Jedro

Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je tožnica tožencu izročila 50.000 DEM v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti kot darilo in ob neizpodbijani ugotovitvi, da ta znesek predstavlja darilo, ki ni sorazmerno s premoženjskim stanjem tožnice, je zaradi razveze zakonske zveze med pravdnima strankama odpadla pravna podlag za takšno darilo, zato je zahtevek za vrnitev tega darila utemeljen. Z razvezo zakonske zveze pravdnih strank je odpadla podlaga za darilno pogodbo, zato je zahtevek za razvezo darilne pogodbe nepotreben, zahtevek za vrnitev darila pojmovno vsebuje tudi zahtevek za razvezo pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I/1, I/2, II/2 in III izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je toženec M. V. dolžan plačati tožnici J. V. v roku 15 dni 25.000,00 EUR z bančnimi obrestmi kot jih obrestuje B. C. d.d. za devizne vloge, vezane nad 1 leto, od 29. 4. 2003 dalje (točka I/1 izreka), - da je toženec M. V. dolžan plačati tožnici J. V. 5.385,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2003 dalje (točka I/2 izreka), - da se tožbeni zahtevek zavrne v presežku za 26,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2003 dalje in glede zahtevanih obresti od 25.000,00 EUR od 22. 9. 2000 do 29. 4. 2003 (točka I/3 izreka), - da je (po nasprotni tožbi tožnika M. V.) toženka J. V. dolžna izstaviti tožniku M. V., roj. 17. 11. 1930, stan. T. ..., K., zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi pri nepremičninah vpisanih v vl. št. ... k. o. V. pri V. M. do celote lastnih nepremičninah izvedla vknjižba izbrisa služnostne pravice do smrtne brezplačne pravice bivanja in izvedla vknjižba izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve, oboje vknjiženo v korist imetnika pravice Z. J., vse v 15 dneh in pod izvršbo, ker bo sicer ta sodba po pravnomočnosti nadomestila tako zemljiškoknjižno sposobno listino (točka II/1 izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: darilna pogodba za primer smrti sklenjena po notarskem zapisu z dne 22. 9. 2000, SV 401/200 pri notarski J. B. B. v Š. p. C., po kateri je darovalec V. M. za primer svoje smrti vse svoje premičnine, pritikline, vrednostne papirje in prihranke, na katerihkoli hranilnih knjižicah in svoje nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k. o. V. izroča obdarjenki Z. J. in dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe in izpiska iz matične knjige umrlih po njegovi smrti pri nepremičninah vpisanih v vl. št. ... k. o. V. vknjiži lastninska pravica na osebo z imenom Z. J., roj. 4. 3. 1940, T. ..., K., se razveže (točka II/2 izreka), - da je toženec M. V. dolžan v 15 dneh povrniti tožnici 1.215,19 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje (točka III izreka).

Toženec M. V. (v nadaljevanju: toženec) je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve pod točko I/1, I/2, II/2 in III ter pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice J. V. (v nadaljevanju: tožnica) v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (torej v delu izreka sodbe prve stopnje pod točko I/1 in I/2). Predlagal je še, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razveljavitev darilne pogodbe (točka II/2 izreka) tako, da v celoti ugodi toženčevemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa je predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi tudi v tem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je toženec navajal, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijanem delu, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ugotovitve sodišča prve stopnje pa so v nasprotju s spisovno dokumentacijo, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialne predpise in je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Menil je, da je zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da je toženec glede prejema 50.000,00 DEM oziroma 25.000,00 EUR v odgovoru na tožbo podal drugačne trditve, kot jih je podal na prvem naroku in v svojem zaslišanju. Toženec je v odgovoru na tožbo zgolj pojasnil status premoženjskih razmerij, ki so posledica življenjske skupnosti v zakonski zvezi in izvenzakonski skupnosti, da v teh primerih ne veljajo splošna pravila civilnega prava, da torej pri izročitvi denarja med zakonci, četudi bi do izročitve dejansko prišlo, ne bi bili podani elementi darilne pogodbe. Na obravnavah pa je toženec svoje navedbe dopolnil s tem, da zneska 50.000,00 DEM od tožnice nikoli ni prejel, saj je tožnica kupnino od prodanega stanovanja namenila za nakup stanovanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato neutemeljena, nanjo pa je oprlo svojo odločitev glede vračila zneska 25.000,00 EUR in presojo, da je toženčeva izpovedba neprepričljiva. Trditve pa je spreminjala tožnica, saj je najprej navajala, da je tožencu podarila denar za plačilo obveznosti do bivše žene, po toženčevi predložitvi notarskega zapisa iz leta 1997, iz katerega nesporno izhaja, da je toženec obveznosti do bivše žene poravnal, pa je tožnica spremenila trditve, in sicer tako, da je navajala, da je toženec imel druge obveznosti. Na obravnavi dne 31. 3. 2008 pa je tožnica izpovedala, da je toženec imel dolg do sorodnika C. V., kar pa je ta kot priča v izpovedbi odločno zanikal. Dalje je navajal, da je sam prepričljivo izpovedal, kako je tožnica prejela kupnino za stanovanje in jo začasno položila na toženčev račun, ker takrat ni imela svojega, nato pa sta denar v celoti dvignila in z njim je razpolagala tožnica. Ob razlikovanju trditev pravdnih strank glede izročitve 50.000,00 DEM tožencu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, moralo bi upoštevati izjave prič C. V. in M. P., ki sta izpovedala, da jima je tožnica povedala, da je denar od kupnine za stanovanje namenila za nakup stanovanja, to je bistvena okoliščina, zaradi česar denarja ni mogla izročiti tožencu, ker ga ni več imela. Toženec je tožnici slepo zaupal in ni posvečal pozornosti listinam, ki jih je podpisal v notarski pisarni in med katerimi naj bi bilo tudi potrdilo o izročitvi denarja. Sodba je nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.385,42 EUR, saj tožnica ni uspela dokazati, da je ta znesek dejansko uporabila za nakupe opreme. Sodišče je prezrlo, da se določene listine o nakupu opreme glasijo na toženca, in sicer račun za kavč za znesek 60.561,00 SIT ter položnica za delno plačilo vozila za znesek 504.573,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za razvezo darilne pogodbe, saj istočasno ugotavlja, da darilna pogodba za primer smrti predstavlja darilo, ki ni sorazmerno premoženjskemu stanju darovalca in da je zaradi navedenega z razvezo ta posel prenehal veljati. Toženec se s takim stališčem strinja v delu, da je zaradi razveze odpadel osnovni namen sklenjene darilne pogodbe in prav zaradi tega je bil postavljen ugotovitveni zahtevek utemeljen.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: - da sta od 14. 8. 1999 pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti do 25. 4. 2001, ko sta sklenili zakonsko zvezo, da se je 9. 9. 2002 tožnica odselila in je bila 27. 2. 2003 zakonska zveza pravdnih strank razvezana, - da sta bili 22. 9. 2000 sestavljeni in s strani pravdnih strank podpisani dve notarski listini, in sicer, darilna pogodba za primer smrti in notarski zapisnik o predaji denarja, - da je tožnica 21. 8. 2000 prodala stanovanje in je isti dan prejela 8,000.000,00 SIT kupnine, 800.000,00 SIT are že prej, 27. 9. 2000 pa še 300.000,00 SIT, - da v notarskem zapisniku o predaji denarja toženec potrjuje, da je 14. 9. 2000 od tožnice prejel 50.000,00 DEM in da je ta znesek porabil za poplačilo dolga glede pridobitve solastniškega deleža na nepremičninah vl. št. ... k. o. V. po sklenjenem sporazumu zakoncev o delitvi skupnega premoženja z dne 23. 5. 1997, - da znesek 50.000,00 DEM predstavlja darilo, ki ni sorazmerno premoženjskemu stanju tožnice, - da toženec ni dokazal, da so v notarskem zapisniku o predaji denarja navedena neresnična dejstva ali pa, da je sama listina nepravilno sestavljena, zato je toženec od tožnice 14. 9. 2000 prejel 50.000,00 DEM, ki jih je porabil za poplačilo dolga glede pridobitve solastniškega deleža na skupnem premoženju po sklenjenem sporazumu z dne 23. 5. 1997. Pravilnost tako ugotovljenih dejstev potrjujejo izvedeni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo in je tudi prepričljivo obrazložilo razloge za sprejeto odločitev.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedb prič C. V. in M. P. iz razloga časovne neskladnosti z dejansko prodajo tožničinega stanovanja (stanovanje je bilo prodano v avgustu leta 2000) in izpovedjo obeh prič, da je tožnica v letu 2001 ob priliki obiska pričama rekla, da bo stanovanje prodala in kupila garsonjero.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje o toženčevi izpovedbi, saj so točne ugotovitve sodišča prve stopnje o spreminjanjih toženčevih navedb in o z njegovimi lastnimi navedbami neskladno izpovedbo. Gradivo v spisu namreč potrjuje, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da je denar, ki ga je od tožnice dobil 14. 9. 2000, porabil za poplačilo dolgov, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je navedel, da denarja nikoli ni prejel, da v času sestave notarskega zapisnika tožnica z denarjem od prodaje stanovanja še ni razpolagala, ko pa je bil zaslišan kot stranka, pa je izpovedal, da je s prejeto kupnino tožnica nameravala kupiti stanovanje zase. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotnosti teh ugotovitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeni očitek o spreminjanju tožničinih navedb pa je povsem pravno nerelevanten in zato neutemeljen, sicer pa je tožnica vseskozi zatrjevala dejstvo, da je z izročenim denarjem toženec poplačal svoje dolgove, kar dokazuje tudi notarski zapisnik, ki govori o poplačilu dolga glede pridobitve solastniškega deleža na nepremičnini vl. št. ... k. o. V. po sporazumu zakoncev o delitvi skupnega premoženja z dne 23. 5. 1997, torej po sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja toženca in njegove bivše žene. Zato je povsem pravno nepomembno, ali je z izročenim denarjem toženec poravnal dolgove do bivše žene neposredno njej ali posredno.

Toženec nikoli ni podal trditve, da je tožnica na njegov račun le začasno položila prejeto kupnino za prodano stanovanje in potem po dvigu tega zneska z njim sama razpolagala, tako je toženec res povedal, zaslišan kot stranka v svoji izpovedbi, vendar njegova izpovedba ne predstavlja njegove trditvene podlage o odločilnih dejstvih in je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami ZPP, ko se do izpovedbe toženca v tem delu ni opredelilo oziroma ji ni dokazno ocenjevalo, pritožba pa je v tem delu neutemeljena.

Pritožbena trditev, da je toženec tožnici slepo zaupal in ni posvečal pozornosti podpisu listin, med katerimi je bilo tudi potrdilo o izročitvi denarja, pa smiselno pomeni trditev o obstoju toženčeve napake volje pri podpisu te notarske listine, kar pa je nedovoljena pritožbena novota, saj takih navedb toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa ni zatrjeval in niti izkazal, da jih ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje (I. odst. 337. čl. ZPP), zato utemeljenosti teh navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo.

Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je tožnica izročila tožencu 50.000,00 DEM v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti kot darilo in ob neizpodbijani ugotovitvi, da ta znesek predstavlja darilo, ki ni sorazmerno s premoženjskim stanjem tožnice, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je zaradi razveze zakonske zveze med pravdnima strankama odpadla pravna podlaga za takšno darilo in je na podlagi določbe II. odst. 84. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) tožbeni zahtevek za vrnitev tega darila utemeljen.

Glede izpodbijanja odločitve sodišča prve stopnje pod točko I/2 izreka sodbe prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se račun za kavč v višini 60.561,00 SIT glasi na toženca.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni prerekal tožničinih trditev o izvoru sredstev (da je to njeno posebno premoženje), da je toženec le zanikal tožničino trditev, da je kupila kavč, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z računom za kavč v prilogi ..., ki ga je predložila tožnica, ta dokazala svojo trditev, da je kavč tudi plačala. Na računu pri besedilu “prejemnik” je navedeno toženčevo ime, to pa po presoji pritožbenega sodišča ne more izpodbiti pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnica ta račun plačala, dokazuje pa to dejstvo, ki ni sporno, da je kavč pri tožencu.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec priznal dejstvo, da mu je tožnica za nakup avtomobila izročila znesek 430.000,00 SIT oziroma 1.794,36 EUR, je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta znesek ni sporen, zato je pravno nepomembna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da položnica za delno plačilo vozila v znesku 504.573,00 SIT glasi na toženčevo ime. Navedene položnice sodišče prve stopnje ni dokazno ocenjevalo, saj nespornega dejstva ni bilo potrebno dokazovati.

Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da denarna sredstva, ki jih je v znesku 5.385,42 EUR tožnica vložila za nakup pohištva za kuhinjo, kavča in avtomobila, niso skupno premoženje pravdnih strank, ker niso bila pridobljena z delom v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti. Tožničina tožbena zatrjevanja so bila, da je denarna sredstva iz svojega posebnega premoženja vložila v nakup navedenih premičnih stvari, ki se nahajajo v toženčevi posesti in niso predmet delitve njunega skupnega premoženja, da zahteva povrnitev vrednosti teh vloženih sredstev, ker je toženec zanje brez pravne podlage neupravičeno obogaten (trditve v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2003 na list. št. ... in ...), teh trditev toženec v svojih vloga in na zapisnikih o glavni obravnavi ni prerekal. Glede na tako neprerekano trditveno podlago je sodišče prve stopnje za presojo utemeljenosti tega dela tožničinega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, zato je neutemeljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati tožnici 5.385,42 EUR z zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je darilna pogodba za primer smrti z dne 22. 9. 2000 z razvezo zakonske zveze pravdnih strank prenehala veljati. Z razvezo zakonske zveze je namreč odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bila pogodba sklenjena, ker pa ni več podlage zanjo, je mogoče zahtevati le vrnitev darila. Zato je zahtevek za razvezo te pogodbe nepotreben, zahtevek za vrnitev darila namreč pojmovno vsebuje tudi ta zahtevek.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena v delu, ko napada odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in je neutemeljena tudi v delu odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega zahtevka po nasprotni tožbi.

Odločitev o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje s pritožbo ni bila izrecno izpodbijana, uraden preizkus odločitve sodišča prve stopnje v tem delu pa je pokazal, da je odločitev obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da toženec v pritožbi ni konkretiziral uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so njegove trditve, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju s spisovno dokumentacijo, so le pavšalne. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo takih bistveni kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejelo zaključek, da pritožba ni utemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Toženec v pritožbi ni zahteval, niti ni zaznamoval svojih stroškov pritožbenega postopka, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločilo.

Tožničin odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, saj ni prispeval k odločitvi o utemeljenosti toženčeve pritožbe, zato mora tožnica sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 155. čl. ZPP).