Jedro

Tožnica bi z ugovori lahko uspela le, če bi za svoje trditve predložila ustrezne dokaze, da davčnemu dolžniku ni dolžna, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo, v smislu drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, česar pa ni storila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 42914-2978/2012-5 09-3201-02 z dne 1. 6. 2012 je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se zoper davčnega dolžnika A.A., opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti in pripadkov v skupnem znesku 14.790,71 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima do tožnice na podlagi 26 faktur, ki jih tudi navaja. Pri tem je dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožnici pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 13.264,10 EUR na prehodni račun davčne uprave. Nato so navedene še obveznosti davčnega dolžnika.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da davčni dolžnik, kot je razvidno iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v izreku sklepa in je zato skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Sklicuje se še na 145., 96., 152. in 173. člen ZDavP-2, po katerem se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

Tožnica je zoper prvostopenjski sklep vložila ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-29-337/2012-3 z dne 27. 12. 2012 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se najprej sklicuje na relevantne določbe ZDavP-2 in ugotavlja, da je bila terjatev zarubljena na podlagi računov, navedenih v izreku sklepa. Po tem, ko je prvostopenjski organ prejel ugovor tožnice zoper sklep, je pozval davčnega dolžnika, da se izjasni o navedbah. Ta je pojasnil, da je bila s tožnico dne 19. 4. 2009 sklenjena franšizna pogodba, ki je temeljila na aktivnem sodelovanju tožnice. Navedena je vsebina franšizne pogodbe in poudarjeno, da se je izvajala, pojasnjena je tudi vsebina franšiznega razmerja. Dodaja, da nobeden od izdanih računov s strani tožnice ni bil zavrnjen. O teh navedbah se je nato izjasnila tudi tožnica in jim nasprotovala ter opozorila, da davčni dolžnik kot franšizodajalec ni izpolnjeval obveznosti iz pogodbe. Zatrjevala je, da je obstajal ustni dogovor, da se frašiznina ne bo plačevala, dokler salon ne bo začel uspešno poslovati. Nasprotuje navedbi, da iz pogodbe izhaja obveznost plačevanja najemnine. Ker so bili računi računovodsko pravilni, je stanje odprtih postavk tudi podpisala. Kot pomembno je izpostavila, da so bile na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani vse terjatve zaprte, davčni dolžnik pa do odpovedi pogodbe plačil ni terjal. Meni, da kot dokazilo o podnajemu ne more služiti soglasje k podnajemni pogodbi, dano s strani lastnika.

Drugostopenjski organ nato poudari, da mora biti dolg dolžnikovega dolžnika, iz katerega davčni organ izterja dolgovano terjatev popolnoma jasen in o obstoju takega dolga ne sme obstajati nikakršen dvom. Ugotavlja, da je imela tožnica kot dolžnikova dolžnica možnost sodelovati v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki jo je tudi izkoristila in navedla (dopis z dne 28. 5. 2012), da do davčnega dolžnika nima neporavnanih obveznosti ter kot dokaz priložila sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pg 5342/2010 z dne 14. 2. 2011 iz katerega izhaja, da je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 89839/2010 z dne 1. 7. 2010 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbo štelo za umaknjeno, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Iz tega je razvidno, da je bil postopek ustavljen, ker tožeča stranka (davčni dolžnik A.A.) v predvidenem roku ni plačala sodne taks. To pa še ne pomeni, da se računi štejejo za sporne oziroma neverodostojne, kot to zatrjuje tožnica. Tožnica je tedaj tudi priložila knjigovodsko kartico za konto 2200 - kratkoročne obveznosti do dobaviteljev, po kateri je imela sporne račune evidentirane in jih je neutemeljeno na podlagi sodnega sklepa z dne 14. 2. 2011 stornirala. Glede na navedbo tožnice, da je v omenjenem sklepu Okrajnega sodišča jasno obrazloženo, da je ugovor zoper sklep o sodni izvršbi utemeljen dodaja, da gre v tem primeru za sklep o izvršbi in iz tega ne izhaja, da bi bil ugovor utemeljen. Kolikor pa je tožnica mislila na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 10. 2010 pa pojasni, da zaradi (obrazloženega) ugovora toženih strank izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba in zadevo odstopi sodišču, da odloči o zahtevku v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). To pa še ne pomeni, da terjatev ni utemeljena oziroma takšen sklep še ne pomeni zavrnitve tožbenega zahtevka. Na podlagi navedenega in tega kar je tožnica predložila drugostopenjski organ meni, da je imel prvostopenjski organ podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je bila upoštevana knjigovodska kartica, ki jo je priložila sama tožnica. Nato še ugotavlja, da je tožnica v postopku z ugovorom predlagala nova dokazila, ki jih prej ni predložila, niti ni podala navedb, čeprav je imela možnost. Glede na navedeno meni, da je potrebno upoštevati Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZDavP-2, in sicer tretji odstavek 211. člena, po katerem v pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Ne glede na slednje pa še dodaja, da ni mogoče slediti navedbam glede napak volje. Iz navedb namreč smiselno izhaja, da bi naj bila tožnica prevarana. Ob tem navaja prvi odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ugotavlja, da tožnica ne zatrjuje, da bi zahtevala razveljavitev Franšizne pogodbe, niti ne zatrjuje, da bi zahtevala kakšno odškodnino od davčnega dolžnika, prav tako pa tudi ne, da bi katerega izmed računov zavrnila in za kaj takšnega tudi ne predloži dokazil. V ugovoru tožnica navaja le, da je zavrnila račun za znesek 13.094.68 EUR, takšen račun pa po izpodbijanem sklepu sploh ni predmet rubeža. Prav tako ni mogoče sledit navedbam glede najemne pogodbe, saj sama priznava, da je eno mesečno najemnino poravnala, iz spisu priloženih listin pa je razvidno, da je tudi potrdila dolg, ki ga ima do davčnega dolžnika.

Ker glede na navedeno znesek po v sklepu navedenih računih ni bil poravnan, niti ni tožnica z ničemer ni izkazala, da bi bile terjatve zavrnjene oziroma sporne, to pomeni, da so iz naslova teh računov ugotovljene terjatve davčnega dolžnika. To pa je, glede na prvi odstavek 144. člena ZDavP-2 po katerem je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, zadostna pravna podlaga, da je prvostopenjski organ na podlagi razpoložljive poslovne dokumentacije za izvršbo davkov davčnega dolžnika, posegel na terjatev, ki jo ima do tožnice.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej najprej povzema potek postopka, nato pa ugovarja zaradi procesnih kršitev po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Nadalje uveljavlja, da je nastopilo zastaranje terjatve po dveh računih davčnega dolžnika, izdanih dne 1. 5. 2009 in 1. 6. 2009 in se ob tem sklicuje na 345. člen OZ. Drugostopenjski organ ni ravnal pravilno, ker ni po uradni dolžnosti preizkusil zastaranja v izvršbo naloženih terjatev.

Meni, da je napačna presoja drugostopenjskega organa, da je knjigovodska kartica za konto 2200 - kratkoročne obveznosti do dobaviteljev zadosten dokaz za zaključek, da so v njej knjižene fakture, ki niso in ne morejo postati sporne in se sklicuje na Slovenske računovodske standarde (SRS). Poudarja, da v tem primeru davčni dolžnik pred 15. 6. 2010, ko je terjal plačilo dolga, tega ni terjal niti zahteval potrditve obrazca IOP. Oporeka tudi navedbi drugostopenjskega organa, da je predlagala nove dokaze po izdaji izpodbijanega akta in meni, da je predlaganje dokazov po izdaji izpodbijanega akta posledica kršitve 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, na določbe katerega se sklicuje. Sklicuje se tudi na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pg 5342/2010 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr. št. VL 89839/2010 z dne 1. 7. 2010. Dodaja, da je drugostopenjski organ sam navedel, da mora biti dolg dolžnikovega dolžnika, iz katerega davčni organ izterja dolgovano terjatev, popolnoma jasen in o obstoju takega dolga ne sme obstajati nikakršen dvom in v zvezi s tem meni, da prvostopenjski organ ni pojasnil, zaradi česa šteje da je v tem primeru dolg dovolj jasen. Nadalje obsežno pojasnjuje svoj pogled na predhodno vprašanje po 147. členu ZUP in na to, kdo je pristojen za reševanje predhodnega vprašanja. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. V zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da je bila tožnici pred izdajo sklepa dana možnost sodelovanja v postopku, kar je razvidno iz listin upravnih spisov. Glede ugovora zastaranja, ki ga tudi uveljavlja v tožbi meni, da gre za tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo vztraja pri dosedanjih navedbah.

Odgovor na tožbo je dal tudi davčni dolžnik kot stranka z interesom. V njem prereka navedbe tožnice in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V nadaljnjih vlogah sta tako tožnica kot tudi stranka z interesom dodatno pojasnjevala svoje poglede in stališča ter vztrajala pri že navedenih razlogih.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da sta imela davčni dolžnik in tožnica sklenjeno franšizno pogodbo v zvezi z izvajanjem frizerskih storitev (Franšizna pogodba št. 01/2009 z dne 19. 4. 2009). Prav tako ni sporno, da je davčni dolžnik tožnici v obdobju od 1. 5. 2009 do 1. 6. 2010 izdal 26 računov, ki jih tožnica ni poravnala. Terjatve na podlagi navedenih računov so bile nato za skupni znesek v višini 13.264,10 EUR z v tem postopku z izpodbijanim sklepom zarubljene kot dolžnikova terjatev po določbi 173. člena ZDavP-2. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, sta oba davčna organa obravnavala ugovor tožnice v okviru ugovorov, ki jih ZDavP-2 za dolžnikovega dolžnika določa v drugem odstavku 174. člena. Po navedeni določbi namreč lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Prvostopenjski organ je, glede na ugotovitve in podatke davčnih evidenc, davčnemu dolžniku zarubil terjatev, ki jo je imel do tožnice na podlagi izdanih računov in odločitev po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložil. Pred tem je bila tožnici dana možnost, da se izjasni glede neporavnanih obveznosti do davčnega dolžnika (dopis z dne 23. 5. 2012) in je bila tudi seznanjena s seznamom računov. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ne drži tožbeni ugovor, da tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Po vloženem ugovoru zoper izpodbijani sklep pa je tudi drugostopenjski organ ocenil, da tožnici ni uspelo dokazati, da obstojijo ovire za izvedbo rubeža terjatev, kar je tudi obširno obrazložil. Tudi po presoji sodišča bi tožnica z ugovori lahko uspela le, če bi za svoje trditve predložila ustrezne dokaze, da davčnemu dolžniku ni dolžna, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo, v smislu drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, česar pa ni storila.

Glede tožbenega ugovora o zastaranju dela terjatve po dveh računih tudi sodišče ocenjuje, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Ob tem pa še pripominja, da je bil s strani davčnega dolžnika zoper tožnico vložen predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s tem pa, glede na 365. člen OZ, pride do pretrganja zastaranja.

V ostalem se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero je svojo odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil in zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala že v pritožbi, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.