Jedro

Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem je treba izhajati tudi iz tega, da denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Upoštevanje invalidnine oziroma koristi, ki jo je oziroma jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine, je torej le ena od okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine, saj ta v določeni meri (večji ali manjši) tudi kompenzira prizadetost oškodovanca. Zato ni pomembno le, kakšna in kako obsežna je ta prizadetost (torej narava in stopnja prizadetosti), temveč je lahko pomemben tudi razlog za priznanje invalidnine (torej ali je ta priznana za isto vrsto telesne okvare kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se : – znesek 40.057,83 EUR v I./I točki izreka zviša na 44.817,83 EUR, - znesek 38.208,31 EUR v prvi alineji I./I točke izreka zviša na 42.968,31 EUR, - znesek 128.079,22 EUR v prvi alineji I./III točke izreka zniža na 123.319,22 EUR ter znesek 125.176,02 EUR v isti alineji I./III točke izreka zniža na 120.416,02 EUR, - v II. točki izreka glasi: Odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se znesek 6.521,16 EUR zviša na 7.004,21 EUR, v V. točki pa se zneska 6.622,90 EUR in 6.710,67 EUR znižata na 6.641,44 EUR in 6.526,81 EUR. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku plača odškodnino v višini 39.952,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz izreka sodbe (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača mesečno rento po posameznih obdobjih in v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe, pri čemer je dolžna zapadle obroke rente plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu za znesek preteklega meseca, v roku 15. dni, nezapadle obroke pa vsakega zadnjega v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer v skupnem znesku 128.184,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter zavrnilo višji zahtevek za plačilo mesečne rente (III. točka izreka), nato pa naložilo toženki, da tožniku povrne 6.521,16 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka), tožniku pa, da povrne toženki 6.622,90 EUR stroškov postopka in stranskemu intervenientu 6.710,67 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in odmerilo odškodnino za nesrečo pri delu, do katere je prišlo 9. 12. 2011 zaradi padca pred vrati dvigala. Presodilo je, da je podana krivdna odgovornost toženke in soprispevek tožnika v višini 30 %. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku odmerilo odškodnino v višini 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 41.000,00 EUR (približno 38 plač) in za strah 2.700,00 EUR. Od priznanega zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odštelo invalidnino, ki jo tožnik prejema na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27. 5. 2014 (od 1. 5. 2013 dalje). Upoštevalo je, da je invalidnina v času odločanja sodišča prve stopnje znašala 99,48 EUR, torej na letni ravni približno 1.200,00 EUR. Ker je bil tožnik takrat star 61 let, pričakovana doba pa še 14 let, je od priznane odškodnine za to vrsto škode odštelo 16.800,00 EUR (1.200,00 EUR x 14) in tožniku priznalo iz tega naslova 24.200,00 EUR. Pri celotni odškodnini za nepremoženjsko škodo je upoštevalo še 30 % soprispevek tožnika, tako da je ta odškodnina znašala skupaj 32.830,00 EUR, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Tožniku je sicer prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo in rento.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo glede dodatka za tujo pomoč tako, da je skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v I. točki izreka zvišalo na 40.057,83 EUR in prvi znesek, od katerega tečejo zamudne obresti, iz 38.103,31 EUR zvišalo na 38.208,31 EUR (I./I točka izreka sodbe sodišča druge stopnje), posledično pa nekoliko znižalo znesek skupnega zavrnjenega zahtevka tožnika v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (iz 128.184,22 EUR na 128.079,22 EUR in prvi znesek, od katerega tečejo zamudne obresti – I./III točka izreka). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje, razen glede dela odločitve, ki se nanaša na povračilo škode iz naslova nudenja tuje pomoči od odpusta iz bolnišnice v znesku skupaj 105,00 EUR. Enako kot sodišče prve stopnje je tožniku ob upoštevanju njegove starosti (61 let), pričakovane življenjske dobe in letnega prejemka iz naslova invalidnine (cca 1.200,00 EUR) odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za 16.800,00 EUR oziroma mu je iz tega naslova prisodilo 24.200,00 EUR (brez upoštevanja njegovega soprispevka). Pri tem se je sklicevalo na prosti preudarek in zavrnilo pritožbo tožnika, ki se je zavzemal za maksimalno odštevanje invalidnine do višine 5 % od priznane odškodnine iz tega naslova. Izhajalo je tudi iz tega, da tožnik zaradi utrpelih poškodb ni življenjsko ogrožen, zaradi česar je primerno, da se zneski iz naslova invalidnin, ki jih prejema oziroma jih bo prejemal, upoštevajo glede na njegovo pričakovano življenjsko dobo.

5. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII DoR 111/2019 z dne 25. 7. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo v zvezi z vštevanjem invalidnine v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

6. V pravočasni reviziji tožnik zahteva višji znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in posledično delno spremembo izpodbijane sodbe, pa tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka. Navaja, da sta od prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči povsem matematično odšteli znesek invalidnine, ki jo bo prejemal v času njegove pričakovane življenjske dobe, kar nasprotuje navedbam sodišč, da naj bi višino invalidnine upoštevali po prostem preudarku. Sodišči naj bi tudi napačno upoštevali višji znesek invalidnine, kot jo tožnik dejansko prejema, saj je bila njegova invalidnina v času odločanja 99,48 EUR, kar letno ne znese 1.200,00 EUR. Sodišči naj tudi ne bi upoštevali, da je sprva dobival invalidnino v bistveno nižjem znesku 66,32 EUR. Izpodbija pravilnost takega matematičnega izračuna; sodišči naj bi odšteli bistveno previsok znesek iz naslova invalidnine, pri tem pa naj ne bi upoštevali prostega preudarka. Sklicuje se na drugačne sodbe Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani. Ker naj sodišče ne bi obrazložilo konkretnih okoliščin primera oziroma ne bi konkretno obrazložilo, v kolikšni meri invalidnina vpliva na višino denarne odškodnine, naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je sodišče po prostem preudarku upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine konkretnega primera in da tožnik že ob škodnem dogodku ni bil optimalnega zdravja, da se je invalidsko upokojil v obdobju, v katerem je upokojitev pričakovana in da tudi sicer ne drži njegov očitek o previsoko priznanem znesku invalidnine, saj so se sodišča v svojih sodbah večkrat odločila za delež, ki presega 5 % odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. S tem v zvezi se sklicuje na dve sodbi Vrhovnega sodišča RS in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Navaja tudi, da so bili v primerih oškodovancev, na katere se sklicuje tožnik, ti bistveno mlajši od tožnika, njihova prizadetost pa je bila vsestranska.

8. Revizija je delno utemeljena.

9. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Glede na to določbo in upoštevajoč dopuščeno vprašanje revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih očitkov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ta očitek presega dopuščeno revizijsko vprašanje.1

10. Invalidnina kot nadomestilo za telesno okvaro ni namenjena kritju višjih stroškov zaradi invalidnosti, temveč je njen namen omiliti prizadetost oškodovanca zaradi izgube, bistvenejše poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroči invalidnost ali ne.2 Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec ne glede na to, ali uživa tudi kakšno drugo pravico po ZPIZ-1 (drugi odstavek 144. člena ZPIZ-1). Invalidnina ima torej podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Pri tem je VS SRS že na občni seji 1. 7. 1981 sprejelo stališče, da se invalidnina upošteva samo pri odmeri odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne glede na to, ali je ta odškodnina priznana v enkratnem znesku ali v obliki mesečne rente (Poročilo o sodni praksi VS SRS, 1981/I, stran 48). Načelno stališče v zvezi s tem je bilo sprejeto tudi leta 1985, in sicer da se pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko negmotne škode. Odškodnina se ugotavlja na enak način tudi v primeru, ko sodišče pravično denarno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi v obliki denarne rente. Prizna in upošteva se tudi v primeru, ko oškodovanec noče uvesti postopka pri pristojnem organu zaradi uveljavljanja nadomestila na tej podlagi (glej načelno stališče XXVIII. skupne seje Zveznega sodišča, Republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 6. in 7. 11. 1985; Poročilo o sodni praksi VS SRS II/85).

11. Kljub že tako starim stališčem, se ta v sodni praksi niso spreminjala, saj so razvidna tudi iz kasnejših odločb VS RS. To obenem pomeni, da se invalidnina ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.3 Pri tem je treba izhajati tudi iz tega, da denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Upoštevanje invalidnine oziroma koristi, ki jo je oziroma jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine, je torej le ena od okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine, saj ta v določeni meri (večji ali manjši) tudi kompenzira prizadetost oškodovanca. Zato ni pomembno le, kakšna in kako obsežna je ta prizadetost (torej narava in stopnja prizadetosti), temveč je lahko pomemben tudi razlog za priznanje invalidnine (torej ali je ta priznana za isto vrsto telesne okvare kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Glede na takšno pravno tolmačenje zgolj matematični izračun zneska invalidnine, ki jo bo v času od začetka prejemanja invalidnine ali le od sodbe sodišča prve stopnje (kot sta storili sodišči druge in prve stopnje v tem primeru) do konca povprečno pričakovane življenjske dobe prejel oškodovanec, ni ustrezen. Pri tem pa ni mogoče v naprej limitirati višine invalidnine le do nekega (najvišjega) procenta od celotne priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za kar se zavzema tožnik.

12. Revizija tudi brez potrebe polemizira z višino letnega zneska invalidnine v višini 1.200,00 EUR, saj ta znesek minimalno in zanemarljivo odstopa od točnega izračuna prejemkov invalidnine tožnika na letni ravni, upoštevajoč dejstvo, da je v času odločanja sodišča prve stopnje tožnik prejemal mesečno invalidnino v višini 99,48 EUR. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za to, da je tožnik pred tem dobival nižjo invalidnino, saj sodišči druge in prve stopnje nižjih zneskov invalidnine, ki jo je prejemal vse od 1. 5. 2013 do dneva odločanja sodišča prve stopnje, sploh nista upoštevali. V zvezi s tem revizija tudi delno napačno izhaja iz tega, da razlogovanje sodišč druge in prve stopnje predstavlja povsem matematično operacijo oziroma matematični izračun, saj sta sodišči tak izračun sicer napravili, vendar le delno; upoštevali sta namreč le starost tožnika v času odločanja sodišča prve stopnje in pričakovano življenjsko dobo, nista pa upoštevali, da je tožnik pred datumom odločanja sodišča prve stopnje prejemal že 5 let in (skoraj) 6 mesecev. Jasno je tudi, da upoštevanje pričakovane življenjske dobe že samo po sebi ne kaže na eksaktnost metode za določitev odškodnine, saj je to le splošna ocena povprečne pričakovane starosti, ki se tudi letno spreminja.

13. Glede na gornje izhodišče pa revizija vseeno pravilno opozarja na siceršnjo napačno vštevanje invalidnine tako, da se pri tem upošteva izračun letnih zneskov invalidnine do konca pričakovane povprečne življenjske dobe. Invalidnino je namreč treba upoštevati le kot eno od okoliščin pri odmeri pravične denarne odškodnine za škodo, ki se v tem primeru kaže v duševnih bolečinah zaradi trajnih posledic, ki se v tej zadevi nanašajo na inkontinenco, kognitivne motnje, bolečine, glavobole (za kar tožnik jemlje zdravila.)4 Tudi invalidnina je bila tožniku v največji meri priznana za zelo podobne poškodbe, in sicer „trajne organske motnje po kraniocerebrarnih poškodbah.“5 Po oceni revizijskega sodišča je ustrezna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 31.000 EUR (torej se ta odškodnina v celoti – brez upoštevanja še dodatnega soprispevka - zmanjša za 10.000,00 EUR iz naslova invalidnine ) in na ta način ostaja še v razumnih mejah zapolnjevanja pravnega standarda pravične odškodnine iz tega naslova.

14. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako, da je prisojeni znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo na 31.000,00 EUR (41.000,00 EUR – 10.000,00 EUR). Z upoštevanjem 30 % soprispevka tožnika celotna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode znaša 37.590 EUR (70 % od skupnega zneska 53.700 EUR), kar je 4.760 EUR več, kot je tožniku iz tega naslova prisodilo sodišče druge stopnje stopnje (37.590 EUR - 32.830 EUR). Za ta znesek je revizijsko sodišče zvišalo prisojeno skupno odškodnino (ob upoštevanju delne spremembe te višine že na sodišču druge stopnje) na 44.817,83 EUR (40.057,83 plus 4.760 EUR),6 posledično pa je manjši zavrnilni del tožnikovega zahtevka (v celoti 123.319,22 EUR). Upoštevajoč znesek 4.760 EUR je revizijsko sodišče zvišalo tudi znesek v prvi alineji I./I. točke izreka in znižalo tudi drugi znesek v prvi alineji I./III točke izreka sodbe sodišča druge stopnje.

15. V posledici tako delno spremenjene sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, se je delno spremenil tudi delež uspeha obeh strank in stranskega intervenienta pred sodiščem prve stopnje, in sicer za 2 % od vrednosti celotnega predmeta spora v korist tožnika oziroma ustrezno zmanjšanem deležu uspeha toženke in stranskega intervenienta. Zaradi tega je revizijsko sodišče tudi na novo odmerilo te stroške postopka in tožniku priznalo namesto 6.521,16 EUR znesek 7.004,21 EUR, toženki namesto 6.622,90 EUR znesek 6.641,44 EUR in stranskemu intervenientu namesto 6.710,67 EUR znesek 6.526,81 EUR. Kljub nekoliko spremenjeni presoji v korist tožnika je bil njegov uspeh s pritožbo (upoštevajoč obseg in vrednost celotne pritožbe) minimalen, zaradi česar revizijsko sodišče ni poseglo v odločitev glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi tožnikov uspeh z revizijo ni znašal več kot polovico, zaradi česar je bilo odločeno tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

1 Revizijsko sodišče se tudi ne more spuščati v ostala vprašanja o temelju odškodninske odgovornosti, obsegu škode in odmeri odškodnine (razen glede odmere odškodnine v mejah revizijskega vprašanja), čeprav so zaključki o tem lahko vprašljivi. 2 Povzeto po definiciji telesne okvare, za katero se priznava invalidnina iz 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), saj sedaj veljavni zakon, ZPIZ-2, te pravice posebej ne ureja, temveč v 403. in 429. členu določa uporabo določb prejšnjega zakona (vendar le v primeru poškodbe pri delu ali poklicne bolezni) do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov. 3 Primerjaj na primer z odločbami VS RS II Ips 144/2017, VIII Ips 315/2015, VIII Ips 191/2012, II Ips 64/2012, II Ips 91/2003, II Ips 267/99 itd. 4 Glej tudi obrazložitev sodb sodišča druge stopnje v 25. točki in sodišča prve stopnje v 49. točki. 5 Glej odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 27. 5. 2014. (A 72). 6 Ker se je predmet revizije nanašal le na vprašanje odmere odškodnine za duševne bolečnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, revizijsko sodišče ni posegalo niti v elemente izračuna celotne odškodnine oziroma v celoten izračun.