Jedro

Za ugotovitev ovire za predajo prosilca odgovorni državi članici ni potrebno, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ EU ali Sveta Evrope. Vsekakor pa sta pomembni kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druga države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep iz II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-749/2023/7 (1221-05) z dne 24. 4. 2023, s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in odločilo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 za to odgovorna država članica. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe iz I. točke izreka je sodišče prve stopnje navedlo, da je toženka sicer zmotno uporabila institut sistemskih pomanjkljivosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, vendar to na zakonitost njene odločitve ni vplivalo. Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi tožnik imel zahtevek glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, toženka tudi ni imela obveznosti do pridobivanja individualiziranega in konkretnega zagotovila hrvaških organov v tej zvezi. Upoštevati je treba neprerekano dejstvo, da je tožnik očitno bil v nekem »kvazi« azilnem postopku na Hrvaškem, vendar da ni prišlo do nobenih indicev za nečloveško ravnanje in da tožnik v tožbi tudi ne uveljavlja nevarnosti nečloveškega ravnanja zaradi verižnega vračanja ali neke svoje posebne ranljivosti, zaradi katere bi bila potrebna posebna previdnost pri oceni tveganja. Tožnik nadalje že v upravnem postopku ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi. Na osebnem razgovoru je izrazil le interes za pridobitev službe, za katere meni, da jih na Hrvaškem ni.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo in sklep vlaga pritožbi. V pritožbi zoper sodbo iz I. točke izreka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se, da se mu zaradi predaje ni odobrila mednarodna zaščita. Prav tako se ne strinja s 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, saj zgolj sistemske pomanjkljivosti ne morejo biti pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, da lahko podatki o razmerah v drugih državah članicah izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, saj je sodišče prve stopnje v zadevi I U 333/2023 pojasnilo, da je ta pogoj predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja pri evropskih pripornih nalogih, Uredba Dublin III pa nima določila, primerljivega z 10. točko uvodnih izjav Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (v nadaljevanju Okvirni sklep). Pritožnik meni, da je iz poročil razvidno, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti, in da obstaja tudi utemeljen razlog, da bo pritožnik ob predaji utrpel resno škodo.

4. V pritožbi zoper sklep iz II. točke izreka pritožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do izdaje pravnomočne sodbe stanje uredi tako, da se ga ne preda.

5. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**_K I. točki izreka_**

6. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nestrinjanju pritožnika s tem, da se mu ni odobrila mednarodna zaščita, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da toženka pritožniku s spornim sklepom ni zavrnila prošnje za mednarodno zaščito, temveč je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odločila le, da je za njeno obravnavanje odgovorna Republika Hrvaška. Ta je na podlagi petega odstavka 20. člena navedene uredbe odgovornost tudi sprejela.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, med državami članicami EU velja načelo medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.2 Ta domneva pa je izpodbojna.

9. Izpodbiti je ni mogoče le v primerih iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ko v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, saj je SEU v zadevi _Jawo_ že pojasnilo, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.3 Vendar pa pritožnik, ki pritožbo v pretežnem delu utemeljuje s tem argumentom, spregleda, da izpodbijana sodba ne temelji na stališču, ki bi zgoraj navedenemu nasprotovalo ali vanj na kakršnekoli način posegalo. Sodišče prve stopnje pritožbi v tej zvezi v 31. do 35. točki obrazložitve celo izčrpno pritrjuje, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi C. K. in drugi,4 ki jo izpostavlja pritožnik. V pritožbi povzeti 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje ne navaja razlogov za svojo odločitev, temveč zgolj povzema del obrazložitve toženkinega sklepa o predaji. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe o tem, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo, v konkretnem primeru neutemeljene.

10. Enako velja tudi za pritožbeni ugovor, da Uredba Dublin III nima določbe, primerljive z 10. točko uvodnih pojasnil Okvirnega sklepa, ki določa, da se izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. Da bi sistemske pomanjkljivosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III moral v posebnem postopku ugotoviti Svet Evropske unije, iz izpodbijane sodbe namreč prav tako ne izhaja.

11. Stališče iz 89. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi _Aranyosi in Căldăraru_,5 da podatki o razmerah v drugih državah članicah lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, se v zadevi _Aranyosi in Căldăraru_ res nanaša na evropski nalog za prijetje, a se nanj v zvezi z ugotavljanjem pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo po Uredbi Dublin III, sklicuje tudi SEU v zadevi _Jawo_ (90. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je nadalje v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za ugotovitev ovire za predajo prosilca ni potrebno, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ EU ali Sveta Evrope. Vsekakor sta, ne glede na odsotnost formalnega sklicevanja na določene akte, pomembni kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druga države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti.

12. Pritožnik, ki se v pritožbi sklicuje na stališča, ki jim sodba sodišča prve stopnje ne nasprotuje, po drugi strani ne prereka nosilnega razloga za zavrnitev tožbe, to je, da ni ne zatrjeval, ne izkazal okoliščin, da mu v konkretnem primeru zaradi predaje Republiki Hrvaški grozi dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU – bodisi zaradi tamkajšnjih sistemskih pomanjkljivosti, bodisi zaradi kakršnihkoli drugih osebnih okoliščin. Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ki poudarja, da pritožnik, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jih ni zanikal), tekom svojega štiridnevnega bivanja na Hrvaškem ni bil žrtev nečloveškega ravnanja ali sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku, med osebnim razgovorom pa je kot razlog, zakaj se ne želi vrniti na Hrvaško navedel le, da tam ni služb. Tudi v pritožbi je v tej zvezi pavšalno navajal le, da zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bo v primeru predaje utrpel resno škodo, ki pa je ni konkretiziral. Zato se Vrhovno sodišče do te trditve tudi ne more opredeliti.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**_K II. točki izreka_**

14. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

15. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

16. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi _Jawo_ (80. - 82. točka obrazložitve). 3 Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (87. točka obrazložitve). 4 C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017. 5 C-404/15 z dne 5. 4. 2016.