Jedro

Revidentka je verjetno izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta težko popravljiva škoda lahko dejansko nastala.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 42914-2978/2015-5 09-3201-02 z dne 1. 6. 2012, odloži do odločitve o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 252/2013 z dne 18. 3. 2014. II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo, zoper katero je vložena revizija v obravnavani zadevi, zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentka) tožbo zoper v gornjem izreku navedeni sklep prvostopnega davčnega organa. Z navedenim sklepom je prvostopni davčni organ odločil, da se zoper davčnega dolžnika A. A. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti v znesku 14.790 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima do revidentke na podlagi 26 računov. Pri tem je dolžniku prepovedal razpolagati s to terjatvijo, revidentki pa naložil plačilo zarubljenega zneska v višini 13.264 EUR. Tožena stranka je tožničin ugovor zavrnila z odločbo, št. DT-499-29-337/2012-3 z dne 27. 12. 2012. 2. Revidentka je skupaj z revizijo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se do odločitve o reviziji zadrži izvršitev prvostopnega davčnega akta.

K I. točki izreka

3. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 84. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V drugem odstavku 32. člena pa je določeno, da sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in še zlasti v revizijskem postopku, ko je o sporu že pravnomočno odločeno, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive in pravnomočne odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki izkazani, pa sodišče pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 326/2008, I Up 144/2011 in I Up 468/12) materialna škoda sama po sebi, ne da bi predlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe tudi izkazal svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode. Vendar je po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v zahtevi za izdajo začasne odredbe s svojimi navedbami za verjetno izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta težko popravljiva škoda lahko dejansko nastala. Revidentka navaja, da je mati samohranilka, ki ima tri mladoletne otroke v starosti sedem, štiri in eno leto. Zaradi plačevanja kreditnih obveznosti v višini 715,87 EUR bi ji v primeru davčne izvršbe preostalo za preživljanje mesečno približno 420 EUR, ta sredstva pa ne zadostujejo niti za njeno lastno preživljanje, kaj šele za preživljanje lastnih otrok. Zaradi neplačila kreditnih obveznosti za stanovanje bi posledično izgubila še stanovanje, ker pa se hipotekarni upnik ne bi mogel poplačati iz tržne cene njenega stanovanja, bi ji posledično ob davčnem dolgu nastal še dodaten dolg, zaradi navedenih okoliščin pa bi bil lahko prizadet tudi nemoten in zdrav razvoj tožničinih mladoletnih otrok. Škoda je težko popravljiva, saj v primeru, da bi v sodnem postopku uspela, ne bi bilo več mogoče vzpostaviti stanja, ki je bilo pred prisilno izvršitvijo prvostopnega davčnega akta.

8. Da je revidentka šibkega premoženjskega stanja, izhaja tudi iz tega, da ji je bila za zastopanje v tej zadevi odobrena brezplačna pravna pomoč ter da je bila 80 % oproščena plačila sodnih taks, kot tudi, da je začasno odredbo z učinkom do pravnomočnosti sodbe izdalo tudi sodišče prve stopnje.

9. Nastop navedene težko popravljive škode je mogoče odložiti z izdajo te začasne odredbe, s katero glede na to, da gre za relativno (z vidika državnega proračuna) majhen znesek, ne bo prizadeta javna korist niti korist davčnega dolžnika, ki je v tej zadevi stranka z interesom.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 84. člena v zvezi z 32. členom ZUS-1 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

K II. točki izreka

11. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v tej zadevi, zato je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.