Jedro

Dejanja, za katera tožnik zatrjuje, da so bila storjena zoper njega (zasledovanje s strani neznanca, napad z nožem nanj s strani neznanca, prometna nesreča, ki naj bi jo povzročil neznani voznik ukradenega tovornjaka – dejanja so bila storjena koncem leta 2006 oziroma v začetku leta 2007, ter zatrjevani požig stanovanja v letu 2010), ni mogoče povezati z zatrjevanim razlogom za preganjanje, to je tožnikovim političnim prepričanjem, ki naj bi ga tožnik izkazal s tem, ko naj bi pomagal kolegoma novinarjema pri pripravi člankov o skorumpiranosti mongolskih poslancev, ki so izšli v 3 časopisih v letih 1998 in 1999, pri čemer tožnik pod članki ni bil podpisan. Zato zatrjevana dejanja ne predstavljajo dejanj preganjaj po 26. členu ZMZ v povezavi s 1. A členom Ženevske konvencije in je zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po tretjem odstavku 55. člena ZMZ pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10. 11. 2010 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z odpravljeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretje in četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in hkrati na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pritrjuje stališču tožnika, da bi morala tožena stranka o zadevi odločati v rednem in ne v pospešenem postopku. Pri tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1187/06 (Ur. l. RS, št. 112/2006). V obravnavanem primeru niso bila v zadostni meri in pravilno ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. V nasprotju s toženo stranko sodišče prve stopnje tožnika ne smatra za neverodostojnega in meni, da utegne obstajati povezava med tožnikovim sodelovanjem pri pripravi časopisnih člankov v letu 1998 in 1999 o korumpiranosti poslancev v Mongoliji in njegovim preganjanjem novembra 2006, zaradi katerega je moral v aprilu oziroma maju 2007 oditi na Češko. Tožena stranka je zmotno štela, da je tožnik zatrjeval takšne okoliščine, ki v nobenem primeru ne bi mogle pomeniti preganjanja v smislu ZMZ. Sodišče tudi ni ugotovilo nekonsistentnosti, ki bi se nanašale na pogoje za pridobitev statusa begunca. Zato presoja tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, v smislu četrte alineje 55. člena ZMZ in da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito v smislu tretje alineje 55. člena ZMZ, ni pravilna. Tožena stranka bi morala pred odločitvijo pridobiti informacije o stanju v izvorni državi glede vračanja zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito oziroma mnenje o tem pri UNHCR. Sklicuje se tudi na določbo prvega odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) in meni, da ni pravnih zadržkov, da se kolikor toliko usklajena azilna politika EU ne bi uresničevala v konkretnih upravnih in sodnih postopkih.

3. Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in tožbo zavrne ter podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V celoti vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Sklicuje se na posebne določbe ZMZ, ki derogirajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, zlasti glede zaslišanja strank. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je mogoče verjeti tožniku, da je bil preganjan po osmih oziroma devetih letih od sodelovanja pri pripravi časopisnih člankov in da kot novinar ni bil seznanjen z možnostjo vložitve prošnje za priznanje azila v Češki republiki, ko mu je poteklo delovno dovoljenje. Tudi po izgonu iz Češke v mesecu februarju 2010 je lahko kot turist iz Mongolije odšel v Turčijo in se tudi vrnil nazaj v Mongolijo. Ne strinja se z napotilom sodišča o pridobitvi mnenja UNHCR glede stanja v Mongoliji, saj v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena splošna tožnikova verodostojnost in zato po določbi 4. točke 22. člena ZMZ toženi stranki ni treba pridobiti informacij o izvorni državi.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in se glede razlogov sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v njegovih odločbah, kršitve določb ZUP in zmotno uporabo materialnega prava v odločbi tožene stranke ter na svoje dosedanje navedbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali obstajajo razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), in sicer za zavrnitev statusa begunca iz tretje in četrte alineje 55. člena ZMZ in za zavrnitev subsidiarne zaščite iz 28. člena ZMZ.

7. V upravnem postopku je tožnik v podani prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za zapustitev izvorne države v letu 2007 navedel, da so ga v njej v letu 2006 in 2007 preganjali neznanci, ki naj bi ga tudi zasledovali: neznanec naj bi ga poškodoval z nožem; doživel naj bi tudi sumljivo prometno nesrečo, kjer je bil prav tako poškodovan; da je policija za te dogodke vedela, da je napravila zapisnik, neznanega napadalca oziroma povzročitelja nesreče pa ni našla. Kot razlog za preganjanje je navedel svoje politično delovanje in svoj osebni položaj novinarja. V letu 1998 in 1999 naj bi pomagal pripraviti prijateljema novinarjema gradivo za serijo člankov v treh mongolskih dnevnikih o korumpiranosti mongolskih poslancev v zvezi s sprejemanjem mongolske zakonodaje o igralništvu, ki ga prej v Mongoliji ni bilo, pod članke pa se ni podpisal kot soavtor. Po objavi teh člankov pa naj bi štiri poslance zaprli. Zaradi opisanega preganjanja je v začetku leta 2007 na podlagi delovnega dovoljenja pobegnil na Češko. Ko mu je to dovoljenje poteklo, je v februarju 2008 prvič, v septembru 2008 drugič in v decembru 2009 tretjič zaprosil za mednarodno zaščito, ki pa mu jo je Češka republika pravnomočno zavrnila. Februarja 2010 ga je Češka republika izgnala v izvorno državo. Po prisilni vrnitvi v Mongolijo je odšel kot turist v Turčijo in se (brez problemov) tudi vrnil v Mongolijo. V maju 2010 pa naj bi prišlo do požiga njegovega stanovanja; zato je v juliju istega leta odšel preko Turčije v Slovenijo. Ob požaru v stanovanju naj bi izgubil vse dokumente. Požar naj bi po ugotovitvah gasilcev nastal zaradi napake na električnih vodih, čemur pa ne verjame in požar pripisuje ponovnemu preganjanju zaradi sodelovanja pri pripravi članka v letu 1998 in 1999. Drugim organom navedenih dogodkov ni prijavil, ker je prijatelj enega od zaprtih poslancev sedanji predsednik Mongolije. V Slovenijo je vstopil pod tujim imenom in s tujim potnim dovoljenjem Republike Mongolije, v katerem je bilo tudi delovno dovoljenje za Republiko Češko. Slovenski obmejni organi na letališču na Brniku pa so ugotovili, da ima tuje potne listine in kasneje tudi, da mu je bila izrečena prepoved vstopa na Schengensko območje do konca leta 2012. Ko ga je slovenska policija hotela prisilno vrniti v Turčijo, je na letališču zaprosil za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka je na podlagi opisanega dejanskega stanja ocenila, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, ter nadalje, da je tožnik lažno predstavil razloge za pridobitev mednarodne zaščite, ker so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne in malo verjetne (tretja in četrta alineja 55. člena ZMZ). Sodišče prve stopnje, ki je pri svojem odločanju izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, pa je presodilo, da je treba dejstva, ugotovljena v navedenem postopku, drugače presoditi, kot jih je presodila tožena stranka, ter dopolniti postopek z informacijami o tožnikovi izvorni državi glede ravnanja z osebami, ki so tja vrnjene po neuspešnem postopku pridobitve mednarodne zaščite v drugi državi. Zato je odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo z napotki vrnilo toženi stranki v ponovljen postopek.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku in sta tudi podana razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, in sicer za status begunca v tretji in četrti alineji 55. člena ZMZ, za subsidiarno zaščito pa v tretji alineji 55. člena ZMZ.

10. Po določbi 54. člena ZMZ lahko tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito zavrne v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani. V tem primeru je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče o tožnikovi prošnji odločati že na podlagi dejstev in okoliščin iz prve alineje 23. člena ZMZ, torej na podlagi podatkov in izjav prosilca v prošnji, povzetih v 7. točki te obrazložitve, in uradnih podatkov, s katerimi razpolaga tožena stranka (ugotovitve mejne policije na letališču na Brniku).

11. Po tretji alineji 55. člena ZMZ se prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena med drugim tudi, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ V 26. členu ZMZ, ki je pomemben za status begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ), so primeroma navedene lastnosti dejanj preganjanja, med katera po prvi alineji drugega odstavka spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, ki pa morajo biti po prvem odstavku istega člena v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije (ta določa med drugim tudi razloge preganjanja: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost; pripadnost posebni družbeni skupini; politično prepričanje). Ti razlogi pa so navedeni tudi v drugem odstavku 2. člena in v prvem odstavku 27. člena ZMZ. Morajo pa biti dovolj resne narave in dovolj ponavljajoči se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. V 28. členu ZMZ pa je navedeno, kaj vse zajema resna škoda, kar pa je bistveno za odločanje o subsidiarni zaščiti (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

12. V obravnavanem primeru so pogoji iz tretje alineje 55. člena ZMZ za nepriznanje statusa begunca v skrajšanem postopku izpolnjeni. Dejanja, za katera tožnik zatrjuje, da so bila storjena zoper njega (zasledovanje s strani neznanca, napad z nožem nanj s strani neznanca, prometna nesreča, ki naj bi jo povzročil neznani voznik ukradenega tovornjaka – dejanja so bila storjena koncem leta 2006 oziroma v začetku leta 2007, ter zatrjevani požig stanovanja v letu 2010), bi bilo mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča šteti za preganjanje v smislu prve alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ, saj so bila dovolj resne narave, da bi lahko predstavljala hudo kršitev človekovih pravic, če bi jih bilo mogoče povezati s katerim od razlogov iz 1. A člena Ženevske konvencije, to je v tem primeru zaradi tožnikovega zatrjevanega političnega prepričanja.

13. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišč se je ustalilo stališče, da je mogoče šteti, da ne gre za preganjanje v smislu ZMZ (oziroma prej Zakona o azilu – ZAzil), če dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, v nobenem primeru ne bi mogla pomeniti dejanj preganjanja v smislu 26. člena ZMZ (glej sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1714/2006, I Up 17/2008, I Up 1735/2006). Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1187/06. V 26. členu ZMZ pa je med drugim določeno tudi, da so dejanja preganjanja v smislu ZMZ le, če so storjena iz katerega od razlogov iz 1. A člena Ženevske konvencije (enako tudi drugi odstavek 2. člena ZMZ in 27. člen ZMZ).

14. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč zatrjevanih dejanj, tudi če so bila storjena, ni mogoče povezati z zatrjevanim razlogom za preganjanje, to je tožnikovim političnim prepričanjem, ki naj bi ga tožnik izkazal s tem, ko naj bi pomagal kolegoma novinarjema pri pripravi člankov o skorumpiranosti mongolskih poslancev, ki so izšli v 3 časopisih v letih 1998 in 1999, pri čemer tožnik pod članki ni bil podpisan. V sedmem odstavku 27. člena ZMZ je določeno, da se za politično prepričanje šteje zlasti mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena ZMZ in njihovo politiko ali metodami, ne gleda na to ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Ni namreč verjetno, da bi tožnika zaradi zatrjevanega sodelovanja pri pripravi časopisnih člankov v letu 1998 in 1999, pod katerimi niti ni bil podpisan, in ki je edino dejanje, za katerega tožnik navaja, da je razlog za preganjanje in hkrati izraz njegovega političnega prepričanja, potencialni subjekti preganjanja (poslanci, o katerih naj bi članki bili) razkrinkali in preganjali preko nedoločenih in neidentificiranih storilcev v letu 2006 in 2007, še manj verjetno pa je, da bi ga iz tega razloga preganjali tudi v letu 2010, ko je bil iz Češke republike prisilno vrnjen v Mongolijo.

15. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da pa je v tem primeru pravna podlaga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v obliki statusa begunca kot očitno neutemeljene podana tudi v četrti alineji 55. člena ZMZ. Ta določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne med drugim tudi, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ.

16. Da so tožnikove trditve nekonsistentne, protislovne in malo verjetne, izhaja tudi iz naslednjega: tožnik zatrjuje, da so članki, pri nastajanju katerih je po lastnem zatrjevanju pomagal, ni pa bil pod njimi naveden kot soavtor, izšli v letu 1998 in 1999, njegovo zatrjevano preganjanje pa se je začelo v letu 2006, torej osem oziroma sedem let po objavi člankov, ki naj bi izkazovali njegovo politično prepričanje, torej je malo verjetno, da bi zatrjevano preganjanje izhajalo iz njegovega zatrjevanega sodelovanja pri pripravi teh člankov; za vsa zatrjevana dejanja preganjanja (razen zatrjevanega zasledovanja) je vedela policija v izvorni državi, ki je v zvezi s tem opravila ustrezna dejanja; če pa ni ugotovila napadalca, povzročitelja prometne nesreče oziroma drugačnega vzroka požara, kot ga zatrjuje tožnik, pa to še ne pomeni, da mu glede na svoje ugotovitve ni nudila ustrezne zaščite, kot je ta opredeljena tudi v drugem odstavku 25. člena ZMZ. Tožnik je leta 2007 odšel na Češko legalno z delovnim dovoljenjem in potno listino izvorne države, ne da bi ga pri tem ovirali organi izvorne države; torej ni verjetno, da bi ga preganjali ti organi oziroma da mu ne bi nudili ustrezne zaščite pred zatrjevanimi napadalci. Tožnik je sam navedel, da je zaprosil za azil v Češki republiki šele po izteku delovnega dovoljenja, ko je bil rok za podaljšanje tega dovoljenja zamujen. Res je, da se od osebe, ki sicer meni, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, pričakuje, da bo tudi sama poskrbela za svojo varnost in eksistenco, vendar ni logično, da bi oseba, ki beži zaradi preganjanja, zaprosila za azil v drugi državi šele po tem, ko je ugotovila, da so ji legalna dovoljenja za bivanje v tej državi potekla in da obstoja realna možnost, da bo vrnjena v izvorno državo oziroma da je tako prisilno vračanje že v teku; malo verjetno je tudi, da bi tožnik, če bi bil v izvorni državi res preganjan, v letu 2010 po prisilni vrnitvi iz Češke, živel v Mongoliji v miru in v tem času kot turist potoval v Turčijo in se vrnil v Mongolijo; tudi tožnikov vstop v Slovenijo 5. 8. 2010 s potno listino tretje osebe, v kateri je bilo delovno dovoljenje za Češko, in njegova izjava, da želi mednarodno zaščito, ki je bila podana šele po tem, ko so slovenski policisti ugotovili, da potna listina ni njegova in da ima veljavno prepoved vstopa na Schengensko območje, kaže na to, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje. Ker je v Slovenijo prišel s tujim potnim listom, je torej vstopil (oziroma poskusil vstopiti) nelegalno. Pričakovati bi bilo, da bi kot domnevno preganjan človek, ki potrebuje mednarodno zaščito, skladno z določbo drugega odstavka 35. člena ZMZ, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji takoj, ko je prišel v stik s policisti na mejnem prehodu na letališču na Brniku, ne pa šele po tem, ko so ti ugotovili, da ima potni list tretje osebe in da ima sam prepoved vstopa na Schengensko območje, ter so ga hoteli vrniti v Turčijo, od koder je z letalom pripotoval. Njegove navedbe so po presoji Vrhovnega sodišča zato nekonsistentne in v nasprotju z njegovimi dejanji ter malo verjetne.

17. Poleg navedenega je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno tudi stališče tožene stranke, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito. Ta se prizna med drugim državljanu tretje države (kar je tožnik), ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. V 28. člena ZMZ pa je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Da bi bile v Mongoliji takšne razmere, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja iz splošno znanih informacij o tej državi, niti česa takega ni zatrjeval tožnik niti v zvezi z njegovo prisilno vrnitvijo s Češke. Da pa bi morala tožena stranka pridobiti posebne informacije o Mongoliji, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, pa ne drži, saj je bilo v tem primeru, kot je v tej sodbi že navedeno, mogoče o tožnikovi prošnji odločiti v skrajšanem postopku.

18. Za odločanje v tej zadevi so neupoštevne pritožbene navedbe, da je bila tožnikova prošnja v tem primeru zavrnjena, ker ni izkazal svoje splošne verodostojnosti. Na to se namreč tožena stranka v izpodbijani odločbi ni sklicevala.

19. V določbi prvega odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), je opredeljena skupna politika o azilu in subsidiarni zaščiti, v veljavi pa so tudi številni predpisi EU s tega področja, ki se upoštevajo neposredno oziroma mora biti nacionalna zakonodaja s temi akti usklajena. Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru navedena določba PDEU oziroma drugi akti EU in ZMZ niso bili kršeni. Navedeni akti EU pa še ne pomenijo, da bi moralo sodišče ene države članice EU odločati enako kot sodišče druge države članice EU. V tem primeru pa sta Slovenija in Češka glede tožnikove mednarodne zaščite odločili enako.

20. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru pravilna odločitev tožene stranke, ki je prošnjo tožnika za mednarodno zašito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi tretje alineje 55. člena ZMZ, in sicer tako za status begunca kot za subsidiarno zaščito, za status begunca pa tudi iz razloga po četrti alineji 55. člena ZMZ, sodišče prve stopnje pa za svojo nasprotno odločitev ni imelo podlage v ZMZ in tudi ne v dejanskem stanju zadeve, ki izhaja iz izpodbijane odločbe tožene stranke in ga upravni spisi potrjujejo.

21. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedene določbe ZMZ, torej materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bil postopek pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena. Iz razlogov, navedenih v tej sodbi, Vrhovno sodišče zavrača tudi tožbene ugovore.