Jedro

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, je tožnik v tožbi zahteval (poleg odprave izpodbijanega akta) tudi, „da sodišče ugotovi, da je bilo z izvajanjem ukrepa odvzema osebne svobode z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce nezakonito poseženo v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS“. V tožbi je torej tožnik postavil (tudi) zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), kar pa je sodišče prve stopnje prezrlo. V predhodnem preizkusu tožbe ni preizkusilo, ali je tožnik (kljub dejstvu, da je samovoljno zapustil kliniko, v kateri je bil hospitaliziran, in se tudi v Center za tujce ni vrnil) izkazal svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) za izdajo ugotovitvene sodbe v zvezi z zatrjevanim posegom v njegovo ustavno pravico do osebne svobode. Ker tega ni storilo, je bil predhodni preizkus procesnih predpostavk za dopustnost tožbe v obravnavani zadevi pomanjkljivo opravljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 302/2014-30 z dne 11. 4. 2014 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-14/2014/10 (1313-06) z dne 3. 2. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU), št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013, v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožnika, ki trdi, da je U. A., roj. ... v kraju Benin City, državljan Nigerije, pridrži za namen predaje odgovorni državi članici (Hrvaški) v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 20. 1. 2014 do dne 20. 4. 2014. 2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je presodilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje zadevnega upravnega spora, saj je samovoljno zapustil Psihiatrično kliniko v Ljubljani in ni znano, kje se sedaj nahaja.

3. Tožnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, ki jo je vložil po svoji pooblaščenki (svetovalki za begunce), uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Odločitev sodišča ni pravilna. Njegov interes, da sodišče ugotovi (druga in četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), da je bilo z izvajanjem ukrepa tožene stranke (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni) nezakonito poseženo v njegovo pravico do osebne svobode, je nedvomno podan. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik, prosilec za mednarodno zaščito, za katerega se je začel postopek za predajo odgovorni državi članici (Hrvaški) in mu je bilo zato izrečeno pridržanje (omejitev gibanja), med to omejitvijo pa je bil na zdravljenju v Psihiatrični kliniki v Ljubljani, samovoljno zapustil psihiatrično kliniko in ni znano, kje se sedaj nahaja. Sporno je, ali je sodišče prve stopnje na tej dejanski podlagi utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo, v kateri je predlagana kot primarna odprava izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) kot podrejeno pa ugotovitev nezakonitega posega v osebno svobodo (ugotovitvena tožba), zoper izpodbijani sklep tožene stranke na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo stališče, da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora in posledično zavrglo njegovo tožbo.

8. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, je tožnik v tožbi zahteval (poleg odprave izpodbijanega akta) tudi, „da sodišče ugotovi, da je bilo z izvajanjem ukrepa odvzema osebne svobode z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce nezakonito poseženo v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS“. V tožbi je torej tožnik postavil (tudi) zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), kar pa je sodišče prve stopnje prezrlo. V predhodnem preizkusu tožbe ni preizkusilo, ali je tožnik (kljub dejstvu, da je samovoljno zapustil kliniko, v kateri je bil hospitaliziran, in se tudi v Center za tujce ni vrnil) izkazal svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) za izdajo ugotovitvene sodbe v zvezi z zatrjevanim posegom v njegovo ustavno pravico do osebne svobode. Ker tega ni storilo, je bil predhodni preizkus procesnih predpostavk za dopustnost tožbe v obravnavani zadevi pomanjkljivo opravljen.

9. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ima torej po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, torej je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).