneje sodno potrjena in tudi to bi moralo biti pri presoji izključitvenih razlogov iz četrtega in petega odstavka 171. člena KZ upoštevano. Ker ni bilo, pritožnik v posledici vidi še kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali sta dejanji, za kateri je bil obdolženi preganjan, kaznivi dejanji (1. točka 372. člena ZKP).

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, ko ni obtožbe upravičenega tožilca ali predloga oškodovanca ali dovoljenja pristojnega državnega organa, ko sta za pregon potrebna. O upravičenosti obtožbe državnega tožilca glede na izpolnjenost pogoja iz četrtega odstavka 178. člena KZ ne more biti dvoma, medtem ko izostanka dovoljenja, ki v danem primeru mimogrede ni potrebno, pritožnik ne zatrjuje. Zatrjuje pa predlagateljevo neustreznost, nepravočasnost predloga za pregon in predlagateljevo odsotnost z naroka za glavno obravnavo.

9. Kot izhaja že iz razumljivih razlogov napadene sodbe je bil predlog za pregon obravnavanih kaznivih dejanj podan 29. 7. 2008. Predlog je po pooblaščeni osebi podala glavna inšpektorica RS za okolje in prostor B.P., se pravi oseba, ki jo pritožnik v pritožbeni obrazložitvi šteje za pristojno/dolžno sodelovati na glavni obravnavi ter v roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP, kot je to sicer v napadeni sodbi prav tako pravilno ugotovljeno. Znano je tudi, da gre za rok, ki teče od storitve kaznivega dejanja, kar je v obravnavanem primeru čas vložene ovadbe in ne od prvih obdolženčevih zatrjevanj ter za rok, ki zavezuje oškodovanca oziroma predlagatelja in ne državnega tožilca, kar vse bi bilo mogoče iz pritožbene obrazložitve razumeti. Po drugi strani iz pritožbene obrazložitve ni jasno, čemu bi moral biti oškodovanec vabljen že na prvi narok za glavno obravnavo, ko pa je sodišče glede vrstnega reda obravnavanja, lahko tudi prosto (300. člen ZKP), medtem ko je na glavni obravnavi 6. 6. 2012 imenovana inšpektorica nastopila po pooblaščeni osebi (l. št. 189) – ta je pri podanem predlogu vztrajala, kar z ozirom na prvi odstavek 65. člena ZKP prav tako ne more biti nedopustno. Ker je bilo torej zakonskim pogojem v zvezi s predlogom za pregon v vseh, v pritožbeni obrazložitvi izpostavljenih ozirih zadoščeno, zgornja bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10. Enako velja za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pozorno branje izreka sodbe pokaže, da je leto storitve kaznivih dejanj navedeno že v njegovem uvodu, medtem ko so pritožnikova zatrjevanja v zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako pavšalna (posamezne kršitve niso konkretizirane, niti ni obrazložen njihov vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe), da jih ni bilo mogoče preizkusiti ter je bilo pritožnika tudi v tem delu zavrniti.

11. Kar zadeva razloge za izključitev kaznivosti iz četrtega in petega odstavka 171. člena KZ pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, s tem da o izključeni kaznivosti po petem odstavku tega člena, zaradi neizpolnjenih formalnih pogojev (pravnomočna sodba ali nemožnost ali nedovoljenost kazenskega pregona) sploh ni misliti. Ostaneta tako le še resničnost trditev, ki jih obdolženi z zagovorom ni dokazal ali njegovo prepričanje v resničnost tistega, kar je trdil. Slednje ne more imeti podlage v katerihkoli razlogih, ampak morajo biti ti utemeljeni. Ta prag pa v obdolženčevem primeru niti po presoji pritožbenega sodišča ni bil dosežen.

12. Ne samo zato, ker iz izpovedbe priče Z.F. o stanju na inšpektoratu v resnici ni razvidno, ali se to nanaša na čas, ko je bila vložena ovadba ali na čas, ko je priča na glavni obravnavi izpovedovala, potem ker naperjenost trditev zoper vse inšpektorje v kazenskopravnem smislu praktično ničesar ne spreminja, in ker razlike v tolmačenju predpisov ter v odločitvah različnih državnih organov v okoljih s hitro spreminjajočo se zakonodajo niso ničesar nenavadnega, ampak predvsem, ker je obdolženi vzpostavil komunikacijo s pristojnimi osebami na inšpektoratu, ki so mu nastale položaje dodatno pojasnjevale. V takšnem primeru je za utemeljenost razlogov kot podlagi za, v trditvah izraženo prepričanje o korumpiranosti inšpektorjev, njihovem klientelizmu itd., potrebnega nekaj več od nasprotnega pogleda na pravilnost posameznega inšpektorjevega ravnanja in nezadovoljstva s takšnim ravnanjem. Če ne, je potem tiste, ki odločajo o pravicah drugih mogoče obdolžiti česarkoli in je zanje inkriminacija prvega odstavka 171. člena KZ v zvezi z njihovim delom nesmiselna. Glede na to, in ker pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni mogoče (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 799), s povzetimi pritožbenimi prizadevanji ni uspel, sodba sodišča prve stopnje pa je v drugem delu kot pravilna vzdržala (391. člen ZKP).

13.Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in/ali zaradi kršitve kazenskega zakona, obdolžencu v korist, po zakonu obsega še pritožbo zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pokazal, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi se bilo treba na storjeni kaznivi dejanji še mileje odzvati.

14. Kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril, izrek o dolžnosti plačila sodne takse pa je odpadel, ker je bilo s to sodbo deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).