Jedro

Za status upravičenca po 12. členu ZDen mora biti predložen dokaz o tem, da je vlagatelj dedič prvega dednega reda po osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa ne izpolnjuje pogojev o državljanstvu iz 9. člena ZDen. Nezakonski otrok, rojen leta 1925, dokazuje dejstvo nezakonskega očeta tudi z vpisnikom o varstvih in skrbstvih. Gre torej za tak kvalificiran dokaz, ki ga je organ za dokazovanje pravnega nasledstva, vprašanja očetovstva, lahko uporabil kot relevantnega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z delno odločbo v 1. točki izreka vrnil naštete podržavljene nepremičnine A.A., B.B. in C.C., vsakemu do 1/3; v 2. točki ugotovil, da je zavezanec za vrnitev v naravi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov; v 3. točki izreka, da bo zemljiška knjiga sprovedla vpis po uradni dolžnosti; v 4. točki izreka, da vrednost vrnjenega premoženja znaša 173.333,94 DEM. V obrazložitvi je navedel, da vlagatelji zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja na podlagi odločbe o zaplembi opr. št. 543/45 z dne 27. 8. 1945, temelječi na 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944, ki je bila izdana za D.D.. D.D. se na podlagi odločbe ni štel za slovenskega in jugoslovanskega državljana, zato je upravni organ ugotavljal, ali vlagatelji kot dediči prvega dednega reda izpolnjujejo pogoje po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Ugotovil je, da je imel A.A. slovensko in jugoslovansko državljanstvo od 28. 8. 1945 do 4. 11. 1949, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva, prav tako pa je bilo priznano državljanstvo za B.B. od 28. 8. 1945 do 4. 11. 1949, ko mu je bilo priznano avstrijsko državljanstvo. C.C., vlagateljica kot nezakonska hči pokojnega D.D., pa se je štela za slovensko in jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 dalje. A.A. in B.B. sta ugovarjala, da je šteti C.C. za hčerko pokojnega razlaščenca. Upravni organ je ugotovil, da to dejstvo izkazuje vpisnik o varstvih in skrbstvih za leto 1925 pod zap. št. ..., kjer je navedeno, da je E.E. nezakonska mati E.C.. in nezakonski oče D.D., posestnik iz Ž. V preživninskem listu je v stolpcu "Važni sodni ukrepi tekom varstva" zapisano, da je na podlagi sodbe z dne 7/10.1925 št. ... D.D. spoznan za očeta in dolžan plačati mesečno preživnino 500 DIN. Glede na nadaljnje ugovore ostalih vlagateljev je organ opravil poizvedbe pri Zgodovinskem arhivu, vendar sodbe, ki je navedena v stolpcu, ni bilo najti, vendar pa jo glede na navedeno listino šteje za dedinjo prvega dednega reda.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi pa navedel, da je v času rojstva C.C. večina rodbinskih stvari urejal Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ), ki je v paragrafu 163 določal, da se v skladu s sodnim redom lahko dokaže, kdo je oče nezakonskega otroka. V paragrafu 164 ODZ je bilo določeno, da se vpiše očetov priimek v krstno ali rojstvo knjigo po materini izjavi le, če je dal za to dovoljenje oče in če je to dovoljenje potrdil duhovnik ali boter, ki je potrdil, da mu je oče poznan. Iz paragrafa št. 165 ODZ je razvidno, da nezakonski otroci niso imeli pravice do očetovega priimka, ampak so dobili materin priimek. Iz paragrafa št. 166 ODZ je razvidno, da je imel nezakonski otrok pravico do preživnine svojih staršev. Iz paragrafa št. 167 ODZ pa je razvidno, da je bil dolžan nezakonskega otroka preživljati oče, kolikor so mu premoženjske razmere to dopuščale. Iz paragrafa 168 ODZ je razvidno, da v kolikor je hotela in zmogla za svojega nezakonskega otroka skrbeti mati sama, ji ga oče ni smel vzeti, vendar je bil dolžan plačevati preživnino. Iz paragrafa št. 172 ODZ je razvidno, da je očetova oblast prenehala s polnoletnostjo otroka. Zgoraj navedene določbe ODZ v celoti dokazujejo, da so bili vpisi v vpisniku o varstvu in skrbstvih oziroma sirotinske knjige v celoti narejeni v skladu s tedanjo zakonodajo. Zgolj dejstvo, da ni bilo mogoče najti v arhivih iskane sodbe, navedene v vpisniku, ni dokaz, da D.D. ni nezakonski oče. Glede vpisa v rojstno matično knjigo je iz določb ODZ razvidno, da se priimek očeta ni vpisal v rojstno oziroma krstno knjigo na podlagi sodbe, temveč na podlagi materine izjave, s privolitvijo nezakonskega očeta in po potrditvi identitet nezakonskega očeta s strani župnika ali botra, zato ugovor tožnika, da mora biti oče vpisan v krstno ali rojstno knjigo, ni utemeljen in zato tudi ta vpis ni mogel biti prenesen v sedanjo rojstno matično knjigo. Utemeljena je pritožbena navedba, da bi se upravni organ moral izjasniti o pripombah pritožnika na poročilo komisije, vendar pa ta kršitev ni take narave, da bi vplivala na samo odločitev. Drži tudi navedba, da bi se praviloma moralo pravno nasledstvo dokazovati z vpisom v ustrezno rojstno ali matično knjigo oziroma sodbo o ugotovitvi očetovstva, vendar pa se v primeru neobstoja teh dokazov dejstvo nezakonskega očetovstva lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, v tem primeru z vpisom v vpisnik o varstvih in skrbstvih, ki je po mnenju drugostopnega organa ustrezen dokaz. Mnenje, da je sodba, vpisana v vpisnik, bila nepravnomočna, ne drži, ker v tem primeru ne bi trajalo skrbstvo očeta vse do polnoletnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da sta A.A. in B.B. izkazala pravno nasledstvo z izpiskom iz rojstne matične knjige, C.C. pa ne. Ugotovljeno je, da je pravna naslednica zgolj na podlagi kopije vpisnika o varstvu in skrbstvih iz leta 1925, kjer je kot nezakonski oče pri E.C. (sedaj poročeni C.C.) naveden D.D., posestnik iz Ž. V pritožbenem postopku se je drugostopni organ oprl na določila Občnega državljanskega zakonika, veljavna v času rojstva C.C., vendar pa navedene določbe v nasprotju z zapisanim ne vodijo do zaključka, da je vpis v sirotinsko knjigo lahko enakovreden vpisu v rojstno matično knjigo. Tožnik meni, da je v zadevi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pri odločanju prvostopni organ ni upošteval pripomb na poročilo o ugotovljenem dejanskem stanju in v katerih je tožnik izjavil, da je nesporno dejstvo, da očetovstvo D.D. ni bilo nikdar vpisano v rojstno matično knjigo, da na izpisku iz rojstne matične knjige C.C. ni vpisano očetovo ime, kar kaže na to, da med D.D. in C.C. ni pravnega nasledstva. Sodbe o ugotovitvi očetovstva ni v nobenem arhivu in ni bila predložena. Vpisi v rojstno matično knjigo se vršijo le na podlagi pravnomočnih sodnih odločb (tudi v stari Jugoslaviji). Tudi po ureditvi iz časa rojstva C.C. so se pravnomočne sodbe vpisovale v rojstno matično knjigo po uradni dolžnosti. V zadevi pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, saj pravno nasledstvo ni bilo izkazano na način, kot ga določa zakon. Tožena stranka ni upoštevala, da je bilo že v letu 1925 predvideno ugotavljanje očetovstva v sodnem postopku. ODZ je dejansko urejal vsa pomembnejša vprašanja, ki se nanašajo na družinska razmerja. V paragrafu § 163 je določal, da se lahko dokaže, kdo je nezakonski oče otroka in sicer v skladu s sodnim redom. Obstajal je torej posebni sodni postopek, ki mu je sledil vpis v krstno ali rojstno knjigo - paragraf § 164 je določal vpis očetovega priimka v krstno ali rojstno knjigo. Le vpis v tako knjigo je torej mogoče šteti za verodostojen dokaz očetovstva. Ob upoštevanju določb ODZ se izkaže, da vpis v sirotinsko knjigo ni javna listina. Nenazadnje so pravna pravila ODZ v paragrafu § 754 določala, da nezakonski otroci po očetu sploh ne morejo dedovati. Zato C.C., četudi bi bila nezakonska hči D.D., v denacionalizacijskem postopku ne more imeti položaja pravne naslednice in tudi ne denacionalizacijske upravičenke. Očetovstvo je mogoče izkazati z javno listino, oporoko ali z izjavo pred pristojnim organom. V upravnem postopku je C.C. predložila zgolj kopijo vpisa v sirotinsko knjigo in nič drugega, zlasti ni priložila sodbe o ugotovitvi očetovstva. Takšna kopija pa ne predstavlja javne listine. Javna listina je npr. izpisek iz rojstne matične knjige. Toda, kot je razvidno iz rojstnega lista C.C., očetovstvo ni bilo nikdar vpisano v rojstno matično knjigo. Dejstvo pa je, da bi lahko C.C., če bi imela interes in če bi bila dejansko nezakonska hči D.D., dosegla vpis očeta v rojstno matično knjigo po drugi svetovni vojni. Niti po predpisih stare Jugoslavije niti po jugoslovanskih predpisih po letu 1945 in nenazadnje niti po sedanjih predpisih, kopija iz sirotinske knjige ne predstavlja verodostojnega dokaza o očetovstvu, saj ne gre za javno listino. Predlaga odpravo odločbe organov tako, da se podržavljeno premoženje D.D. vrne le njegovima pravnima naslednikoma A.A. in B.B., vsakemu do 1/2 in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom v tem postopku DPRS za Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in C.C. na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno med strankami, da je bilo premoženje, ki je predmet obravnave, podržavljeno D.D. na podlagi predpisa, naštetega v 3. členu ZDen. Nesporno je tudi, da D.D. ne izpolnjuje pogoja za denacionalizacijo iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Glede na navedeno dejansko stanje so A.A., B.B. in C.C. uveljavljali denacionalizacijo na podlagi 12. člena ZDen, ki določa, da če upravičenec iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. Iz upravnega spisa je razvidno, da vsi trije vlagatelji zahteve po 12. členu ZDen izpolnjujejo pogoje, določene v 1. odstavku 9. člena ZDen. Tožnik in B.B. sta izkazala, da sta dediča prvega dednega reda po pokojnemu D.D. z izpiskom iz rojstne matične knjige in zato njuno pravno nasledstvo tekom postopka denacionalizacije ni bilo sporno. Sporno med strankami pa je, ali je C.C. izkazala, da je dedinja prvega dednega reda (hčerka), saj iz rojstnega matičnega lista to dejstvo ne izhaja. Za status upravičenca po 12. členu ZDen mora biti predložen dokaz o tem, da je vlagatelj dedič prvega dednega reda po osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa ne izpolnjuje pogojev o državljanstvu iz 9. člena ZDen. Kot tak dokaz sta organa štela kopijo vpisnika o varstvih in skrbstvih oziroma sirotinske knjige. Iz navedenega vpisnika je razvidno iz rubrike "Priimek in krstno ime in rojstni dan varovanca, krstno ime in priimek, stan in bivališče staršev", da je bila varovanka E.C., kasneje poročena C.C., da je bila njena nezakonska mati E.E., njen nezakonski oče pa D.D., posestnik iz Ž. Iz rubrike "Važni sodni ukrepi tekom varstva" pa je razvidno, da je bil s sodbo z dne 7. 10. 1925, št. ..., spoznan D.D. za očeta in dolžan plačevati mesečno preživnino 500 DIN. Na podlagi navedenih dejstev ter materialne podlage, ki je veljala v času rojstva C.C. (ODZ), sta organa zaključila, da je C.C. dokazala, da je dedinja prvega dednega reda. Tožnik ugovarja, da bi C.C. lahko dokazala pravno nasledstvo le z izpiskom iz rojstne matične knjige. Njegov ugovor pa ni utemeljen. Nesporno dejstvo je, da je bila C.C. nezakonski otrok, rojen 1925. leta. Za to časovno obdobje pa je možno dokazovati dejstvo nezakonskega očeta tudi z drugimi dokazi, ne le z izpiskom iz rojstne matične knjige, tudi z vpisnikom o varstvih in skrbstvih. Dejstva, kdo je oče, se glede na določbo paragrafa 164 ODZ, ni moglo vpisati v krstno ali rojstno matično knjigo brez privolitve nezakonskega očeta. Tožnik zato ne more zahtevati, da bi organa kot ustrezen dokaz lahko upoštevala le izpisek iz rojstne matične knjige. Pravilno sta organa presodila, da izhaja dejstvo, kdo je oče C.C., iz vpisnika, saj je šlo za javno knjigo, ki je zbirala podatke o razmerjih staršev do otrok v primeru nezakonskega rojstva. Tudi po mnenju sodišča gre torej za tak kvalificiran dokaz, ki ga je organ za dokazovanje pravnega nasledstva, vprašanja očetovstva, lahko uporabil kot relevantnega. Ugovor, da so se sodbe tudi v času rojstva C.C. vpisovale po uradni dolžnosti v rojstne matične knjige, je pravilen, vendar pa v primeru, kot obravnavani, ko oče C.C. ni bil vpisan v rojstni matični knjigi, je nedvomno logično, da se je tudi sodba vpisala v vpisnik, ki je tak vpis dovoljeval (iz paragrafa 164 ODZ ne izhaja, da bi se vpisovalo v rojstno matično knjigo očeta na podlagi sodbe po uradni dolžnosti). V škodo C.C. pa ne more biti dejstvo (ali pa da bi očitana opustitev pomenila negativen dokaz o očetovstvu D.D.), da vpisa v rojstno matično knjigo ni izposlovala po drugi svetovni vojni. Tožnik pa tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na paragraf 754 ODZ, ki določa, da nezakonski otroci po očetu niso mogli dedovati. Namreč za pravna razmerja, ki se nanašajo na rojstvo, se v obravnavanem primeru nedvomno uporablja pravna pravila ODZ, glede dedovanja, torej razmerja do zapustnika, pa določbe jugoslovanskih zakonov o dedovanju (prehod premoženja umrle osebe na druge osebe se presoja po dednem pravu, ki je veljalo v trenutku smrti nekdanjega lastnika premoženja, D.D. je umrl leta 1967). Po teh določbah pa so bili zakonski in nezakonski otroci pri dedovanju izenačeni, torej so izenačeni tudi ob denacionalizaciji.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.