Jedro

Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel v obliki obveznic podjetja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9. 4. 2010 in sklep z dne 29. 12. 2009 ter toženi stranki naložilo, da mora tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2005. Dne 21. 9. 2009 je vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi ni bilo upoštevano izplačilo plač v obliki obveznic v letu 1992, od vrednosti, katerih so bili plačani prispevki. Tožena stranka je zahtevo zavrnila v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 12. 10. 2005. Po presoji sodišča neupoštevanje dela plače, izplačane v obliki obveznic v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetja, pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožnik zoper odločbo o priznani pravici do starostne pokojnine z dne 12. 10. 2005 pritožil, vendar je bila njegova pritožba dne 2. 2. 2006 pravnomočno zavrnjena. Pokojninska osnova je bila s to odločbo pravnomočno ugotovljena. Pokojninska osnova ne predstavlja pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. V pravnomočno odločbo pa se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Vrhovno sodišče je reviziji s sodbo VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012 ugodilo tako, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da v pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, razen s pravočasno uveljavljenimi izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče poseči, mimo teh določb pa ponovne odmere pokojnine ZPIZ-1 tudi ne predvideva. Podatki, na podlagi katerih je tožnik zahteval novo odmero pokojnine, so bili namreč znani že ob izdaji pravnomočne odločbe o odmeri z dne 12. 10. 2005. 5. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-693/12-13 z dne 27. 5. 2015 ugodilo ustavni pritožbi tožnika in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012 razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Sklicevalo se je na odločitev v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je šlo za enak ustavnopravni primer. V navedeni zadevi je ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, ker drugače kot pred tem veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) v 270. členu in kasnejši Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi vložene revizije v obsegu določb 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožniku odmerjena pokojnina z odločbo z dne 12. 10. 2005. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov plač, ki jih je tožnik prejel v obliki obveznic podjetja, kjer je bil zaposlen in od katerih so bili plačani tudi prispevki. Tožnik je v letu 2009 vložil zahtevek za novo odmero pokojnine z upoštevanjem tudi teh zneskov. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dokončno odločbo zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

9. Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve in ji naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel v obliki obveznic podjetja. Ustavno sodišče je namreč že z odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo neskladje četrte alineje 46. člena ZPIZ z Ustavo, ker brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštetja dela plač, namenjenih za notranji odkup podjetij, v pokojninsko osnovo. Tistim zavarovancem, ki jim je bila pokojnina odmerjena brez upoštevanja tega dela plač, je bila po 270. členu ZPIZ dana možnost posebnega časovno neomejenega izrednega pravnega sredstva, ki je omogočal ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej. Tudi 183. člen ZPIZ-2 spet ureja podobno izredno pravno sredstvo, ki omogoča ponovno odmero pokojnine. Le v vmesnem obdobju, to je v času veljave ZPIZ-1, takega izrednega pravnega sredstva ni bilo. Zato je Ustavno sodišče v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ob ugotovitvi neustavnosti take ureditve v ZPIZ-1 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti tega zakona oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri ni bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani.

10. Glede na to, da je tožnik zahteval ponovno odmero pokojnine ravno v času veljavnosti ZPIZ-1, katerega neustavnost je bila ugotovljena z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, je ob upoštevanju napotil iz 2. in 5. točke izreka te odločbe tožena stranka dolžna vsebinsko obravnavati tožnikovo zahtevo in pokojnino ponovno odmeriti z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnik prejel v obliki izdanih obveznic za namen vnovčenja v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, od zneska katerih so bili plačani prispevki.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.