Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč samovoljno zapustil bolnišnico, njegova pooblaščenka pa tudi ni obvestila sodišča, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil, niti ji ni znano, kje bi se nahajal. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji, in s tem tudi, da sklep, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 14. 2. 2014 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo zoper uvodoma navedeni sklep Ministrstva za notranje zadeve, ki je bil izdan v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 203/2014 z dne 31. 1. 2014. Sodišče je predmetno tožbo prejelo 17. 2. 2014, z izpodbijanim sklepom pa je bilo tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito izrečeno pridržanje za namen predaje v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) 604/2013, vendar najdlje za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 20. 1. 2014 od 12.00 ure do dne 20. 4. 2014 do 12.00 ure. V tožbenem zahtevku tožnik zahteva, da se izpodbijani sklep odpravi in da se nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku ter da se ugotovi, da je bilo z izvajanjem spornega ukrepa od 16. 1. 2014 do izdaje sodbe nezakonito poseženo v pravico do osebne svobode tožnika iz 19. člena Ustave ter da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje izvajanje tega ukrepa.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Hkrati je sodišču sporočila, da je dne 17. 2. 2014 prejela odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da je navedena država odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje, saj je tam predhodno že zaprosil za azil z drugačnimi osebnimi podatki, in sicer kot oseba z imenom A./B. C., roj. ... 5. 1982, državljan Nigerije.

Sodišče je v skladu s 5. odstavkom 51. člena v povezavi z 2. odstavkom 59. člena ZMZ dne 19. 2. 2014 razpisalo glavno obravnavo, da bi opravilo ustno zaslišanje tožnika, kar ni bilo mogoče, ker je bil iz prostorov sodišča zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja na podlagi obvestila policije v skladu s 1. odstavkom 57. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr, Uradni list RS, št. 77/08 in nadaljnji) odpeljan z reševalnim vozilom, njegova pooblaščenka pa je ob oklicu zadeve sodišču predložila sklep Okrajnega sodišča v Č. št. Pr ... z dne 5. 2. 2014, iz katerega iz izreka pod točko II. izhaja, da se tožnika zadrži na zdravljenju na Oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Č. do 5. 3. 2014. Sodišče je zato glavno obravnavo preložilo na nedoločen rok in s sklepom št. I U 302/2014 z dne 19. 2. 2014 prekinilo na podlagi določbe 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), po kateri se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in nadaljnji), in sicer v konkretnem primeru na podlagi smiselne uporabe 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, po kateri sodišče odredi prekinitev postopka, če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča. V skladu s 5. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji) v povezavi s 3. odstavkom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) je zaslišanje tožnika v postopku pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici obvezno. Citirano določilo ZMZ tudi določa, da mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju o tožbi odločiti v treh delovnih dneh. Vendar se je tožnik nahajal na zdravljenju na Oddelku s posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Č. in se zato tedaj izpodbijani sklep ni izvrševal, zaradi česar ga sodišče ni moglo zaslišati in temu posledično ni bilo mogoče odločiti o zadevi, saj takšne situacije zakonodajalec ni uredil niti z določili ZMZ, niti ZUS-1, zato je sodišče ugotovilo, da za tak primer obstaja pravna praznina in je odločilo, da ob primerni uporabi 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP postopek prekine. Četudi ne gre za povsem identično situacijo, kot jo določa 2. točka 1. odstavka 206. člena ZPP, je v konkretnem primeru sodišče ocenilo, da gre za zelo podobno situacijo, in sicer gre za to, da zaradi izrednega dogodka (nenadne bolezni tožnika) on ne more biti zaslišan, ker se nahaja na območju Oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Č., ki Upravnemu sodišču ni dostopno (30. člen v zvezi s 33. in 113. členom Zakona o duševnem zdravju). Sodišče je tako ocenilo, da ni imelo druge možnosti, kot da je postopek prekinilo ob primerni in smiselni uporabi določila 2. točke 1. odstavka 206. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1, še zlasti, ker je enako stališče Upravno sodišče predhodno že zavzelo v primerljivi zadevi št. I U 1715/2012. Iz navedenega razloga je sodišče že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2014 obe stranki pozvalo, naj nemudoma sodišču sporočita, ko bosta izvedeli, da je zdravljenje tožnika zaključeno oziroma da je odpuščen iz bolnice, da bo sodišče nato nemudoma izdalo sklep o nadaljevanju postopka in odločilo o tožbi.

Pooblaščenka tožnika je zoper sklep o prekinitvi postopka vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom I Up 129/2014 z dne 3. 4. 2014 razveljavilo sklep I U 302/2014-17 z dne 19. 2. 2014 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

Naknadno je tožena stranka dne 21. 2. 2014 sodišče pisno obvestila, da je tožnik pobegnil iz Psihiatrične klinike Č. in da ni znano, kje se trenutno nahaja. Pooblaščenka tožnika je v zvezi s pozivom sodišča, da na navedene ugotovitve odgovori, z vlogo z dne 24. 3. 2014 sodišče obvestila, da tudi njej ni znano, kje se tožnik zdaj nahaja, vendar je ne glede na to po njenem mnenju še vedno izkazan pravni interes za odločitev sodišča o njegovi tožbi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, na kar mora ves čas trajanja upravnega spora po uradni dolžnosti paziti sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1. Izkazovanje pravnega interesa je upoštevaje določila 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Če sodišče ugotovi, da tožnik za tožbo nima (več) pravnega interesa, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Zlasti na takšno sklepanje sodišča navaja tožnikova samovoljna zapustitev Psihiatrične klinike, tožnikova pooblaščenka pa tudi ni obvestila sodišča, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil, niti ji ni znano, kje bi se tožnik nahajal. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da sklep, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Enako stališče, kot ga je sodišče zavzelo v konkretni sporni zadevi, je predhodno že večkrat sprejelo Vrhovno sodišče RS v svojih sklepih; med drugim v zadevah I Up 79/2014, I Up 92/2013, I Up 476/2012 in I Up 470/2012. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili Azilni dom oziroma Center za tujce (na primer sklepi Up-555/07, Up-1440/06 in Up-1599/06, Up-3936/07, primerjaj tudi 7. točko obrazložitve odločbe Up-1136/11). V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo: „/.../da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon, /.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.