Jedro

Dokazi, pridobljeni v preiskavi, so dokazi, ki jih sodišče mora ocenjevati kot vsak drug dokaz (člen 18/1 ZKP), saj tudi iz določb 325. člena ZKP nedvomno izhaja, da v primeru, če obtoženec na glavni obravnavi spremeni svojo prejšnjo izpovedbo, se ga na to opozori in se ga tudi vpraša, zakaj sedaj izpoveduje drugače. Ne glede na to, ali sta obtoženca res prvotno imela v naklepu, da z uporabo sile ali grožnje prideta do mamila, je dokazano, da po grožnji mamila od oškodovancev nista dobila, sta pa z uporabo sile oškodovanki odvzela torbico, denar in telefon, nato pa še pretepla drugega oškodovanca in mu vzela denar, zato so v njunem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku 213. člena KZ. Za pravilno pravno opredelitev je namreč bistven njun predhodni dogovor, da bosta s silo vzela tujo premično stvar.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornikov obtoženih B. Đ. in A. E. se izpodbijana sodba v odločbi o vštetju pripora obtoženemu B. Đ. spremeni tako, da se obtožencu v izrečeno enotno kazen na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ všteje čas pridržanja od 18.7.2002 od 21.50 ure do 19.7.2002 do 02.40 ure, čas od 23.7.2002 od 16.30 ure do 24.7.2002 do 2. ure in čas, prestan v priporu od dne 13.9.2007 od 8.50 ure do 16.11.2007; pritožbi zagovornikov obeh obtožencev pa se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

A. E. je dolžan plačati 300,00 EUR povprečnine kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod tč. 1. obtožena B. Đ. in A. E. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, pod tč. 2. pa B. Đ. kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Obtoženemu B. Đ. je za kaznivo dejanje pod tč. 1. ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje pod tč. 2. z uporabo omilitvenih določil določilo kazen pet mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in čas pripora od 13.9.2007 dalje. Obtoženemu A. E. je za kaznivo dejanje pod tč. 1. izreka ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen enega leta zapora, v katero mu je vštelo čas od 18.7.2002 od 21.55 ure do 19.7.2002 do 2.40 ure. Sodišče je tudi odločilo, da sta obtoženca nerazdelno dolžna plačati M.H. 49,50 EUR. Sodišče prve stopnje je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice obtoženega E. pa odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper to sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev. Zagovornik obtoženega B. Đ. je s pritožbo uveljavljal vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma s sodbo samo odloči. Zagovornica obtoženega A. E. pa je ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP je višji državni tožilec Z. K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije predlagal, da se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni. Na njegov predlog je odgovoril le obtoženi A. E..

Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeno sejo brez navzočnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji obveščen.

Pritožbi nista utemeljeni, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Zagovornik obtoženega Đ. v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da se je vnaprej odločilo za izrek obsodilne sodbe, ker je svoje dokazne zaključke utemeljilo zgolj na podlagi izpovedb v preiskavi in zato nakazuje, da naj bi bilo izvajanje dokazov na glavni obravnavi v celoti odveč. Vendar s takšnimi navedbami ne more biti uspešen. Dokazi, pridobljeni v preiskavi, so dokazi, ki jih sodišče mora ocenjevati kot vsak drug dokaz (člen 18/1 ZKP) saj tudi iz določb 325. člena ZKP nedvomno izhaja, da v primeru če obtoženec na glavni obravnavi spremeni svojo prejšnjo izpovedbo, se ga na to opozori in se ga tudi vpraša, zakaj sedaj izpoveduje drugače. Po potrebi so mu prejšnji zagovor v celoti ali deloma tudi prebere ter vpraša, zakaj sedaj izpoveduje drugače. V konkretnem primeru je predsednica senata obtožencu na glavni obravnavi predočila spremembo zagovora, obtoženec pa je to obrazložil le z navedbo, da je to lahko govoril, vendar je sedaj drugače, ker razmišlja s čisto glavo. Takšna utemeljitev obtoženca pa sodišča ni prepričala in je po oceni njegovega zagovora v preiskavi in na glavni obravnavi sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo zagovoru obtoženca v preiskavi in tudi navedlo prepričljive razloge za takšno svojo oceno. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, na katere meri pritožnik, niso podane.

Pritožbi v zvezi s kaznivim dejanjem ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ: Pritožbene navedbe obeh pritožnikov, ki ugotovljenih dejstev, da sta obtoženca vzela M. H. in L. B. mobilni telefon in 35.000,00 SIT, M. H. ter L. B. 3.000,00 SIT ne izpodbijata, merita pa na to, da je dogovor obtoženca obsegal le rop droge preprodajalcu mamil, da pa se je rop droge izjalovil in je zato odvzem drugih stvari, to je denarja in mobilnega telefona ne more predstavljati kaznivega dejanja ropa oziroma nakazujeta, da gre kvečjemu za kaznivo dejanje tatvine, ni mogoče slediti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj je sledilo zagovoroma, ki sta jih obtoženca podala v preiskavi, ko sta oba skladno priznala dogovor, da v Radovljici oropata dilerja in ne na glavni obravnavi, ko sta svoje zagovore spremenila, saj je ugotovilo, da sta v preiskavi podala zagovora relativno v kratkem času po storjenem kaznivem dejanju in da sta bila zagovora v bistvenih točkah podprta z izpovedbami obeh oškodovancev v preiskavi. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je spremenjen zagovor na glavni obravnavi zgolj način obrambe in se je utemeljeno oprlo sodišče na zagovor obtožencev v preiskavi in na izpovedbo obeh oškodovancev v preiskavi. Ne glede na to, ali sta obtoženca res prvotno imela v naklepu, da z ropom, to je z uporabo sile prideta do mamila, je dokazano, da po grožnji mamila od oškodovancev nista dobila, da pa sta nato s silo odvzela H. torbico in iz nje vzela denar in mobilni telefon ter da sta oba uporabila silo tudi zoper B. in sicer, da ga je Đ. udaril, da je le-ta padel na tla. Da sta ga oba obrcala in mu odvzela 3.000,00 SIT, pa nedvomno izhaja iz izpovedb obeh oškodovancev v preiskavi. Ker sta si torej obtoženca z uporabo sile in grožnje protipravno prilastila tuje premične stvari, ni nobenega dvoma, da sta skupaj storila kaznivo dejanje ropa. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe obeh zagovornikov, da je v njunem naklepu obstajala le prilastitev droge in da nista mogla pričakovati, da bosta dobila denar oziroma druge predmete. Ne glede na to, za pravno opredelitev je bistven njun predhodni dogovor, da bosta vzela tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilastita. Zato je povsem irelevantno zatrjevanje, češ da nista mogla pričakovati, da bosta oškodovanca imela denar oziroma da si bosta prilastila denar. Pritožbene trditve zagovornika obtoženega Đ. o nekem dolgu B. nasproti drugi osebi pa nimajo nobene dokazne podlage. Zagovornik namreč s tem ponavlja obtoženčev zagovor na glavni obravnavi, ki ga pa je sodišče utemeljeno zavrnilo in to zatrjevanje tudi nima podlage v nobenem dokazu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornice obtoženega E. v smeri, da obtoženec ni ničesar storil, saj je obtoženi E. sam v preiskavi priznaval, da se je s H. tudi prerival kot tudi, da je sam grozil z iglo, nenazadnje pa sta si oba obtoženca denar prilastila in si ga tudi razdelila, saj so policisti pri obtoženemu E. zasegli po dejanju 9.000,00 SIT. Zato ni moč slediti trditvam pritožnice, da nista oba skupaj izvršila vseh znakov kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ.

Pritožba v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa roparske tatvine: Ob priznanju obtoženca, da je prišel v trgovino in z namenom, da vzame bankovce iz blagajne, z roko segel v blagajno, vendar ga je blagajničarka zagrabila za roko, sam pa je roko potegnil in se blagajničarki izmuznil in zbežal iz trgovine, se je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bil obtoženec torej zaloten pri tatvini, denarja ukvarjalo z vprašanjem, ali so izpolnjeni znaki poskusa kaznivega dejanja roparske tatvine ali pa je obtoženi uporabil silo zoper prodajalko zato, da bi denar obdržal. Na podlagi skrbne ocene izpovedbe priče D. L. tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, ko je ugotovilo sicer določeno neskladje, pa je zanesljivo zaključilo, da je obtoženec imel denar v rokah in da mu ga je blagajničarka poskušala iztrgati iz rok, pa jo je obtoženec z drugo roko prijel za ramo in stresal, da bi denar izpustila, sam pa da bi ga obdržal. Zato je pravilno zaključilo, da je obtoženčevo ravnanje, to je tresenje oškodovanke za ramo, ko je hkrati držala za denar usmerjeno k temu, da bi obtoženec denar zadržal, ne pa zato, da bi pobegnil. Priča je res na glavni obravnavi na vprašanje odgovorila, da fizične sile ni uporabil, vendar pa je takšen odgovor moral pripisati laičnemu pojmovanju pojma sile s strani priče. Pojem sile pa ima v kazenskem pravu povsem drugačen pomen, to je uporaba moči nasproti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi, po intenziteti pa je lahko absolutna ali kompulzivna. Pritožbeno sodišče ne dvomi v sklepanje sodišča prve stopnje, da je obtoženec stresal pričo za rame (to pa je moč razumeti kot ne posebno silo) in da je bilo torej to tresenje storjeno z namenom, da priča izpusti denar, ki ga je zagrabila hip za tem, ko ga je obtoženec imel v roki. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da je obtoženec denar sam izpustil potem, ko ga je blagajničarka zasačila oziroma prijela za roko. Pritožnik pa tudi neutemeljeno zatrjuje, da priča na glavni obravnavi ni izpovedovala o tem, da je zapirala blagajno, ko je obtoženec segel po bankovcih. Zato pritožbene navedbe, ki poskušajo ovreči zaključke o uporabi sile, niso utemeljene in je po ugotovitvi pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in ravnanje obtoženca pravilno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja roparske tatvine, saj je kaznivo dejanje sestavljeno iz tatvine in prisiljenja podano brž ko je storilec zagrabil denar in nato uporabil silo, da bi ga obdržal. Glede na to, da mu slednje ni uspelo, je dejanje ostalo pri poskusu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona niso podane, izpodbijana sodba pa tudi nima bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah izrečenih obema obtožencema ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj posebnih olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je obema obtožencema predpisano kazen za kaznivo dejanje ropa omililo. Izrečena kazen obtoženemu E. je torej najnižja kazen, ki jo lahko sodišče odmeri (1. točka 43. člena KZ) za to sicer najhujše kaznivo dejanje zoper premoženje. Zato obstoj okoliščin, ki jih je navajal obtoženi E. v odgovoru na predlog višjega državnega tožilca, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tudi določeni posamični in enotna kazen izrečeni obtoženemu Đ. sta primerni teži kaznivega dejanja, ugotovljenim posebnim olajševalnim okoliščinam in stopnji krivde, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Obtoženi B. Đ. je bil ob izreku sodbe dne 23.10.2007 v priporu in mu je sodišče prve stopnje podaljšalo pripor, vendar je bil ta pripor s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.11.2007 odpravljen, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o vštetju pripora v izrečeno enotno kazen spremenilo, tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Zagovornica obtoženega E. s pritožbo ni uspela, zato je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to pa je povprečnina, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na trajanje, zamotanost in obtoženčeve premoženjske razmere.

Ker je bilo s sodbo sodišča druge stopnje odločeno v korist obtoženega Đ. (glede odločbe o vštetju pripora) pa pritožbeno sodišče obtoženemu Đ. plačila povprečnine ni naložilo, kar je v skladu z določbo 2. odstavka 98. člena ZKP.