Jedro

A.A. je nadomestna upravičenka do denacionalizacije po 12. členu ZDen, saj je z ustrezno javno listino izkazala, da je (nezakonska) hčerka prejšnjega lastnika ustrezno podržavljenega premoženja.

Vpisnik za varstva in skrbstva (sirotinska knjiga) je po določbah paragrafa 223 tedaj veljavnega sodnega reda (Opravilni red za sodnije prve in druge stopnje, RGB – Državni zakonik, 1897, XLI/112, str. 609-864) eden izmed vpisnikov za civilne zadeve, ki so jih v državljanskopravnih zadevah vodila okrajna sodišča, in je kot tak javna knjiga, izpisi iz njega pa javne listine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 13. 12. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2008, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper prvostopno upravno odločbo. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da se tam navedene nepremičnine vrnejo v solast A.A., B.B. in C.C. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so vlagatelji A.A, B.B. In C.C. uveljavljali položaj nadomestnih upravičencev iz 12. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, saj prejšnji lastnik obravnavnega premoženja ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 9. člena ZDen. V zadevi pa je sporno, ali vlagateljica A.A. izpolnjuje pogoje za nadomestno upravičenko po navedeni določbi ZDen. Meni, da sta upravna organa pri presoji, ali je bilo za A.A. ugotovljeno očetovstvo prejšnjega lastnika, pravilno uporabila podatke iz vpisnika o varstvih in skrbstvih oziroma sirotinske knjige.

3. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbah 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da skupna vrednost podržavljenega premoženja po izpodbijani odločbi znaša 173.333,94 DEM oziroma 88.624,24 EUR. Izpodbijani del, to je 1/3 premoženja, vrnjenega A.A., znaša 29.541,41 EUR. Uveljavlja še, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, ali je mogoče šteti izpisek iz sirotinske knjige iz leta 1925 za javno listino in s tem verodostojen dokaz za ugotovitev pravnega nasledstva v denacionalizacijskem postopku. Navaja, da A.A. svojega pravnega nasledstva ne izkazuje na v zakonu predpisan način. Vpis v sirotinsko knjigo v obdobju med obema vojnama ni bil dokaz očetovstva. Sklicuje se na določbe § 163 in § 164 Občega državljanskega zakonika – ODZ in navaja, da je bil tak dokaz lahko le vpis v rojstno matično knjigo ali sodba. Očetovstvo G.G. pri A.A. ni bilo nikdar vpisano v rojstno matično knjigo, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bila v sirotinsko knjigo vpisana le nepravnomočna sodba, ki je bila kasneje razveljavljena. Te sodbe ni več v nobenem arhivu. Če je očetovstvo mogoče ugotoviti tudi drugače, zakaj ni bil upoštevan revidentov predlog, da se opravi ustrezna preiskava (tipizacija tkiv, DNK analiza). Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede pravnega vprašanja, ali je vpis v vpisnik o varstvih in skrbstvih oziroma sirotinsko knjigo javna listina in s tem primeren dokaz očetovstva. Ker je podana dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom izpolnjevanja ostalih zatrjevanih razlogov za dovoljenost revizije.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je vlagateljica A.A. izkazala, da je hči prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, kar je pogoj za nadomestno upravičenko iz 12. člena ZDen. Če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je po 12. členu tega zakona upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 129/2000 z dne 8. 6. 2000 sprejelo stališče, da je očetovstvo dopustno ugotavljati samo v postopku in v rokih, ki so določeni v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oziroma priznanja.

9. V obravnavani zadevi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, da je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja G.G. oče A.A., kar je izkazano s kopijo vpisnika o varstvih in skrbstvih oziroma sirotinske knjige Okrajnega sodišča Ptuj. V tem vpisniku je v rubriki „Priimek in krstno ime in rojstni dan varovanca, krstno ime in priimek, stan in bivališče staršev“ vpisano, da je G.G. nezakonski oče A.A. v rubriki „Važni sodni ukrepi tekom varstva“ pa je vpisano, da je bil s sodbo z dne 7. 10. 1925, opr. št...., G.G. spoznan za očeta in dolžan plačevati mesečno preživnino 500 DIN.

10. V času navedenega vpisa v sirotinsko knjigo veljavni ODZ je skladno s paragrafom 163 glede očetovstva nezakonskega otroka poznal sodno ugotovitev očetovstva in izvensodno priznanje očetovstva. V obravnavani zadevi iz vpisov v sirotinsko knjigo izhaja, da je bilo očetovstvo G.G. ugotovljeno s sodno odločbo, ki mu nalaga tudi plačilo preživnine. Okoliščina, da navedene sodbe v arhivih ni bilo mogoče najti in da očetovstvo ni vpisano tudi v rojstno matično knjigo, po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je šlo za vpis na podlagi kasneje odpravljene nepravnomočne sodne odločbe, kot to zatrjuje revizija. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, iz tedaj veljavnih določb paragrafa 164 ODZ namreč ne izhaja, da se je tedaj očetovstvo, ugotovljeno s sodno odločbo, po uradni dolžnosti vpisovalo v rojstno matično knjigo.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta se upravna organa pri presoji, kdo je oče vlagateljice A.A., lahko oprla na podatke v vpisniku o varstvih in skrbstvih oziroma sirotinski knjigi, ki je, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, javna knjiga, ki je med drugim zbirala podatke o razmerjih staršev do otrok v primerih nezakonskega rojstva, in zato predstavlja kvalificiran dokaz za ugotavljanje očetovstva. Vpisnik za varstva in skrbstva (sirotinska knjiga) je namreč po določbah paragrafa 223 tedaj veljavnega sodnega reda (Opravilni red za sodnije prve in druge stopnje, RGB - Državni zakonik, 1897, XLI/112, str. 609-864) eden izmed vpisnikov za civilne zadeve, ki so jih v državljanskopravnih zadevah vodila okrajna sodišča, in je kot tak javna knjiga, izpisi iz njega pa javne listine. Za javno listino velja, da se šteje za resnično, kar se v njej potrjuje.

12. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na predpisan način, ne pa za ugotavljanje očetovstva po ZZZDR, revizija neutemeljeno predlaga dokazovanje očetovstva s sedaj znanimi znanstvenimi preiskavami, ki ga sicer revident ni uveljavljal niti v pritožbi v upravnem postopku niti v tožbi.

13. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.