Jedro

Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi se moral dodatek za pomoč in postrežbo odšteti od priznane škode iz naslova nudenja tuje pomoči. Tožnik v obdobju, za katero je zahteval in mu je sodišče priznalo odškodnino iz naslova nudenja tuje pomoči, še ni prejemal dodatka za pomoč in postrežbo, saj ga je začel prejemati šele v letu 2016. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroške ter tožniku priznalo rento le iz naslova nižjega dohodka (razlika med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka). Kot je bilo že omenjeno, tožnik rentnega zahtevka iz naslova trajnega povečanja potreb (in zmanjšanja zmožnosti za napredovanje) ni določno obrazložil niti ni dokazal njegove utemeljenosti. Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba, da naj bi znotraj tega dela rentnega zahtevka zahteval bodočo škodo zaradi nudenja tuje pomoči, saj tega v postopku na prvi stopnji ni navajal. Utemeljeno je zavrnjen ugovor tožene stranke, da bi bilo treba od priznane rente odšteti dodatek za pomoč in postrežbo. Tak dodatek bi se sicer načeloma lahko upošteval v smislu znižanja omenjene rente iz naslova nudenja tuje pomoči, ker pa tak rentni zahtevek tožniku ni bil priznan, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dodatka za pomoč in postrežbo ni odštelo od rente zaradi nižjega dohodka, saj imata takšna renta in tak dodatek različno naravo zadoščenja. Prav tako je neutemeljena navedba tožene stranke, da bi morala biti renta določena le dokler tožnik ne izpolni pogojev za starostno pokojnino. Datum izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino je še negotov, zato je sodišče tožniku pravilno priznalo rento brez časovne omejitve. Ko pa bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev, bo lahko tožena stranka uveljavljala spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta nenazadnje tudi odpravi.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni (glede dodatka za tujo pomoč) v prvi alineji III. točke izreka v zvezi s I. točko ter 1. alinejo I. točke izreka sodbe tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 40.057,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 38.208,31 EUR od 14. 4. 2015 do plačila, - 344,05 EUR od 1. 9. 2015 do plačila, - 375,63 EUR od 1. 10. 2015 do plačila, - 375,63 EUR od 1. 11. 2015 do plačila, - 375,63 EUR od 1. 12. 2015 do plačila, - 378,58 EUR od 1. 1. 2016 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

III. V presežku se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo: - odškodnine v znesku 128.079,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 125.176,02 EUR od 14. 4. 2015 do plačila, od 2.663,44 EUR od 13. 1. 2016 do plačila, od 85,10 EUR od 22. 1. 2016 do plačila, od 154,66 EUR od 19. 5. 2016 do plačila."

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 39.952,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 38.103,31 EUR od 14. 4. 2015 do plačila, 344,05 EUR od 1. 9. 2015 do plačila, 375,63 EUR od 1. 10. 2015 do plačila, 375,63 EUR od 1. 11. 2015 do plačila, 375,63 EUR od 1. 12. 2015 do plačila, 378,58 EUR od 1. 1. 2016 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka), nadalje plačati mesečno rento, in sicer za januar 2016 - avgust 2016 v višini 372,39 EUR mesečno, september 2016 - november 2016 v višini 391,36 EUR mesečno, december 2016 v višini 394,37 EUR, januar 2017 - november 2017 v višini 383,03 EUR mesečno, december 2017 v višini 386,04 EUR, januar 2018 dalje v višini 365,06 EUR mesečno, pri čemer je dolžna zapadle obroke plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, v roku 15 dni, nezapadle obroke pa vsakega zadnjega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, pod izvršbo (II. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo - odškodnine 128.184,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 125.281,02 EUR od 14. 4. 2015 do plačila, od 2.663,44 EUR od 13. 1. 2016 do plačila, od 85,10 EUR od 22. 1. 2016 do plačila, od 154,66 EUR od 19. 5. 2016 do plačila, - zakonskih zamudnih obresti od 344,05 EUR od 14. 4. 2015 do 31. 8. 2015, od 375,63 EUR od 14. 4. 2015 do 30. 9. 2015, od 375,63 EUR od 14. 4. 2015 do 31. 10. 2015, od 375,63 EUR od 14. 4. 2015 do 30. 11. 2015, od 378,58 EUR od 14. 4. 2015 do 31. 12. 2015, ‑mesečne rente za januar 2016 - avgust 2016 v višini 708,64 EUR mesečno, september 2016 - november 2016 v višini 689,67 EUR mesečno, december 2016 v višini 686,66 EUR, januar 2017 - november 2017 v višini 698,00 EUR mesečno, december 2017 v višini 694,99 EUR, januar 2018 dalje v višini 715,97 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od 1. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 6.521,16 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka), ter da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 6.622,90 EUR, stranskemu intervenientu pa 6.710,67 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (IV. in V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ocenilo njegov 30 % soprispevek k nastanku škode. Napačen je zaključek sodišča, da je imel neprimerno obutev. Usnjeni čevlji s spuščenim zadnjim robom niso natikači, temveč čevlji. Bil je pisarniški delavec, ki mu posebni delovni čevlji ne pripadajo. Tudi ostali sodelavci so nosili običajne copate. Ni mu možno očitati, da je opustil skrbnost povprečnega delavca, tudi tožena stranka glede soprispevka ni podala konkretnih trditev, saj je trdila le, da je s svojo obutvijo soprispeval k nastanku škode. Izvedenec je v mnenju zapisal, da bi v primeru padca zaradi natikačev prišlo do padca naprej oziroma na trebuh in ne do padca vznak, kot v konkretnem primeru. Tudi če bi res imel obute natikače, ti ne bi bili vzrok padca. Izvedenec je menil, da bi se lahko varnost tal zagotovila z enostavnimi ukrepi, zato je neprimerno, da mu je sodišče pripisalo kakršenkoli soprispevek. Tudi ga je ocenilo previsoko (Pdp 494/2013, II Ips 711/2009). Sodišče ni sledilo predlogoma za postavitev novih izvedencev travmatološke in oftalmološke stroke, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Ugotovitve izvedenca travmatološke stroke (da so bile vse posledice fizičnih poškodb, ki izhajajo iz predmetnega škodnega dogodka, sanirane najkasneje 5. 7. 2012, tožnikove težave z desno roko pa so posledica degenerativnih sprememb, ne pa škodnega dogodka) so v nasprotju z vsebino izvidov, ki potrjujejo, da so tožnikove bolečine in problemi z desno roko posledica obravnavane poškodbe. Razhajanje med izvidi in mnenjem izvedenca poraja dvom v njegovo ugotovitev, da operacija desne roke v letu 2015 ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato je bil utemeljen predlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče ni odločalo o predlogu za postavitev novega izvedenca oftalmologa. Tožnik s takšnim predlogom ni bil prepozen. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, je neprimerna. Izvedenec je napačno zaključil, da je tožnik bolečine lahke intenzitete trpel le do 5. 7. 2012. V bolnišnici je bil 15, ne samo 8 dni. Sodišče je zanemarilo, da ima še vedno težave z vidom in da ima glavobole. Prenizka je tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni sledilo predlogu po postavitvi novega izvedenca travmatološke stroke, zato je prezrlo tožnikove težave z desno roko. Tožnik opisuje posledice, ki jih ima zaradi postkomocijskega sindroma in inkontinence. Sodišče ni zadosti upoštevalo, da se tožnik zelo zaveda svoje oškodovanosti na kognitivni in verbalni ravni. Ni upoštevalo tožnikovih težav z vidom in da je bil pred škodnim dogodkom družbeno zelo aktiven. Od priznane odškodnine je odštelo previsok znesek iz naslova invalidnine, tudi v nasprotju s sodno prakso (II Cp 94/2015). Odškodnina iz naslova strahu je prenizka. Ni res, da zaradi izgube zavesti ni utrpel primarnega strahu. Tega je utrpel, ko mu je spodneslo noge, saj se je počutil povsem nemočnega. Sekundarni strah je bil hujši, kot ga je ocenilo sodišče, saj ni upoštevalo strahu, ki ga je utrpel takoj za tem, ko se je prebudil iz nezavesti. Odškodnina iz naslova tuje nege in pomoči do 14. 4. 2012 ni zastarala. Zastaranje za škodo iz tega naslova začne teči šele z zaključkom zdravljenja, ne od dneva nudenja tuje pomoči. Odškodnine iz tega naslova ni zahteval le za 16 mesecev, temveč tudi v okviru rentnega zahtevka, v katerega je vključeno tudi trajno zmanjšanje potreb, kar je sodišče spregledalo. Tak zahtevek je utemeljen, saj je sodišče ugotovilo, da tujo pomoč še vedno rabi. Spregledalo je tudi, da je to zahteval za 16 mesecev po odpustu iz bolnišnice, ne od dneva škodnega dogodka. Zato je zmotno prisodilo odškodnino za tujo pomoč le do 9. 4. 2013 namesto do 24. 4. 2013. Za nekatere potne stroške je ugotovilo, da niso specificirani oziroma da niso povezani z zdravljenjem glede škodnega dogodka, zato jih neutemeljeno ni priznalo. Ni pojasnilo, kateri so nespecificirani in irelevantni stroški (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi večkratnega potovanja med A. in B. ni mogel natančneje specificirati potnih stroškov, zato je sodišču predlagal, naj o tem odloči po prostem preudarku. V okviru rentnega zahtevka za obdobje od januarja 2016 dalje je poleg škode iz naslova izgubljenega dohodka uveljavljal tudi škodo iz naslova trajnega povečanja potreb in zmanjšanja možnosti za napredovanje v višini 300,00 EUR, sodišče pa o tem sploh ni odločilo oziroma zavrnitve ni obrazložilo, čeprav je v okviru presoje utemeljenosti škode zaradi nudenja tuje pomoči ugotovilo, da potrebuje tujo pomoč 2 uri dnevno (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi moralo upoštevati listine v angleškem jeziku, saj iz njih izhajajo zgolj imena, ki se ne prevajajo. Tudi je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika po zaslišanju žene in otrok, ki bi lahko pojasnili, kako škodni dogodek vpliva na tožnika, kar bi bilo relevantno glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je o stroških postopka odločilo glede na uspeh strank, čeprav bi bilo treba uspeh presojati ločeno po temelju in po višini. Prav tako je tožniku za nekatere vloge priznalo premalo točk. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži njegove celotne stroške postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo njeno krivdno odgovornost, tudi iz sodbe niso razvidni razlogi za to. Tožnik je padel zaradi kratkotrajne izgube zavesti, ne zaradi spolzkih tal. Sodišče ni pravilno ocenilo skladnih izpovedi prič C.C. in D.D., ki sta pregledala slikovni posnetek kamere in izpovedala, da se je tožnik enostavno sesedel. Dejstvo, da tožena stranka ni razpolagala s slikovnim posnetkom, ji je sodišče napačno štelo v škodo, čeprav je pojasnila, zakaj ga ni hranila. Tudi izvedenec ni izključil možnosti, da je tožnik kolabiral, prav tako je priča E.E. izpovedala, da je tožnik nepričakovano odpovedal vajo pred škodnim dogodkom, kar nakazuje na to, da se je slabo počutil. Tožnik je v postopku zatrjeval le, da je padel po mokrih tleh. Sodišče je v nasprotju s tem zaključilo, da ni bistveno, ali so bila tla suha ali mokra (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je dokazala, da tla niso bila mokra. Nasprotuje verodostojnosti pisnih izjav F.F., G.G., H.H. in I.I. glede mokrote tal. Vse te se osredotočajo zgolj na drsnost mokrih tal, izvedenec pa je ugotovil, da so suha tla bolj drseča od mokrih, tudi zato se izjave pokažejo kot neresnične. Sodišče ni obrazložilo, katere ukrepe je opustila oziroma v čem se kaže protipravnost (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je glede na ugotovitve izvedenca o faktorjih trenj napačno zaključilo, da je tako pri suhih kot pri mokrih tleh obstajala nevarnost zdrsa. Enačenje faktorja 0,42 in 0,53 je protispisno. Tožena stranka je storila vse, kar je bila dolžna skladno z izjavo o varnosti in oceno tveganja. Ni imela razloga, da bi podvomila v njeno točnost. Zagotovo bi izvedla ustrezne varnostne ukrepe, če bi od zaposlenih prejela kakršnakoli opozorila glede tal s strani zaposlenih, a teh ni bilo. Ni vzročne zveze med padcem in dokaj varnimi mokrimi tlemi. Izključni vzrok za padec je bila tožnikova neprimerna obutev. Če pa že obstoji vzročna zveza, je soprispevek višji, najmanj 60 %. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je za višino soprispevka odločilno tudi to, da tožnik, glede na slabe izkušnje sodelavcev v zvezi s tlemi, ni bil previdnejši ter da je v rokah nosil papirje, zato ni mogel opaziti mokrote na tleh (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotuje ugotovljenim posledicam škodnega dogodka. Glavobolov, vrtoglavic, motenj koncentracije, itd. (posledic postkomocijskega sindroma) ni mogoče objektivno preveriti, sodba pa glede tega temelji na izpovedi tožnika, ki ni verodostojna. Pretres možganov ne more povzročiti tako drastičnih posledic, posebej je to vprašljivo ob dejstvu, da tožnik zatrjuje, da se posledice intenzivirajo, čeprav bi po običajnem teku stvari morale izzveneti ali se vsaj stabilizirati. Inkontinenca na urin je posledica operacije prostate, ne pa pretresa možganov, tudi inkontinenca na blato ni posledica škodnega dogodka, temveč operacije prostate in težav s hemoroidi. Nasprotuje prisojeni višini odškodnine iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in strahu. Tožnik je zdravila jemal že pred škodnim dogodkom. Ni mogoče, da bi bil pred škodnim dogodkom intenzivno športno aktiven. Sekundarni strah ni bil tako intenziven, saj je bil hospitaliziran tudi zaradi operacije prostate, kar ni v zvezi s škodnim dogodkom. Strah zaradi inkontinence ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri oceni škode zaradi nudenja tuje pomoči sodišče ni upoštevalo dodatka za pomoč in postrežbo. Pri odmeri rente se morajo upoštevati vsi prejemki, ki jih tožnik prejema s strani ZPIZ, renta pa mu pripada le do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da prisojeno zniža, kar vpliva tudi na odločitev o stroških postopka v korist tožene stranke.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranka pa je neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna, razen v manjšem delu, ki se nanaša na odmero odškodnine zaradi nudenja tuje pomoči. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 115/2017 z dne 7. 6. 2017 na tožnikovo pritožbo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (neutemeljeno je štelo, da je tožnik podal delni umik tožbe) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, zlasti v posledici nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanje glede padca na suhih tleh oziroma na mokrih tleh. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje glede na koeficiente drsnosti tal zaključilo, da je bil padec tožnika 9. 11. 2011 posledica drsečih tal, pri čemer ni bistveno, ali so bila tla suha ali mokra. Zaradi obutve je ugotovilo tožnikov 30 % soprispevek k nastanku škode in tožnikovem zahtevku za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode ter rente delno ugodilo.

8. Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v obrazložitvi sodbe ni zadostno pojasnjeno, kateri potni stroški so nespecificirani in posledično nepriznani. Zadostuje obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, kateri potni stroški in zakaj tožniku pripadajo, medtem ko so bili ostali vtoževani stroški zavrnjeni z obrazložitvijo, da so neutemeljeni, bodisi zato, ker se ne nanašajo na zdravljenje posledic škodnega dogodka, bodisi zato, ker so bili nespecificirani. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi nespecificirane potne stroške kar po prostem preudarku. Gre za procesno pravilo, ki ne more nadomestiti pomanjkanja trditev. Prosti preudarek ni nadomestek razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik bi moral podati npr. vsaj trditve o razdalji med prebivališčem tožnika in ustrezno zdravstveno ustanovo. Ker tega ni storil, je bila tožba v tem delu nesklepčna. Posledica nesklepčne tožbe (ko že iz tožbenih navedb ne more izhajati utemeljenost zahtevka) je zavrnitev zahtevka.

9. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana zaradi tožnikovih očitkov, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede dela rentnega zahtevka, V pritožbi skuša neutemeljeno prikazati, kot da je v okviru rentnega zahtevka iz naslova trajno povečanih potreb in zmanjšanja zmožnosti za napredovanje dejansko zahteval tudi povrnitev bodoče tuje pomoči, vendar kaj takega ne izhaja iz XXIII. tč. prve pripravljalne vloge z dne 13. 1. 2016, na katero se sklicuje pritožba, niti to ne izhaja iz ostalih vlog oziroma navedb tožnika, s katerimi tega dela pavšalno uveljavljanega dela tožbenega zahtevka ni natančneje obrazložil niti ni dokazoval njegove utemeljenosti. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik rabi 2 uri dnevno tuje pomoči, kar pa je v skladu z zatrjevanji vezalo na odločanje o zahtevku iz naslova premoženjske škode zaradi nudenja tuje pomoči, povračilo katere pa je zahteval le za čas 16 mesecev.

10. Tudi tožena stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da si razlogi sodbe nasprotujejo, ker naj bi sodišče v nasprotju s tožnikovimi trditvami o mokrih tleh zaključilo, da ni bistveno, ali so bila tla mokra ali suha. Po vsebini bi šlo bolj za uveljavljanje kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa tudi ne drži. Tožnik je podal trditve glede neustreznosti tako mokrih kot suhih tal. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo, da so tako mokra kot suha marmornata tla drseča, pri čemer ni šlo izven okvira navedb strank, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z navedenimi dejanskimi ugotovitvami, katerim pritožba nasprotuje.

11. Ni res, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem se kaže protipravnost ravnanja tožene stranke, zato navedena postopkovna kršitev tudi glede tega ni podana. Sodišče prve stopnje je, sklicevaje se na mnenje sodnega izvedenca, pojasnilo, da je tožena stranka ravnala protipravno zato, ker ni zagotovila varnega delovnega okolja, kjer tla ne bi drsela: spolzkost tal bi lahko preprečila z uporabo protizdrsnih čistil, lahko bi jedkala marmor ali pa zagotovila tepihe. Prav tako neutemeljeno tožena stranka sodišču očita, da se ni opredelilo do zatrjevanih dejstev, za katera zmotno meni, da so odločilna za ugotavljanje višine tožnikovega soprispevka. Gre za trditve o tem, da bi moral biti tožnik (zaradi z njegove strani zatrjevanih negativnih izkušenj njegovih sodelavcev glede mokrih tal) pri hoji previdnejši ter da zaradi papirjev v rokah ni mogel videti mokrote na tleh. Kot rečeno, so bila drseča tako suha kot mokra tla, sodišče pa je ustrezno upoštevalo mnenje izvedenca za varnost pri delu, da bi tožnik ravnal bolj previdno, če bi nosil ustrezno obutev.

12. Tožnik z vidika postopkovnih kršitev in ugotovljenega dejanskega stanja izpostavlja še zavrnitev njegovih dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tožnikove vloge z dne 8. 10.2018, s katero je predlagal postavitev novega izvedenca oftalmologa. Z dopisom z dne 23. 1. 2018 sta bili namreč stranki ob hkratni vročitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pozvani k podaji pripomb, pri čemer ju je sodišče prve stopnje izrecno opozorilo, da ne bo upoštevalo pripomb, podanih po poteku 15 dni od prejetega obvestila. Tožnik je takšne pripombe na mnenje tudi podal, in sicer v vlogi z dne 7. 2. 2018, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da je bil s kasnejšimi pripombami na to isto mnenje in s predlogom za postavitev novega izvedenca te stroke (ki ga je utemeljeval ravno s temi novimi pripombami), ki ju je podal v vlogi z dne 8. 10.2018, prekludiran. Prepričljiva je tudi zavrnitev tožnikovega predloga po postavitvi novega izvedenca travmatologa. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izvedensko mnenje, ki se tiče stanja desnega ramena in desnega zapestja, verodostojno ter ni v nasprotju z izvidoma z dne 8. 11. 2012 ter z dne 30. 1. 2013, zato tudi ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca travmatološke stroke. Izvedenec dr. J.J. je pojasnil, da že iz teh (za pritožbo tožnika spornih) izvidov izhaja, da so bile pri tožniku glede rame in zapestja ugotovljene degenerativne spremembe, izvedenec dr. K.K. pa je tudi na zaslišanju pojasnil, da predmetni škodni dogodek ni vplival na razvoj degenerativnih sprememb. Tako je ocenil, da poškodba desnega ramena in desnega zapestja, ki jo je tožnik utrpel v predmetni nezgodi, po 5. 7. 2012 ni imela več vpliva na tožnikove težave z zapestjem in ramo, temveč so te težave posledica degenerativnih sprememb. Enako velja tudi za operacijo desnega zapestja 7. 4. 2015. Utemeljeno je tudi neupoštevanje listin, ki jih je tožnik predložil v angleškem jeziku. To velja ne glede na to, da so na teh listinah razvidna tudi imena, ki ne potrebujejo prevoda. Vseeno pa je za samo sporočilnost teh listin potreben prevod celotne listine, saj drugače ni mogoče spoznati, na kaj se ta imena nanašajo. Sodišče prve stopnje je prav tako prepričljivo kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge tožnika po zaslišanju njegove žene L.L. in njunih otrok M.M. in N.N., saj njihova izpoved ne bi vplivala na drugačno odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Že na podlagi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je namreč ugotovilo bistvene spremembe na tožnikovem kognitivnem področju in je zato v celoti sledilo tožnikovi izpovedi, da se je v njegovi zasebni sferi zanj spremenilo praktično vse. Sicer pa sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, iz utemeljenih razlogov jih lahko zavrne, kar mora obrazložiti.

13. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja protispisnost, ki naj bi se kazala v enačenju koeficientov drsnosti, natančneje koeficienta 0,42 s koeficientom 0,53. Ni res, da je sodišče ta dva koeficienta enostavno izenačilo, temveč je ugotovilo njune podobne posledice. Upoštevalo je, da je izvedenec za varstvo pri delu v izvedenskem mnenju navedel, da vrednost (ki ponazarja drsnost tal), nižja od 0,50, pomeni zelo nevarno, vrednost med 0,50 in 0,60 dokaj varno, vrednost nad 0,60 pa zelo varno. Za tla, na katerih je padel tožnik, je ugotovil, da imajo mokra vrednost 0,53, suha pa 0,42. Slednje pomeni, da so bila suha tla nedvomno nevarna, glede mokrih tal pa je izvedenec na zaslišanju pojasnil, da je vrednost 0,53 sicer označil kot mejno, a da tudi na takšnih tleh obstoji nevarnost zdrsa. Glede na takšno pojasnilo izvedenca je sodišče zaključilo, da je v obeh primerih obstajala nevarnost zdrsa, še vedno pa je posebnost obravnavanega primera v tem, da so bila suha tla ugotovljena za bolj nevarna kot mokra.

14. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik padel zaradi zdrsa. Sama vztraja, da je tožnik padel zaradi kratkotrajne izgube zavesti, kar naj bi bilo razvidno iz videoposnetka kamere, katere zorni kot je zajemal tudi hodnik, kjer je prišlo do padca. Priči C.C. in D.D. sta sicer izpovedali, da je bilo na videoposnetku vidno, da se je tožnik sesedel, ne pa zdrsnil, vendar pa je sodišče kot pomembno dejstvo štelo, da tožena stranka videoposnetka ni predložila, zaradi česar je verjelo tožniku, da mu je zdrsnilo. Tožena stranka je navajala, da posnetka ni predložila zaradi šuma v komunikaciji med njo in stranskim intervenientom, česar ni šteti kot posebej opravičljiv razlog za nemožnost dokazovanja. Še toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so okoliščine, zaradi katerih tožena stranka ni predložila videoposnetka, neprepričljive. C.C. je namreč izpovedala, da posnetka pri stranskem intervenientu niso hranili, ker zanj nihče ni pisno zaprosil. Iz elektronskega sporočila z dne 13. 12. 2011, ki ga je O.O. poslal P.P., pa je razvidno, da je O.O. prosil upraviteljico (C.C.), naj video posnetek zaradi morebitnega sodnega postopka zadrži. Zato je izpoved navedene priče sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo ter glede vzroka padca večjo težo pripisalo tožnikovi izpovedi.

15. Pritožba tožene stranke skuša nadalje prikazati, da je bila izvedba šolanja (ki sta jo načrtovala tožnik in E.E. v času malo po nastanku škodnega dogodka), odpovedana zaradi tožnikovega nenadnega slabega počutja, kar naj bi indiciralo tožnikov kolaps. To sicer ne izhaja iz izpovedi E.E., kot trdi tožena stranka. Ta je izpovedal, da sta s tožnikom soglasno prestavila šolanje, saj je bilo predvideno v petek pred zaključkom službe, kar se jima ni zdel primeren termin, saj bi se lahko šolanje zavleklo preko delovnega časa. Vzrok prestavitve torej ni bilo tožnikovo slabo počutje.

16. Tudi ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da iz izvedenskega mnenja mag. R.R. izhaja, da je pri tožniku pred nastankom škodnega dogodka obstajala možnost kolapsa. Iz izvedenskega mnenja izhaja ravno nasprotno. Tožnik je imel štiri dni pred škodnim dogodkom preventivni zdravniški pregled, na katerem ni bila zaznana možnost izgube zavesti. Tudi je izvedenec pojasnil, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi imel tožnik predhodne motnje zavesti. Sicer pa se sodišče prve stopnje glede vprašanja morebitne kratkotrajne izgube zavesti kot vzroka za padec ni oprlo na izvedensko mnenje mag. R.R., ampak na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, iz tega mnenja pa prav tako ne izhaja, da bi bila vzrok padca izguba zavesti. Tožnik je zaradi določenih zdravstvenih težav sicer imel povečano tveganje za motnjo zavesti, vendar iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi kadarkoli doživel takšno motnjo, poleg tega pa je v izvedenskem mnenju izrecno navedeno, da je bil tožnik v času padca pri zavesti, saj se je lovil z desno roko.

17. Kot nakazano, za vprašanje drsnosti ni odločilno, ali so bila tla v času škodnega dogodka suha ali mokra. V obeh stanjih so bila namreč takšna, da je bila hoja po njih zaradi zdrsa nevarna. Zato niti niso relevantne pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo verodostojnost pisnih izjav prič F.F., G.G., H.H. in I.I., iz katerih izhaja, da so bila tla večkrat mokra, tožena stranka pa temu nasprotuje. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo tožnikovo delovno okolje takšno, da je bilo pričakovati suha tla, saj ni šlo npr. za tako naravo dela, da bi bila tla običajno mokra (kot npr. v kakšni proizvodnji). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, tla niso bila nevarna v smislu vzpostavitve objektivne odgovornosti tožene stranke, pač pa zaradi opustitev tožene stranke, ki bi nevarnost lahko preprečile. Za presojo odgovornosti tožene stranke je torej odločilno, ali je podvzela ukrepe, ki bi preprečili drsnost tal, ki so bila drseča ne glede na to, ali so bila mokra ali suha.

18. Člen 43 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) določa obveznost delodajalca po zagotavljanju varnega delovnega okolja. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.) to obveznost v prvem odstavku 37. člena aplicira tudi na zagotavljanje varnih pohodnih površin, saj določa, da te v delovnih prostorih ne smejo drseti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni ukrenila ničesar, kar bi zmanjšalo drsnost tal. To bi lahko storila z uporabo protizdrsnih čistil, lahko bi jedkala marmor ali pa zagotovila dodatne tepihe. Tožena stranka se ne more razbremeniti svoje odgovornosti s tem, da iz izjave o varnosti z oceno tveganja ne izhaja, da bi tla drsela. Enako velja za sklicevanje na to, da je delavci niso opozarjali na drseča tla ter da prej ni bilo zabeleženih padcev. Dolžnostno ravnanje se ne vzpostavi šele na podlagi predhodnih opozoril oziroma drugih škodnih dogodkov.

19. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je tožnik deloma tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka, in sicer v 30 %. Pritožbi strank neutemeljeno nasprotujeta obstoju oziroma višini soprispevka: pritožba tožnika zatrjuje, da soprispevka sploh ni oziroma je nižji, pritožba tožene stranke pa, da je višji. Ne drži, da tožena stranka ni ustrezno zatrjevala soprispevka. Trditve, da je s svojo obutvijo prispeval k nastanku škode, so povsem zadostne. Izvedenec za varstvo pri delu je menil, da tla pri normalni uporabi in s čevlji z gumijastimi podplati niso nevarna. Čevlji bi morali biti stabilni za hojo in pritrjeni na nogo. Tožnik je bil pisarniški delavec, zato mu posebni delovni čevlji res niso pripadali, vseeno pa je bila njegova obutev za hojo po hodniku iz drsečega marmorja neprimerna. Tožnik je nosil natikače. Sam je trdil, da je imel obute usnjene čevlje s spuščenim zadnjim robom znamke ..., kar se je v dokaznem postopku izkazalo, da so navadni natikači. Teh čevljev ni predložil sodišču. Izpovedal je, da je v službi vedno nosil enake čevlje - ko je prišel v službo, se je namreč preobul. Priče so izpovedale, da je imel na dan škodnega dogodka obute "ene copate, ki jih je bil verjetno od doma navajen" (tako F.F.) oziroma da je imel obute črne natikače (tako D.D.). Izvedensko mnenje mag. R.R. prav tako ne zanika, da je imel tožnik na dan škodnega dogodka obute natikače, kot skuša prikazati pritožba tožnika. Natikači po mnenju izvedenca za varstvo pri delu niso varna obutev na drsečih tleh in so prispevali k padcu. Niso odločilne navedbe tožnika, da so tudi sodelavci nosili enako obutev. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je njegov soprispevek previsok glede na sodno prakso. Res je bil v primerih Pdp 494/2013 in II Ips 711/2009 določen nižji soprispevek, a niti ne gre za primerljive zadeve. Soprispevek tožnika bi lahko bil tudi višji, če bi ga npr. tožena stranka opozorila na neprimerno obutev.

20. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini pravične denarne odškodnine, ki tožniku na podlagi 179. člena OZ pripada za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 9. 11. 2011. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tožnika med zdravljenjem. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, udarnino glave, udarnino desne rame, udarnino desnega zapestja, udarnino desne strani prsnega koša, kot posledica padca pa se je pri tožniku razvil postkomocijski sindrom (ki se izraža v glavobolih, vrtoglavici, utrujenosti, depresivnosti, itd.), prav tako pa se je pri tožniku pojavila inkontinenca, za katero sta izvedenca dr. S.S. in dr. T.T. ugotovila, da ni posledica po škodnem dogodku opravljene operacije prostate, temveč okvare notranjega sfinktra, nastale v posledici padca. Sodišče je na podlagi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ugotovilo, da je tožnik trpel trajne bolečine srednje intenzitete približno 3 tedne, trajne bolečine lahke intenzitete nadaljnje 3 tedne, nato pa je trpel občasne bolečine lahke intenzitete do 5. 7. 2012, ko je bilo zdravljenje fizičnih poškodb zaključeno. Izvedenca dr. K.K. in dr. J.J. sta pojasnila, da udarnine pri tožniku niso pustile trajnih posledic ter da so vse tožnikove kasnejše težave z roko (torej po zaključenem zdravljenju posledic padca - s tem pa tudi operacija desnega zapestja 7. 4. 2015) posledica degenerativnih sprememb, ki so obstajale že pred škodnim dogodkom. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik po škodnem dogodku bolnišnično obravnavan tudi zaradi operacije prostate, ki je bila predvidena že pred samim škodim dogodkom, zato je pravilno razmejilo bolnišnično zdravljenje, ki je bilo posledica škodnega dogodka, od nastanitve v bolnišnici zaradi operacije prostate. Tako je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaradi posledic škodnega dogodka hospitaliziran 8 dni. Trpel je tudi ostale nevšečnosti: večkratno rentgensko slikanje, CT glave in hrbtenice, večkratni pregledi pri specialistih, fizioterapije, bil je tudi na dolgotrajnem bolniškem staležu vse do invalidske upokojitve 5. 8. 2015. 22. Ne drži tožnikova trditev, da sodišče pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova ni upoštevalo njegovih težav z vidom. Sodišče je takšne težave upoštevalo, vendar v okviru postkomocijskega sindroma (fotofobija, solzenje oči), ne pa v okviru organskih posledic okvar oči, saj je izvedenka dr. U.U. pojasnila, da do slednjih ni prišlo. Sodišče je upoštevalo tudi glavobole, vendar spet v okviru postkomocijskega sindroma. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da so tožnikove težave, ki so posledica postkomocijskega sindroma, pretirane, saj bi moral sindrom po naravnem teku stvari izzveneti. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja sicer izhaja, da slabšanje simptomov postkomocijskega sindroma ni skladno z diagnozo, vendar je nato izvedenka dr. V.V. pojasnila, da je možno, da ne pride do izboljšanja stanja, sploh kadar se na postkomocijski sindrom "nacepi" psihološka nadgradnja, ki je prisotna pri tožniku. Ker je treba vzeti oškodovanca takšnega kot je (t.i. doktrina jajčne lupine), kar vključuje tudi njegovo psihološko predispozicijo, je sodišče pri odmeri odškodnine iz obravnavanega sklopa pravilno upoštevalo vse tožnikove posledice zaradi postkomocijskega sindroma (čigar nastanek je nesporno posledica škodnega dogodka), dejstva, da se te ne izboljšujejo, pa pravilno ni štelo v breme oškodovanca pri takšni odmeri.

23. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno odmerilo odškodnino v višini 20.000,00 EUR, kar predstavlja 18,5-kratnik povprečne neto plače v RS. Odmerjena odškodnina je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse in tako odraža tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da odmerjena odškodnina ni skladna s sodno prakso, pri čemer pa niti ne navede primerov takšne prakse.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi višino odškodnine za strah, pri čemer je zaključilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Tožnik sam je trdil, da je bil zaradi padca v nezavesti, prav tako pa tudi iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izhaja, da je bil tožnik v nezavesti in da zato primarnega strahu ni utrpel. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je primarni strah občutil ob samem padanju na tla. Trenutek padca je bil zelo kratek, zato tožnik, tudi ob nezmožnosti zavedanja, da lahko zaradi takšnega zdrsa utrpi za življenje ogrožajoče poškodbe, ni mogel utrpeti takšnega hudega strahu, ki bi dosegel pravni standard primarnega strahu. Sodišče pa je pravilno presodilo, da je utrpel intenziven in dolgotrajen sekundarni strah. Pri tem se je oprlo na mnenje Komisije za izvedenska mnenja, ki je ocenila, da je tožnik intenziven strah trpel vse do zadnjega dne hospitalizacije, ob razsežnosti vseh poškodb pa je sicer malo manj intenziven strah trajal vse do konca zdravljenja. Ne drži navedba tožnika, da sodišče ni upoštevalo intenzitete sekundarnega strahu, ki je bil po njegovem bistveno hujši, sploh takoj za tem, ko se je prebudil iz nezavesti. Sodišče namreč tega ni prezrlo, saj se je še posebej sklicevalo na tožnikovo izpoved o strahu, ko je izvedel, da njegovo stanje ni popravljivo, prav tako pa je poudarilo tudi izvedensko mnenje, ki govori o intenziteti sekundarnega strahu, ko se je tožnik začel zavedati posledic padca. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da strah zaradi inkontinence ni v relevantni vzročni zvezi, saj je inkontinenca ena izmed posledic nezgode. To, da je bil tožnik kmalu po škodnem dogodku operiran na prostati, ne vpliva na ugotovljeno intenziteto sekundarnega strahu. Zaradi te operacije ni trpel posebnega strahu, šlo je za vnaprej predviden in nezapleten poseg, sodišče pa takšnega strahu tudi ni upoštevalo kot dodatno okoliščino pri oceni sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, upoštevajoč primerljivo sodno prakso, določilo odškodnino iz tega naslova v višini 2.700,00 EUR, kar predstavlja 2,5-kratnik povprečne neto plače v RS.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s tem je ugotovilo, da na tožnikovo kvaliteto življenja vplivajo predvsem težave povezane z inkontinenco na blato in urin ter težave, povezane s postkomocijskim sindromom. Tožnik ima težave na kognitivnem področju, njegov spominski sistem je oškodovan v vseh fazah, miselna produktivnost je znižana. Ni zmožen normalnih pogovorov, omejen je na vseh področjih, še vedno trpi bolečine, glavobole, jemlje zdravila proti bolečinam, je pa tudi invalidsko upokojen.

26. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova pravilno ni upoštevalo tožnikovih težav z desno roko, saj te težave niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ni res, da sodišče ni zadosti upoštevalo tožnikovih težav z inkontinenco ter njegovih posledic na kognitivnem področju in oškodovanja, ki ga ima na socialnem področju. Sodišče je namreč upoštevalo vse to - sledilo je tožnikovi izpovedi, da je omejen praktično v vsem. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, ki nasprotuje ugotovljenim razsežnostim oškodovanja na tožnikovem zasebnem področju. Res je tudi pred škodnim dogodkom jemal tablete, vendar se je intenziteta jemanja teh po škodnem dogodku povečala, prav tako pa tožnik pred škodnim dogodkom ni jemal protibolečinskih tablet. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v posledici škodnega dogodka oškodovan tudi v smislu nezmožnosti ukvarjanja s prostočasnimi dejavnostmi, česar pritožbene pripombe tožene stranke, ki se nanašajo na tožnikovo težo, ne morejo omajati.

27. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (38-kratnik povprečne neto plače v RS) ni odmerjena niti previsoko niti prenizko. Dosega nivo primerljivih odškodnin za zelo hude omejitve na področju življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je od tega pravilno odštelo invalidnino, ki jo tožnik prejema od 1. 5. 2013 dalje. Upoštevalo je tožnikovo starost (61 let), njegovo pričakovano življenjsko dobo (še 14 let) ter letni prejemek iz naslova invalidnine (cca. 1.200,00 EUR). Pritožba tožnika se zavzema za maksimalno odštevanje invalidnine do višine 5 % od priznane odškodnine iz tega naslova, vendar pa ima sodišče pri tem možnost prostega preudarka, kot je ravnalo sodišče prve stopnje – upoštevaje okoliščine primera in namen odškodnine (179. člen OZ). Med okoliščine primera namreč sodi tudi upravičenost do invalidnine, namen tovrstne odškodnine pa je enak ali podoben kot namen invalidnine - zadoščenje zaradi telesnih okvar. Zato je treba invalidnino upoštevati s primernim znižanjem odškodnine za to vrsto škode, ki bi mu šla, če ne bi prejemal invalidnine (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1437/98 z dne 16. 2. 2000). Ker tožnik zaradi utrpelih poškodb ni življenjsko ogrožen, je primerno, da je sodišče vezalo prejemanje invalidnine na njegovo pričakovano življenjsko dobo, saj ta ne predstavlja tako negotovega dejstva. Odškodnina iz tega naslova tako pravilno znaša 24.200,00 EUR.

28. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo skupno 46.900,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma, glede na 30 % soprispevek, 32.830,00 EUR.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v posledici škodnega dogodka potreboval tujo pomoč. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je razbralo, da tožnik od škodnega dogodka dalje potrebuje 2 uri dnevno pomoči. Zahtevek iz naslova tuje pomoči je premoženjsko pravni zahtevek, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno sledilo ugovoru zastaranja tožene stranke (165. člen OZ) za čas treh let pred vložitvijo tožbe (14. 4. 2015). Utemeljeno pa tožnik opozarja, da je zahteval povračilo škode iz naslova nudenja tuje pomoči od odpusta iz bolnišnice, ne pa že od dneva škodnega dogodka dalje za 16 mesecev, kot je izhajalo sodišče prve stopnje, kar torej pomeni, da je potrebno priznati 15 dni več. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za 16 mesecev - od 14. 4. 2012 do 9. 4. 2013, in sicer po postavki 5,00 EUR za 2 uri na dan, kar je zneslo 3.600,00 EUR oziroma upoštevaje soprispevek 2.520,00 EUR. Ker pa je tožnikov zahtevek utemeljen za čas do 24. 4. 2013, mu je pritožbeno sodišče priznalo odškodnino iz tega naslova za 105,00 EUR več oziroma 2.625,00 EUR. To pomeni, da se pritožbi tožnika zoper III. točko izreka delno ugodi, tako da se zavrnjeni del zahtevka ustrezno zniža s 128.184,22 EUR na 128.079,22 EUR, posledično pa se za tolikšen znesek zviša ugodilni del, natančneje prva alineja I. točke izreka (z 38.103,31 EUR na 38.208,31 EUR) oziroma skupno prisojena odškodnina z 39.952,83 EUR na 40,057,83 EUR, zakonske zamudne obresti od zvišanega dela odškodnine pa prav tako tečejo od 14. 4. 2015 dalje.

30. Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi se moral dodatek za pomoč in postrežbo odšteti od priznane škode iz naslova nudenja tuje pomoči. Tožnik v obdobju, za katero je zahteval in mu je sodišče priznalo odškodnino iz naslova nudenja tuje pomoči, še ni prejemal dodatka za pomoč in postrežbo, saj ga je začel prejemati šele v letu 2016. 31. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroške ter tožniku priznalo rento le iz naslova nižjega dohodka (razlika med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka). Kot je bilo že omenjeno, tožnik rentnega zahtevka iz naslova trajnega povečanja potreb (in zmanjšanja zmožnosti za napredovanje) ni določno obrazložil niti ni dokazal njegove utemeljenosti. Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba, da naj bi znotraj tega dela rentnega zahtevka zahteval bodočo škodo zaradi nudenja tuje pomoči, saj tega v postopku na prvi stopnji ni navajal. 32. Sodišče prve stopnje je prav tako utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, da bi moralo od priznane rente odšteti tudi dodatek za pomoč in postrežbo. Tak dodatek bi se sicer načeloma lahko upošteval v smislu znižanja omenjene rente iz naslova nudenja tuje pomoči, ker pa tak rentni zahtevek tožniku ni bil priznan, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dodatka za pomoč in postrežbo ni odštelo od rente zaradi nižjega dohodka, saj imata takšna renta in tak dodatek različno naravo zadoščenja. Prav tako je neutemeljena navedba tožene stranke, da bi morala biti renta določena le dokler tožnik ne izpolni pogojev za starostno pokojnino. Datum izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino je še negotov, zato je sodišče tožniku pravilno priznalo rento brez časovne omejitve. Ko pa bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev, bo lahko tožena stranka uveljavljala spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta nenazadnje tudi odpravi.

33. Pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank v postopku presojati ločeno glede temelja in višine odškodnine, niso utemeljene. V konkretnem primeru je bilo za ugotavljanje višine odškodnine postavljenih neprimerno več izvedencev kot za temelj. Tudi zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je stroške postopka določilo na podlagi uspeha strank po višini. Sodišče prve stopnje je stroške posameznih vlog tožnika vrednotilo skladno določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.).

34. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika (zoper zavrnilni del sodbe – III. točka izreka) delno ugodilo in prvo alinejo III. točke (glede dodatka za tujo pomoč) delno spremenilo tako, da se ta del izreka in posledično prva I. točka izreka (ter 1. alineja te točke) (ugodilni del sodbe) na novo glasita, kot izhaja iz izreka predmetne sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi te spremenjene odločitve ni bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka, saj se uspeh strank po manjši ugoditvi pritožbi tožnika ni bistveno spremenil. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker je s pritožbo uspel v zanemarljivem delu, medtem ko odgovora na pritožbi nista bistveno prispevala k rešitvi spora (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).