Jedro

Na kršitev kazenskega zakona ni mogoče sklepati na podlagi navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki izhajajo iz drugačne presoje izvedenih dokazov in na njihovi podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev, kot jih je ocenilo sodišče.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo K 94/2003 z dne 23.10.2007 obsojena B.Đ. in A.E. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, obsojenega B.Đ. pa tudi kaznivega dejanja poskusa roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena v zvezi z 22. členom KZ ter z uporabo omilitvenih določb prvemu določilo posamezni kazni eno leto zapora in pet mesecev zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, drugemu pa prav tako z uporabo omilitvenih določb izreklo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojenemu B.Đ. v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 18.7.2002 od 21.55 ure do 19.7.2002 do 02.40 ure. Po prvem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati oškodovani M.H. premoženjskopravni zahtevek v znesku 45,90 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je oba obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice obsojenega A.E. izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1470/2007 z dne 1.4.2008 ob reševanju pritožb zagovornikov obsojenih B.Đ. in A.E. sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o vštetju pripora obsojenemu B.Đ. spremenilo tako, da mu je v izrečeno enotno kazen na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja od 18.7.2002 od 21.50 ure do 19.7.2002 do 02.40 ure, čas od 23.7.2002 od 16.30 ure do 24.7.2002 do 02.00 ure in čas, prestan v priporu od dne 13.9.2007 od 8.50 ure do 16.11.2007. Pritožbi zagovornikov obeh obsojencev je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojeni A.E. dolžan plačati 300,00 EUR povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zahtevi ne vsebujeta končnih predlogov.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da sta zahtevi, ki ne vsebujeta navedb zakonskih razlogov, neutemeljeni. Po njegovem stališču zahteva zagovornika obsojenega B.Đ. v navedbah izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, zahteva zagovornice obsojenega A.E. ne utemelji uveljavljanih kršitev, z ostalimi zatrjevanji pa izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencema in zagovornikoma. V izjavah zagovornika nasprotujeta stališču vrhovnega državnega tožilca in vztrajata pri navedbah, ki jih vsebujeta zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Zahtevi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Čeprav kršitev podrobneje ne opredelita, je iz navedb obrazložitve razvidno, da sodišču očitata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navajata namreč, da tako prvostopenjska sodba kot tudi sodba višjega sodišča ne vsebujeta ustrezne obrazložitve in da je sodišče pri samem pravnem sklepanju napravilo v celoti „napačno subsumacijo“.

7. V zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva zagovornika obsojenega B.Đ. nakazuje, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nista navedli, iz katerih razlogov sta prišli do prepričanja o obstoju ali neobstoju določenega dejstva in da nista obrazložili, kako presojata verodostojnost protislovnih dokazov. Zahteva ne utemelji glede katerih odločilnih dejstev sodišči nista navedli razlogov in prav tako ne navede dokazov, ki jih naj ne bi presodili na zatrjevani način. Tudi zahteva zagovornice obsojenega A.E. ne obrazloži bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja.

8. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Po že ustaljeni razlagi te določbe ne zadošča gola navedba razlogov, s katerimi vložnik zahteve izpodbija pravnomočno sodno odločbo, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Glede na takšno določbo in njeno razlago ter glede na prikazano vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

9. Obsojencema je očitano, da sta v inkriminiranem času in kraju po medsebojnem dogovoru oškodovancema najprej zagrozila, da ju bosta pretepla, če jima ne izročita droge in denarja, obsojeni E. pa jima je še zagrozil, da ju bo zabodel z okuženo iglo, nato od H. zahteval, naj jima izroči torbico, pri tem pa jo je eden izmed njiju zagrabil za roko, tako da sta ji nato iz rok iztrgala torbico, jo pregledala in iz nje vzela denar in mobilni telefon, obsojeni Đ. pa je B. v predel obraza tako močno udaril, da je padel na tla, kjer sta ga še brcala in mu iz denarnice vzela denar. Bistvo očitka v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa roparske tatvine, ki ga je storil obsojeni B.Đ. pa je v navedbi, da je iz predala blagajne vzel bankovce v skupni vrednosti 1.500 SIT in ko mu jih je blagajničarka hotela iztrgati iz rok, jo je z namenom, da obdrži denar, zgrabil preko ramen, a je kljub temu blagajničarki uspelo, da mu je denar vzela. Takšen opis dejanj vsebuje vse zakonske znake kaznivih dejanj ropa in poskusa roparske tatvine.

10. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče po presoji zagovorov obsojencev in izvedenih dokazov v skladu s takim opisom ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno sklepalo, da sta obsojenca storila kaznivo dejanje ropa, obsojeni B.Đ. pa tudi kaznivo dejanje poskusa roparske tatvine. S to presojo je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ki je kot pravilne ocenilo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. V takem položaju zahtevi neutemeljeno opozarjata na kršitev kazenskega zakona, ki bi lahko bila podana le, če grožnja in sila pri prvem dejanju, pri drugem pa sila, ne bi bili vsebovani v opisu, ali če bi sodišče v tem pogledu ugotovilo drugačno dejansko stanje. Na kršitev kazenskega zakona, na katero opozarjata zahtevi za varstvo zakonitosti, ni mogoče sklepati na podlagi navedb, ki izhajajo iz drugačne presoje izvedenih dokazov in na njihovi podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev, kot jih je ocenilo sodišče. Sklicevanje zahteve zagovornika obsojenega B.Đ., da je sodišče vse pomembne zaključke in samo razsodbo oprlo izključno na izpovedbe pred preiskovalnim sodnikom, da direktni naklep obsojenca ni dokazan in v zvezi s tem na zmotno ugotovitev in oceno razlogov, zaradi katerih je prišlo do inkriminiranega dogodka ter na okoliščini, da ni „mogel imeti kakršnegakoli predhodnega naklepa niti predhodnega dogovora“ in da ni nobenemu grozil „s kakršnokoli iglo niti kako drugače“ (kaznivo dejanje ropa) in da obsojenec ni uporabil sile proti blagajničarki (kaznivo dejanje roparske tatvine), pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Povsem enaka ugotovitev velja tudi za navedbe, s katerimi zagovornica obsojenega A.E. napada zaključke pravnomočne sodbe v zvezi z uporabo sile in grožnje in presojo obsojenčevega naklepnega ravnanja ter izpovedb obeh oškodovancev.

11. V zvezi s sklicevanjem zahtev na kršitev postopkovnih načel (načeli materialne resnice in proste presoje dokazov) je treba pojasniti, da se načela uresničujejo preko izvedbenih določb ZKP. Slednje pomeni, da morajo biti zatrjevane kršitve teh določb v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirane in tudi obrazložene (prvi odstavek 424. člena ZKP). Na podlagi navedb, ki jih vsebujeta zahtevi za varstvo zakonitosti, ni mogoče sklepati, katere kršitve zakona uveljavljata s tem, ko opozarjata na kršitev navedenih načel, zaradi česar jih tudi ni mogoče preizkusiti.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenih B.Đ. in A.E. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.