Jedro

Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da je bilo stanovanje na B. kupljeno tako iz sredstev tožnika kot toženke in ne v celoti iz njegovega posebnega premoženja.

Nepremičnina na B. je predstavljala posebno premoženje obeh pravdnih strank, posledično je bila tudi kupnina in kasneje nepremičnina na A. posebno premoženje pravdnih strank.

Pri zlitju dveh posebnih premoženj ne more priti do transformacije v skupno premoženje. Ker je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki vložili v nakup nepremičnine na A. vsaka svoje posebno premoženje, ne more na tej nepremičnini nastati skupna lastnina.

Izrek

I. Pritožba tožnika glede primarnega tožbenega zahtevka in glede podrednega zahtevka v zvezi z nepremičnino ID 0000659 se zavrne in se izpodbijana sodba v navedenem delu potrdi.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti 4.356,91 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Med njima je bilo sporno, ali je nepremičnina s parcelno št. 1545/2 k. o. ..., ki je v naravi stanovanjska hiša A. s pripadajočim zemljiščem in je v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnina toženke, posebno premoženje tožnika, kot je trdil slednji, ali je njuno skupno premoženje in ali so skupno premoženje v tožbi navedene premičnine ter koliko znašata deleža pravdnih strank na njem.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je nepremičnina njegovo posebno premoženje in da mu je toženka dolžna izdati listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisal kot njen lastnik, z dopolnilno sodbo pa je odločilo, da spada v skupno premoženje bivših zakoncev. Ugotovilo je, da premično premoženje, ki ga je navedlo v II. točki izreka sodbe (tvorijo ga: več vozil, prikolica, kamp prikolica, pohištvo in oprema stanovanja, kosilnica, sobno kolo, 1.300 EUR kupnine za avto, 9.909,23 EUR banki še neodplačanega kredita in 8.664,72 EUR neporavnanih davčnih obveznosti) spada v skupno premoženje in odločilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 %. Tožnikov zahtevek, da v skupno premoženje sodita tudi denarna zneska 5.000 EUR in 5.000 CHF, je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo glede odločitve o glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, (1) da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadata tudi neodplačan kredit in neporavnane davčne obveznost in (2) da je odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je bila vložena revizija. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, s katerim je odločeno o podrednem zahtevku ter v delu, s katerim je pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nepremičnina s parcelno št. 1545/2 k. o. ... posebno premoženje tožnika in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ter v tem obsegu zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je revizijo zavrnilo.

4. V delu, o katerem še ni pravnomočno odločeno, pritožba tožnika ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku se je pritožbeno sodišče opredelilo do pritožnikovih navedb v zvezi s primarnim zahtevkom, da sporna nepremičnina predstavlja njegovo posebno premoženje. Odgovoriti je bilo treba na pritožnikove navedbe, da je kupil stanovanje na B. v celoti iz svojega posebnega premoženja1, da je bila prodajna pogodba za nakup nepremičnine na A. navidezna, da sta toženka in njen sin nastopala kot slamnata kupca ter da je bil sklenjen dogovor, da se lastninska pravica na nepremičnini po razpadu zakonske zveze prenese na tožnika.

6. Pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z nakupom nepremičnine na B., so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je napravilo obsežen dokazni postopek, ovrednotilo dokaze skladno z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in napravilo pravilen zaključek, da je bilo stanovanje kupljeno tako iz sredstev tožnika kot toženke. Tožnik je pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju aprila 1992 in je za to plačal 11.866,30 din lastne udeležbe, v februarju 1992 pa ga je po t. i. Jazbinškovem zakonu odkupil za 430.724,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je kupnino poravnala (vsaj v delu) toženka, saj je dva meseca prej prodala svoje stanovanje na C. (zanj je prejela približno 15.000 DEM). Pritožnikove trditve, da je bila kupnina v celoti plačana iz njegovih sredstev oziroma iz denarja, ki ga je pridobil od svojih staršev, niso izkazane. Pritožbeno sodišče sledi argumentaciji v izpodbijani sodbi, pritožbene navedbe te ocene ne omajejo. Dokazni oceni v zvezi z navedenimi dejstvi ni mogoče očitati pristranskosti, nepravilnosti in nekonsistentnosti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izvedene dokaze in napravilo pravilen zaključek, da sta obe stranki prispevali denarna sredstva. Zaključek sodišča prve stopnje2, da je povsem naravno, da je toženka del kupnine od prodaje nepremičnine na C. namenila za nakup stanovanja, v katerem so kasneje živeli kot družina, je povsem življenjski, logičen in prepričljiv. Pritožbeno sodišče tem razlogom v celoti sledi. Kot ključno je treba izpostaviti, da so nerelavntne navedbe glede ekzaktne višine prispevka toženke in tožnika. Ali je res, da je 1/3 prejete kupnine porabila za svoje dolgove ali več, ali je tožnik poleg plačila udeležbe prispeval še dodatna sredstva, je nerelvantno za odločitev o tem zahtevku. Dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano,3 je, da je toženka porabila del svojih sredstev za nakup stanovanja na B. Nepremičnina na B. je tako predstavljala posebno premoženje obeh pravdnih strank, posledično je bila tudi kupnina in kasneje nepremičnina na A. posebno premoženje pravdnih strank. Tako se izkažejo argumenti pritožnika, s katerimi utemeljuje posebno premoženje na celotni nepremični na A., za neutemeljene.

7. Nadalje se je pritožbeno sodišče opredelilo do navedb pritožnika, da je šlo pri nakupu nepremičnine na A. za navidezno pogodbo, kjer sta toženka in njen sin nastopala kot slamnata kupca ter da je bil sklenjen dogovor, da v primeru razveze zakonske zveze preneseta lastništvo nepremične na tožnika. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja takega dogovora in da je bila pogodba veljavno sklenjena med pogodbenima kupcema in prodajalcem. Povsem prepričljiv je zaključek, da je bila nepremičnina v celoti vpisana na toženko in njenega sina z namenom, da ne bi bila predmet izvršilnih postopkov, ki so tekli zoper tožnika. Pritožnikova navedba izjave priče D. D. je vzeta iz konteksta. Priča je izpovedala, da je bil del nepremičnine pisan nanj, ker so zoper tožnika potekali izvršilni postopki. Povedal je tudi, da je toženka porabila nekaj denarja za stanovanje na B. Izjavo, na katero se sklicuje pritožnik, je potrebno razlagati na način, da je bila nepremičnina v celoti pisana na toženko in pričo (in ne zgolj v delu) zaradi strahu pred rubežem. Napačna je razlaga pritožbe, da iz tega sledi, da je bila nepremičnina v celoti last tožnika. Pritožnik se kljub obširni in ponavljajoči pritožbi ne opredeli do zatrjevanega dogovora o prenosu nepremičnine v primeru razveze. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede zatrjevanega dogovora na tožniku. Pritožbene navedbe so v tem delu nekonkretizirane, zato ne terjajo odgovora. Pritožnik ne poda nobenih razlogov zakaj se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje; navedel je zgolj, da ne bi smelo slediti izjavam toženke in da gre za besedo tožnika zoper besedo toženke.

8. Tožnik ni uspel izpodbiti zaključkov izpodbijane sodbe, da je bila nepremičnina na A. kupljena iz posebnih premoženj njega in toženke, da kupca te nepremičnine nista nastopala zgolj kot slamnata kupca v navidezni pogodbi in končno, da ni obstajal dogovor o prenosu nepremičnine nanj v primeru razveze zakonske zveze. Tako se vse pritožbene navedbe, s katerimi je tožnik utemeljeval primarni zahtevek, izkažejo za neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe.

9. Upoštevajoč sodno prakso VSRS je II. točka izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev skupnega premoženja na nepremičnini v A., materilanopravno napačna. Kot je VSRS zapisalo, pri zlitju dveh posebnih premoženj ne more priti do transformacije v skupno premoženje4. Ker je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki vložili v nakup nepremičnine na A. vsaka svoje posebno premoženje, ne more na tej nepremičnini nastati skupna lastnina. Zahtevek bi moral biti v tem delu zavrnjen. To pomeni, da bi toženka (do drugačne sodne odločitve na podlagi ustrezne tožbe) ostala lastnica nepremičnine do celote. Ker pa se zoper ta del sodbe toženka ni pritožila, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatie in peius (353. člen ZPP) ne more odpraviti kršitve. Šlo bi namreč v škodo pritožnika, saj glede na odločitev prvostopenjskega sodišča toženka ni izključna lastnica nepremičnine na naslovu A. 10. O stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka je že pravnomočno odločeno in je treba odločiti le še o stroških revizijskega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku za postopek z revizijo, v skladu z Odvetniško tarifo (OT), priznalo 1500 točk za predlog za dopustitev revizije, 1800 točk za vloženo revizijo in 66 točk za materialne stroške. Skupno je tako priznalo 3366 točk nagrade, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 2.019,60 EUR, z 22 % DDV pa 2.463,91 EUR. Poleg tega je tožniku priznalo plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v višini 631 EUR in sodne takse za revizijo v višini 1.262 EUR. Priznani stroški tožnika tako znašajo 4.356,91 EUR. Višje priglašene stroške je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če ne bo, bo od izteka tega roka dolgovala še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Gre za odločilno dejstvo, saj je bila kupnina od prodaje stanovanja na B. porabljena za nakup sporne nepremičnine na A. 2 17. točka obrazložitve. 3 Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine prispevkov tudi ni storilo zatrjevane kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklicevanjem na procesne kršitve, tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Vendar, kot obrazloženo, je relevantno dejansko stanje, ki je pomembno za to odločitev, ugotovljeno v celoti pravilno in postopek ni obremenjen s procesnimi kršitvami. 4 VSRS sodba in sklep Ips 97/2021 z dne 20. 10. 2021