Jedro

V konkretni zadevi ni izkazano, da bi tožnik imel zahtevek glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, saj v postopku pred upravnim organom ni izkazal dejstev, ki bi kazale na realno možnost, da mu v Alžiriji morda grozi preganjanje ali resna škoda v smislu nečloveškega ravnanja, v upravnem sporu pa tega niti ni zatrjeval.

Izrek

I. Tožba se zavrne

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1985, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, in je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 14. 2. 2023 v skladu s 1. b. točko 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 27. 2. 2023 je prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 5. točko 20. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Prosilec je bil v postopku seznanjen, da je potrebno preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne takšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoča. 4. Na začetku osebnega razgovora je prosilec navedel, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker tam ni ničesar, ni možnosti zaposlitve. Ni mogel oziroma znal povedati, ali bi z njim ob vrnitvi v Republiki Hrvaški ravnali nečloveško ali ponižujoče, saj je bil tam zgolj štiri dni in v tem času se mu ni nič zgodilo. Po končanem policijskem postopku so ga s civilnim avtomobilom odpeljali v nastanitveni center, kjer je ostal 4 dni. Nastanjen je bil v majhni sobi za dve osebi. Imel je zagotovljene obroke, saj je v ta namen dobil kartico, s katero je prav tako lahko vstopil v nastanitveni center. V času štiridnevnega bivanja v nastanitvenem centru ni imel razgovora z uradno osebo. Nadalje je navedel, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščiti in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V obdobju bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav s strani uradnih oseb oziroma s strani kogarkoli drugega. V nastanitvenem centru so bili delavci, a z njimi ni imel stikov. Prosilec je na koncu potrdil, da je razumel vsa vprašanja.

5. Po presoji vseh izjav prosilca tožena stranka ugotavlja, da le-te ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščiti in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Pristojni organ se je na podlagi izjav, ki jih je prosilec podal na osebnem razgovoru odločil, da pristojnosti za obravnavo njegove prošnje ne bo prevzel, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška. Pristojni organ kot pomembne izpostavlja prosilčeve navedbe iz osebnega razgovora z dne 3. 3. 2023, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V Republiki Hrvaški ni bil izpostavljen nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju. Pristojni organ tako ugotavlja, da v primeru vrnitve prosilca v odgovorno državo članicoprosilec nima nobenih takih okoliščin, zaradi katerih njegova predaja ne bi bila možna in ne obstaja nevarnost, da bi z njim tam nečloveško in poniževalno ravnali v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Glede navedbe prosilca, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker tam ni možnosti zaposlitve, pristojni organ pojasnjuje, da je to za dublinski postopek brezpredmetno. Ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Prosilec v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

6. Potrebno je omeniti, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine. Kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 takšne okoliščine lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ na tem mestu navaja še nekatere sodbe Upravnega sodišča RS. Ker ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku, ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

7. Tožena stranka zaključuje, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

8. V tožbi tožnik pravi, da sam res ni navajal, da bi z njim ravnali nečloveško ali ponižujoče. Vendar pa je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe. Gre za istovrstne napake, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v sodbi v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter v sodbi v zadevi I U 333/2023-4 z dne 9. 3. 2023. T.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3 (2)Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU.

9. Tožnik pravi, da tožena stranka navaja, da je merilo za to, da za odločitev, da se predaja prosilcev republiki Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. Vendar določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, in ki bi vzpostavilo zvezi z določilom 7. člena Pogodbe EU. Upoštevati je treba tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odstavek 14), kjer je Ustavo sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. "sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.

10. Tožena stranka se tudi sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2022, iz katere bi res lahko izhajal sklep, da Vrhovno sodišče šteje, da je lahko edina ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Vendar je v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi z tem mogoče najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo s sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP. Na primer v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 251/2016 z dne 15.3.2017 (odst.17) in I Up 193/2022 z dne 7.12. 2022. Zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe.

11. Tožnik tožbi prilaga tudi informacije o stanju na Hrvaškem glede Dublinskih povratnikov, ki jih je zbral PIC z dne 15. 1. 2023. O tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, je možno sklepati na podlagi poročil, ki poročajo o onemogočanju dostopu do azilnega postopka, nasilje hrvaških policistov, itd. Tako predloženi sklopi informacij po navedbah tožnikaa prikazujejo: (sklop 1) informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov; (sklop 2) informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil; (sklop 3) informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci; (sklop 4) informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč. Med drugim prilaga poročila novejšega datuma, kot je na primer _„Azil i integracijske politike - [Svjetski dan migranata] Još jedna godina bez poštivanja temeljnih prava migranata u Hrvatskoj“_ z dne 18. 12. 2022, ki govori o tem, da je minilo več kot eno leto, odkar je raziskovalna skupina Lightthouse Reports objavila posnetke izgona beguncev na mejah in odkar je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo proti Hrvaški v korist kolektivno izgnane družine Hussiny ter odkar je bilo objavljeno poročilo Odbora za preprečevanje mučenja Sveta Evrope, ki je dokazalo, da Hrvaška sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja, s katerimi niso prizanesli niti otrokom in katere publikacijo je naša vlada blokirala eno leto. Tudi potem, ko sta Center za mirovne študije in Hiša za človekove pravice predložila predloge za izvedbo sodbe v primeru družine Hussiny, Hrvaška že dvakrat ni predložila akcijskega načrta, ki bi pokazal, da Hrvaška razume resnost in sistematičnost tega problema, kaj šele, da sprejema odgovornost in ima politično voljo za izvajanje učinkovite preiskave, sankcioniranje odgovornih in storilcev ter zaustavitev sistematičnih nezakonitih in nasilnih praks na hrvaških mejah. Poročilo z dne 22. 7. 2022 _(„Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable“)_ pa navaja, da se vsak teden več sto prosilcev za azil sooči z ekstremnimi oblikami policijske brutalnosti, hrvaške oblasti pa jih prisilno izženejo iz EU, ne da bi obravnavale njihove prošnje za azil, kot naj bi pokazala nova neodvisna raziskava. Raziskovalci so prav tako ugotovili, da 17 odstotkov dokumentiranih vračanj vključuje več držav EU ("verižna vračanja"), ko so prosilci za azil prikrito premeščeni med državami, kot sta Italija in Slovenija, preden so na koncu izgnani iz EU prek Hrvaške v Bosno in Hercegovino ali Srbijo. Skupine za spremljanje, ki sestavljajo Mrežo za spremljanje nasilja na mejah _(Border Violence Monitoring Network)_, so zbrale več kot 1500 poročil o nasilju, kar je po ocenah raziskovalcev prizadelo več kot 25 000 ljudi.

12. Med predloženimi poročili je tudi sodba upravnega sodišča iz Braunschweiga, z dne 24. maja 2022 - 2 A 26/22, iz katere izhaja, da zaradi sodelovanja Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo žrtev prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije. Slabosti v hrvaškem azilnem sistemu so v dejstvu, da se na Hrvaškem že dlje časa dogajajo nasilni »pushbacks«, tj. v precejšnji meri. Tudi verižne deportacije v Bosno in Hercegovino iz Avstrije, Italije ali Slovenije so dovolj dokumentirane. Posledično ni nobenega zagotovila, da prosilci za azil, vrnjeni iz Nemčije na Hrvaško po dublinskem postopku, ne bi mogli postati tudi žrtve nasilnih verižnih deportacij v Bosno in Hercegovino ali Srbijo in bi bila zaradi tega onemogočena njihova pravica do vložitve prošnje za azil. Prisilne vrnitve brez ustrezne obravnave prošnje za azil ne predstavljajo osamljenih primerov ali ekscesov s strani določenih policistov, temveč ustrezajo političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. Čeprav ni posebnih virov informacij o tem, kje se nahajajo dublinski povratniki iz Nemčije, lahko domnevajo, da jih nevladne organizacije, ki delujejo na obmejnem območju, ne evidentirajo posebej, zlasti glede na majhno število. Po mnenju sodišča ni zanesljivih dokazov, da so povratniki po Dublinu iz Nemčije deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za azil. Skladno s tem vrnitev na Hrvaško po "redni poti" tožnikom ne nudi nikakršne varnosti, da ne bodo predmet "pushbackov" in vrnjeni v Bosno in Hercegovino, ne da bi bili predhodno zaslišani ali imeli na razpolago učinkovitega pravnega varstva. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega upravnega sodišča Nizozemske _[Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid),_ 202104072/1/V3, 13 April 2022], ki je razveljavil premestitev po Dublinski uredbi na Hrvaško zaradi nezadostne preiskave domnevnega tveganja nezakonitega vračanja in je navedlo, da je meddržavno načelo medsebojnega zaupanja mogoče potrditi z nadaljnjo preiskavo. Zadeva se je nanašala na pritožbo, ki jo je zoper premestitev po Dublinski uredbi na Hrvaško vložil alžirski prosilec, ki je trdil, da obstaja tveganje kršitve člena 4 Listine EU zaradi sistematičnega nezakonitega vračanja in težav pri dostopu do azilnega postopka in sprejema na Hrvaškem. Državni svet oziroma Vrhovno upravno sodišče je izpodbijano odločbo razglasilo za nično in odločilo, da bi moral državni sekretar opraviti nadaljnje preiskave premestitve na Hrvaško glede na naravo, obseg in trajanje temeljne sistemske napake, ki je dosegla visok prag resnosti. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo okrožnega sodišča iz Nizozemske z dne 13. 4. 2022. Sodišče je odločilo, da je treba najprej ugotoviti ali se državni sekretar res lahko še vedno zanaša na načelo meddržavne zaščite legitimnih pričakovanj. „Pushback-i" na Hrvaškem predstavljajo temeljno sistemsko napako v postopku azila v smislu člena 3 (2) Dublinske uredbe. Nizozemsko sodišče je potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se „pushback-i" dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje.

13. Tožnik omenja tudi sodbo Upravnega sodišča iz Braunschweiga (2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22), ki je odločilo, da zaradi sodelovanja Hrvaške v verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo tudi osebe, vrnjene na iz Nemčije v skladu z Dublinsko uredbo postale žrtve nezakonitega vračanja. Brez posameznih (individualnih) zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do azila. Nadaljevalo je, da obstajajo številna poročila o nasilnih napadih in odrekanju pravice do azila prosilcem za azil, ki so preživeli več dni v notranjosti države in so bili izgnani iz drugih držav EU, ter da ni zanesljivih dokazov, da so bili posamezniki, vrnjeni po dublinskem postopku iz Nemčije, prednostno obravnavani pred drugimi prosilci za azil. 14. Naslednja sodba, ki jo omenja tožnik v tožbi, je sodba švicarskega zveznega upravnega sodišča z dne 6. 1. 2022 _[Bundesverwaltungsgericht - Tribunal administratif federal - FAC], A, B v State Secretariat for Migration, F-5675/2021]_, ki je odločilo, da Hrvaška ni odgovorna država za obravnavo prošnje prosilcev zaradi verodostojnih obtožb, ki so jih predložili pritožniki, in ki se nanašajo na mučenje, pridržanja na meji in pushback-ih. Poleg tega so pritožniki z medicinsko dokumentacijo dokazali, da trpijo zaradi resnih zdravstvenih težav, posttravmatske stresne motnje in da morajo biti zdravljeni zaradi psiholoških težav. Sodišče je zadevo vrnilo v ponovno obravnavo in organu za presojo naložilo, naj ustrezno razišče dejstva. Poleg tega mora organ za presojo ustrezno oceniti obtožbe o zavrnitvah in sistemskih pomanjkljivostih azila na Hrvaškem na podlagi posodobljenih poročil. 15. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da se tožnika ne preda Hrvaški. Pravi, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno in glede na to, da ima tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP t.i. _"arguable claim"_, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v skladu z upravno sodno prakso tako tožena stranka kot sodišča, ko tožnik zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, dolžna presojati vse okoliščine, kar pa v tem konkretnem primeru ni bilo potrebno, saj je tožnik v postopku sam zatrjeval, da se mu v Republiki Hrvaški ni nič zgodilo. Tožena stranka se je do tožnikovih navedb v izpodbijanem sklepu opredelila, in jih na tem mestu ne bo ponavljala. Dodaja le, da je imel tožnik na osebnem razgovoru možnost izpovedati vsa dejstva in okoliščine, vendar njegove izjave ne dajejo nikakršnih namigov ali informacij, ki bi jih bi bilo mogoče upoštevati v smislu neprimernega ravnanja pristojnih organov v Republiki Hrvaški. Glede na to, da prosilec tudi ni predložil nobenih dokazil, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, so njegove izjave tiste, na podlagi katerih je lahko tožena stranka sprejela odločitev, ki se v tem upravnem sporu izpodbija.

17. Informacije, ki jih je v tožbi predložil tožnik, so po mnenju tožene stranke tožbena novota in po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta.

18. Tožena stranka z zvezi s tožbeno novoto, to je informacijami, ki jih je tožnikova pooblaščenka priložila v tožbi dodaja, da so v tem konkretnem primeru nepomembne, saj je tožnik v postopku sam navedel, da je po uspešnem ilegalnem vstopu na ozemlje Republike Hrvaške odšel v Zagreb v azilni dom. Tam so mu dejali, da mora prinesti dokumente iz policijske postaje, katere naslov so mu izročili. Na policijski postaji so z njim izvedli postopek in ga po končnem postopku, kjer je očitno izrazil namero vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, odpeljali nazaj v azilni dom, kar kaže na to, da mu je Republika Hrvaška omogočila vstop v azilni postopek.

19. Gre za predajo državi, ki je članica Evropske unije, zato meni, da so pavšalne ugotovitve o možnosti nastanka težko popravljive škode s predajo in bivanjem v tej državi, vsaj pretirane, če že ne neprimerne. Glede tega tožena stranka opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1/2018 z 12. 1. 2018, ko je le-to glede ugotavljanja težko popravljive škode navedlo, da v zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Navedene konkretne okoliščine je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Prav tako je treba ob tem presoditi, ali je tovrstna škoda glede na okoliščine primera res težko popravljiva, in v zvezi s tem torej ugotoviti, ali bi se tudi v konkretnem primeru tožnik v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnil, ker tedaj za njegovo vrnitev glede na konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir. To pa bi pomenilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njegova navzočnost v Republiki Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) – mogoča. Tožena stranka zato naslovnemu sodišču predlaga, da predlog za začasno zadržanje zavrne. Glede na to, da je tožnik v tožbi navedel očitke, ki niso utemeljeni, tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da s sodbo tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

20. Tožba ni utemeljena.

21. Tožena stranka je sicer nepravilno razlagala in uporabila institut „sistemskih pomanjkljivosti“ v okviru načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz 2. člena Pogodbe o EU (PEU)1 oziroma iz določila člena 4(3) PEU2 v zvezi z določbo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe. Vendar pa, ker v konkretni zadevi ni izkazano, da bi tožnik imel zahtevek glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, saj v postopku pred upravnim organom ni izkazal dejstev, ki bi kazale na realno možnost, da mu v Alžiriji morda grozi preganjanje ali resna škoda v smislu nečloveškega ravnanja, v upravnem sporu pa tega niti ni zatrjeval, tudi če bi prišlo do verižnega vračanja, je sodišče tožbo zavrnilo, ker je izpodbijana odločba o predaji zakonita, četudi deloma iz drugih pravnih razlogov, kot jih navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Kljub temu bo sodišče v nadaljevanju podalo celovito razlago uporabe načela medsebojnega zaupanja v tem konkretnem primeru.

22. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti _„enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“_3 Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z _„zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“_ 4

23. Vendar ne gre za _»neizpodbojno domnevo«_, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.5 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane _„ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“._6

24. Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, _„zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“_ in zato Slovenija ne sme _„niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“_.7 Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.8

25. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že _»najmanjša kršitev direktiv«_ ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.9 Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.10 Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;11 v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.12 Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz _/../„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../_ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: _„including“_ (v angleščini),13 kar ustreza izrazu _„vključno“_, _„notamment“_ (v francoščini), kar ustreza pojmu _„posebej“_, _„segnatamente“_ (v italijanščini) in _„osobito“_ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma _„predvsem“._14

26. Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak je lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.15

27. Najbolj pogosto je temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka _(arguable claim)_ glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna16 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.17 Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.18

28. Ta pravni standard _(„arguable claim“)_ mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice _„razpolaga z elementi,“_ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.19 Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.20

29. Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih - ko ima stranka t.i. „ arguable claim“ - mora upravni organ (ali sodišče), tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,21 informacije preveriti po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki _„razpolaga“_ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.22 V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih _mutatis mutandis_ iz sodbe v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, še posebje, če gre za prosilca, ki ima zaradi posebne ranljivosti tudi posebne potrebe, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila _„vsakršen pomislek“_ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU23 oziroma da se _“izključi vsakršna dejanska nevarnost“_ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.24 V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

30. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče _„izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“_ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.25

31. Glede uporabe načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško v praksi odločanja po Dublinski uredbi je Upravno sodišče že večkrat izpeljalo, da je Sodišče EU v sodbi v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ iz februarja 201726 izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,27 da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, kot je pridobitev že omenjenega individualiziranega in konkretnega zagotovila - če ima prosilec zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen.28

32. Poleg sodb Upravnega sodišča, ki so navedene v opombi št. 28 te sodbe, je v zvezi z razlago sistemskih pomanjkljivosti relevantna tudi odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

33. Veliki senat Sodišča je namreč v zadevi _Jawo_ leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi _C.K. in drugi proti Sloveniji_, s tem, ko je izpeljal naslednje: _„Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“_ 29 S tem so potrjene tudi omenjene interpretacije iz konkretne sodne prakse slovenskih sodišč.

34. Ta interpretacija pojma „sistemske pomanjkljivosti“ je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.30 Zato obstoj oziroma ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne more biti pogoj za to, da lahko tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe oziroma da pred tem zavaruje svoje pravice s tem, da tožena stranka pred izvedbo predaje pridobi individualizirano in dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnik v primeru predaje Hrvaški sprejet v azilni postopek in obravnavan v skladu s sekundarnim pravom EU.31

35. Posledično to pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da je izpodbijano odločitev oprla na argument, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji z sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško in da samo sistemske pomanjkljivosti lahko povzročijo nečloveško ali poniževalno ravnanje s prosilcem. Vendar pa kot, že rečeno, to napačno stališče, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v tem konkretnem primeru.

36. Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale celo sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.32 Splošno znano je, da informacije o stanju na Hrvaškem glede dostopa do azilnih postopkov kažejo na določene resne pomanjkljivosti. Zato samo dejstvo, da tožnik, ki ni imel pravne pomoči v upravnem postopku, in da ni predložil relevantnih informacij o stanju na Hrvaškem, ki pa jih je tožena stranka morala poznati iz drugih istovrstnih postopkov, ne more biti v škodo tožniku. Tudi po Dublinski uredbi velja, če ima prosilec zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen, mora tožena stranka po uradni dolžnosti upoštevati oziroma pridobiti relevantne informacije o stanju na Hrvaškem, ker za toženo stranko tudi v dublinskih postopkih velja obveznost iz 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU.33 Vendar tožnik takšnega zahtevka v upravnem postopku in upravnem sporu ni izkazal. 37. Upravno sodišče je v navedeni pretekli sodni praksi tudi že opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se problematični t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki „nezakonito“ vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil,34 in kot da v teh postopkih na Hrvaškem ni oziroma ne more biti nepravilnosti glede evidentiranja in učinkovitega dostopa tujcev do azilnega postopka. Procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka so namreč sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema.35 Tožnik namreč dobi status prosilca za mednarodno zaščito in je subjekt azilnega postopka, ki mu pripadajo določene pravice do sprejema na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33/EU že z dnem, ko izrazi namero za azil in ne šele takrat, ko je njegova namera formalno sprejeta kot prošnja.36 Dejstvo, da tekom štiridnevnega bivanja na Hrvaškem tožnik ni bil žrtev nečloveškega ravnanja ali sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku torej samo po sebi ne odtehtati na drugi strani splošno znanega dejstva, da je Upravno sodišče v povezavi z napačno razlago s strani tožene stranke t.i. sistemskih pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe že večkrat razsodilo,37 da bi zaradi dvoma oziroma nizke stopnje zaupanja o tem, da hrvaški organi ravnajo bistveno drugače s prosilci, ki so predani Hrvaški po Dublinski uredbi in da z njimi ravnajo skladu s pravom EU, z razliko od ravnanja hrvaških organov s tujci, ki pridejo iz BiH in za katere se utemeljeno lahko sklepa, ali pa tudi ne, tožena stranka morala pridobiti individualizirano in konkretno zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bo s prosilcem po predaji ravnala v skladu s sekundarnim in primarnim pravom EU.

38. V konkretnem primeru je Hrvaška tožnika sprejela na podlagi člen 20(5) Dublinske uredbe, kar kaže na to, da bi lahko tožnika, ki ima v Sloveniji status prosilca, po predaji štela kot tujca, ki je umaknil prošnjo za mednarodno zaščito in se nezakonito nahaja na ozemlju Hrvaške, razen če mu ne bo evidentirala izražene namere za azil. Ločnica med dvema postopkoma, ki jo je naredila tožena stranka, je načeloma lahko sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika. Na tej točki pride v obravnavanem primeru v poštev neprerekano dejstvo, da je tožnik očitno bil v nekem „kvazi“ azilnem postopku na Hrvaškem, vendar da ni prišlo do nobenih indicev za nečloveško ravnanje in tožnik v tožbi tudi ne uveljavlja nevarnosti nečloveškega ravnanja zaradi verižnega vračanja ali neke svoje posebne ranljivosti, zaradi katere bi bila potrebna posebna previdnost pri oceni tveganja.

39. Razlika med navedenimi preteklimi primeri upravnih sporov prosilcev iz Burundija in obravnavano zadevo je v tem, da tožnik že v upravnem postopku ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi, tudi v primeru morebitnega verižnega vračanja. Na osebnem razgovoru je izrazil interes za pridobitev službe, ki jih na Hrvaškem ni;38 ob podaji prošnje pa je navedel, da je prišel v Evropo zaradi izboljšanja svojega življenja, da bi pomagal družini, ker je najstarejši sin, zelo pavšalno pa je naknadno omenil tudi, da naj bi mu grozila družina njegove zaročenke, ki je Arabka on pa je Berber; na koncu razgovora je na posebno vprašanje povedal, da nima kaj dodati39 V tožbi pa ni zatrjeval, da ima v zvezi z (verižnim) vračanjem v izvorno državo zahtevek na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen niti ni navedel, da ima neko posebno okoliščino, zaradi katere bi bil pripadnik posebej ranljive skupine v kontekstu predaje po Dublinski uredbi.

40. Ker tožnik (tudi že) v času odločanja tožene stranke ni imel zahtevka glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, tožena stranka ni imela obveznosti, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način s pridobitvijo individualiziranega in dovolj konkretnega zagotovila s strani hrvaških organov, tako da bi po strogi metodi ocenila dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic in da bi pridobila in upoštevala konkretne oziroma nove informacije o stanju na Hrvaškem.

41. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, deloma iz drugih razlogov oziroma na podlagi drugačne uporabe materialnega prava, kot je to storila tožena stranka (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ob tem, da tožeča stranka niti ni predlagala zaslišanja tožnika oziroma izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava ni bila potrebna, ker se je sodišče oprlo na določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, na neposredni učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz določbe člena 27 Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki je pravica prosilca oziroma osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) Dublinske uredbe in ne pravica pristojnega organa (v povezavi z razlago Sodišča EU določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU), saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa.40 Obrazložitev k drugi točki izreka:

42. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

43. Sodišče je v povezavi s prvo točko izreka sodbe ugotovilo, da tožnik v primeru izvršene predaje Hrvaški nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ne bi bil očitno neutemeljen. Zato je to prvi razlog, zaradi katerega je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 27(3)(c) Dublinske uredbe.41 Drugi razlog za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe pa je v tem, da je tožnik v tožbi težko popravljivo škodo vezal izključno na argument, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe v zvezi z drugim in petim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo (sodba Sodišča EU v zadevi Jawo, C-163/17, odst. 80). 2 Po tem določilu se EU in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48). 3 Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80. 4 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29. 5 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105. 6 Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88. 7 Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84. 8 Glej _mutatis mutandis_: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, _La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review,_ 54, str. 807-808, str. 815. 9 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85. 10 Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 11 Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 12 Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27. 13 XXXX, C-483/20, odst. 27. 14 Ibid. odst. 27. 15 Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54. 16 Glej na primer _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 17 Glej na primer: _L.M. and others v. Russia,_ odst. 100; _M.A. and others v. Lithuania_, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary_, 21. 11. 2019, odst. 136. 18 C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43. 19 _Mutatis mutandis_: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88. 20 Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90. 21 F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66. 22 Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95. 23 Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard _„resnega pomisleka“._ 24 Ibid. odst. 84. 25 Glej _mutatis mutandis:_ Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 26 C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93. 27 Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014. 28 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, I U 443/2023 z dne 26. 4. 2023, I U 641/2023 z dne 3. 5. 2023, I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023. 29 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87. 30 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94. 31 Za razliko od načina izvrševanja načela zaupanja v pravo na področju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pri izvrševanju načela medsebojnega zaupanja na podlagi Dublinske uredbe ni potrebno, da bi nek organ EU predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe oziroma sama Dublinska uredba nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in na področju evropskega pripornega naloga velja ne samo načelo medsebojnega zaupanja, ampak tudi načelo medsebojnega priznavanja odločb med državami članicami EU. Izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje po omenjenem okvirnem sklepu se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. To pravilo ne velja za izvajanje medsebojnega zaupanja v primeru Dublinske uredbe, ki ima z razliko od omenjenega okvirnega sklepa tudi diskrecijsko klavzulo v 17. členu Dublinske uredbe, ki je okvirni sklep nima. 32 To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji. 33 Po uvodni izjavi št. 12 Dublinske uredbe Procesna direktiva 2013/32/EU se mora ta direktiva uporabljati hkrati in brez poseganja v določbe o postopkovnih zaščitnih ukrepih, ki jih ureja Dublinska uredba, pri tem pa upoštevati omejitve glede uporabe navedene direktive. Po določbi 16. člena procesne direktive 2013/32/EU organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU. Po določilu člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU je dolžnost države članice, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. 34 „Nezakonit vstop“ na ozemlje države podpisnice EKČP oziroma države članice EU v kontekstu migracij oziroma azila je pravni termin, ki ga je treba obravnavati ob upoštevanju sodne prakse ESČP (A. A and others v. North Macedonia, App. no. 55798/16, 5.4.2022, odst. 112, 114, 116, 121-123; A. B. and others v. Poland, App. no. 42907/17, 30.6.2022, odst. 52; A. I. and others v. Poland, App. no. 39028/17, 30.6.2022, odst. 41-42, 55; N.D. and N.T. v Spain, App. no. 8675/15 in 8697/15, odst. 180, 201; Shahzad v. Hungary, App. no. 12625/17, 8.6.2021, odst. 59, 62, 65; M. H. and others v. Croatia, App. no. 15670/18, 43115/18, 18.11. 2021, odst. 295-304) in sodišča EU (VL, C-36/20, odst. 52-83, 94; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 105, 219, 243, 282-283; M. A., C-72/22 PPU, odst. 60, 65). 35 Glej: 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah, člen 6. in 8. Procesne direktive 2013/32/EU, uvodno izjava št. 9, drugi odstavek 3. člena Direktive o vračanju 2008/115. 36 Sodba sodišča EU v zadevi VL, C-36/20 PPU, 25. 6. 2020, paras. 93-94, 98, 113. 37 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, I U 443/2023 z dne 26. 4. 2023, I U 641/2023 z dne 3. 5. 2023, I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023. 38 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 3. 2023, str. 2. 39 Zapisnik o prošnji za mednarodno zaščito z dne 9. 2. 2023, str. 5. 40 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56. 41 Po tem določilu države članice EU za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji v svojem nacionalnem pravu določijo, da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.