Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 30. 5. 1999 poškodoval na delovnem mestu pri drugi toženki, ko je menjaval polno žlindrino korito, pri tem pa je prišlo do eksplozije. Presodilo je, da je škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo in da zanjo odgovarja druga toženka, ki je s prvo toženko sklenila premoženjsko zavarovanje pred odgovornostjo za škodo do 16.691,70 EUR zavarovalne vsote. Odločilo je, da mora prva toženka tožniku plačati 4.484,91 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 10.432,31 EUR za telesne bolečine, 1.251,87 EUR za strah, 14.605,24 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 834,58 zaradi skaženosti, upoštevaje pri tem plačano valorizirano akontacijo 13.118,01 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, druga toženka pa 9.521,10 EUR razlike med prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo in valorizirano akontacijo ter obveznostjo prve toženke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje. Kar je tožnik zahteval več je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in prve toženke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo. Zvišalo je odškodnino za strah, tako da je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku v tem delu (prisodilo mu je vseh zahtevanih 2.503,76 EUR), upoštevalo pa je omejitev zneska odgovornosti prve toženke 16.691,70 EUR (16.691,70 EUR - 13.118,01 = 3.573,69 EUR) in ji naložilo v plačilo 3.573,69 EUR, drugi toženki pa 11.726,91 EUR. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti prenizka. Tožnik je tožbo zoper prvo toženko vložil 24. 2. 2000, zoper drugo toženko pa 30. 5. 2002 in je čakal na odmero odškodnine več kot sedem let, zaradi tega pa je obseg nepremoženjske škode pri tožniku bistveno večji, kot bi bil, če ni toženki v redu izpolnili svoje obveznosti. Sodišče ne bi smelo valorizirati med postopkom plačanega zneska odškodnine.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta pravilno uporabili določbe materialnega prava in prisodili pravično denarno odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovili sta, da je bila opeklina deloma globoka (5%, in sicer na stopalu in skočnem sklepu) in deloma povrhnja (10%, in sicer na desnem uhlju, vratu, hrbtu, obeh sednicah, desni roki s prsti in po desnem stopalu). Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči vsa pravno pomembna dejstva (ugotovitve na peti do sedmi strani prvostopenjske sodbe) pravilno pravno ovrednotili, zato je pravilna odločitev, da tožnik nima pravice do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (z izpodbijano sodbo je bilo tožniku odmerjenih približno 35 povprečnih neto plač). V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je potrebno upoštevati, v kakšni meri brazgotine vzbujajo gnus, pomilovanje in siceršnjo pozornost, pa tudi vpliv brazgotin, opaznosti in obsega na tožnikovo psihično ravnotežje. Sodišči sta ugotovili, da tožnika videz ne moti zelo močno, mu je pa neprijetno odgovarjati na vprašanja o vzrokih za vidne spremembe na koži. Po mnenju izvedenca tožnikove brazgotine ne vzbujajo gnusa ob pogledu na njih. Obe merili, tako objektivno kot subjektivno, sta sodišči pri prisoji odškodnine za to obliko škode primerno upoštevali. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina kot celota ne odstopa navzdol od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

8. Tožnik zmotno trdi, da sodišče ne bi smelo revalorizirati plačane odškodnine in bi jo moralo upoštevati v nominalnem znesku, ker toženki tega nista zahtevali. Revizijsko sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je vprašanje valorizacije pravno vprašanje, ki ga sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne le na zahtevo katere od strank. Sodišče, ki je samo valoriziralo s strani zavarovalnice že plačano odškodnino je torej pravilno uporabilo materialno pravo (glej sodbe II Ips 79/2007, II Ips 435/2007, II Ips 597/2008, II Ips 704/2008).

9. Sodišči sta pri odmeri upoštevali čas čakanja na odškodnino na način, da sta odškodnino odmerili po cenah ob izdaji sodne odločbe, za čas od 1. 1.2002 dalje pa sta tožniku prisodili zakonske zamudne obresti.

10. Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).