Jedro

Zahteve za novo odmero pokojnine, ker tožniku pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan dohodek iz naslova dobička podjetja, toženec ne bi smel zavreči po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP, saj se 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP uporabi takrat, če je o isti upravni stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti, ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Organ, ki najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže ravna enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Nobeno od navedenih stanj ni bilo podano v predmetni zadevi in bi zato moral toženec o zahtevi odločiti po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 9. 4. 2010 in sklep št. ... z dne 29. 12. 2009 in mu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine za tožnika ter mu povrne stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je materialno pravno zmotna odločitev sodišča, da iz izreka odločbe z dne 12. 10. 2005 ni razvidno, da bi odločitev zajemala tudi sporni znesek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in, da to ni zajeto z mejami dokončnosti in pravnomočnosti. Dejstvo je, da je bila z odločbo z dne 12. 10. 2005 tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 28. 10. 2005 dalje, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 2. 2. 2006. Ta odločba vsebuje tudi izračunano pokojninsko osnovo, same plače kot element pokojninske osnove pa nikoli niso predstavljale samostojne upravne zadeve, da bi se lahko o njej odločalo in zato tudi niso del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Zato ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru, ko se je spremenilo dejansko stanje, niti v primeru, ko se je spremenila pravna podlaga, na kateri je utemeljena prejšnja odločba. S tem, ko je sodišče tožnikovo vlogo z dne 23. 9. 2009 in z dne 16. 12. 2009 obravnavalo kot zahtevo za novo odmero starostne pokojnine z namenom, da se pokojninska osnova, ki je postala že materialno pravnomočna, drugače oblikuje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Za takšno novo odmero pokojnine ni pravne podlage v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) niti v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 21/2006; Psp 432/2005; Psp 775/2005). Iz teh sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin, zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač, v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnega razmerja in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožena stranka je v novem postopku na novo odmerjala pokojnino le tistim upokojencem, ki so zahtevali vštetje delnic v pokojninsko osnovo, in je šlo za tako imenovane kolektivne spore po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej za spore, ko je bil delodajalec v sporu s toženo stranko in je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto, po navedenem zakonu, kot na primer med družbo L. d.d. in med toženo stranko. Tudi revizijski sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 ne pomeni ustavljene sodne prakse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišča preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 4. 2010 s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep Območne enote toženca z dne 29. 12. 2009, s katerim je bila zavržena zahteva tožnika za ponovno odmero starostne pokojnine. Tožnik je želel, da se mu pri starostni pokojnini upoštevajo tudi izplačani zneski 129.772,70 SIT in 1.344.775,77 SIT iz naslova obveznic podjetja, po podatkih obrazca M-4/M-8 z dne 21. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: toženec je tožniku z odločbo z dne 12. 10. 2005 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 227.955,58 SIT na mesec od 28. 10. 2005 dalje. Tožnik je dne 21. 9. 2009 in 16. 12. 2009 zahteval ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj se upošteva v pokojninsko osnovo tudi izplačilo osebnega dohodka iz dobička, izplačanega v letu 1992 in namenjenega izplačilu obveznic oz. kasneje delnic I. d.d.. Navedena izplačila so v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plačo in bi jih bilo potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, kakor to izhaja iz zapisnika o opravljeni reviziji s strani toženke z dne 21. 1. 2009. O navedenih zneskih toženec z pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2005 še ni odločil, saj z njo še ni odločal o vštevanju zneskov namenjenih notranjemu odkupu delnic in tako ti zneski niso bili del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine.

Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišča prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da toženec tožnikovo zahtevo z dne 21. 9. 2009 in 16. 12. 2009 za ponovno odmero pokojnine ne bi smel zavreči po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP, saj se 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP uporabi takrat, če je o isti upravni stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Organ, ki najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže ravna enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se upira zahtevek ni spremenilo. Nobeno od navedenih stanj ni bilo podano v predmetni zadevi in bi tako morala toženka o zadevi odločiti po vsebini.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, da je bilo, po izdaji dokončne in pravnomočne odmere o pravici do starostne pokojnine tožnika, ugotovljeno, da pri navedeni odmeri niso bili upoštevani zneski, izplačani kot osebni dohodek iz dobička v letu 1992 in namenjeni izplačilu obveznic oz. kasneje delnic I. d.d., kakor izhaja iz zapisnika o opravljeni reviziji dne 21. 1. 2009 z dne 4. 2. 2009. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je o tem, torej o teh zneskih, ki gredo v pokojninsko osnovo pri tožniku bilo že pravnomočno odločeno. Tako tudi ne gre za poseg v pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2005, kar bi bilo možno le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1, določa 4. odst. 225. čl. ZUP.

Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, tudi ne ureja od kdaj gre v takem primeru upravičencu novo odmerjena višja pokojnina. Glede na odločbe 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS – UPB4, Ur. l. RS, št. 94/2007 s spremembami) je zato potrebno upoštevati ureditev v ZPIZ-1 v podobnih primerih oz. določila ZUP glede postopanja z vlogami na zahtevo strank. Gre za novo odmero pravice (starostne pokojnine), na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej. V takšnih primerih, vse do datuma vloge za novo odmero višine pokojnine, učinkuje pravnomočna odločba o višini pokojnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo in takšna odločitev sodišča ni v nasprotju z določbami ZPIZ-1. V pritožbi navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, držijo, vendar iz vseh citiranih judikatov pritožbenega sodišča ne izhaja, da zaradi tega zavarovancem ni možno vnaprej odmeriti nove dajatve.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 se ne nanaša na podobno zadevo temveč na primer, kdaj je možno obnoviti pravnomočno končani postopek. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in je zato sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka, pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, utemeljeno upoštevalo določbe ZUP, ki v 4. odst. 263. čl. določa, da se po preteku treh let, od dokončnosti odločbe, obnova ne more več predlagati. V primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje pa ne gre za obnovo postopka temveč za novo odmero pravic na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej.

V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je obravnavano pravno vprašanje o tem, katero 10 letne obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu, najugodnejše. Ob upoštevanju V. toč. Sklepa o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991) se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je bilo pri tožniku leta 1990. Tožnik je v sporu zahteval ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj najugodnejše 10 letno pokojninsko obdobje zajema tudi čas (in s tem plače) od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993, vključujoč razlike v plačili, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. Navedeno stališče zato v obravnavanem primeru ni pomembno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri reševanju predmetne zadeve ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj zavarovancev. Pravica do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni in iz navedenega izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre za tehtanje dveh povsem različnih pravic in primerjanje navedenih upravičenj zavarovancev z načelom pravnomočnosti. V tem in v temu podobnih primerih se ne posega v že pravnomočna razmerja temveč zavarovanci želijo, da se vnaprej, v bodočih izplačilih pokojninskih dajatev upošteva to, o čemer toženka v dosedanjih odločbah še sploh ni odločala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, po ugotovitvi, da pravnomočna odločba toženke z dne 12. 10. 2005, ni zajemala odločitve o vštevanju zneskov, izplačanih v obliki osebnega dohodka iz dobička namenjenega najprej izplačilu obveznic oz. kasneje delnic I. d.d. in sporni zneski tako niso bili del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine, pravilno, ko je odpravilo odločbo toženca in mu naložilo, da izda tožniku novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Pri tem bo moral toženec najprej, glede na spornost višine zneska, v novem postopku ugotoviti pravilni znesek in nato o zadevi odločiti po vsebini.

V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.