Jedro

Zakonski kriterij, da se sme v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil, če je iz prošnje prosilca očitno, da mu ne grozi preganjanje, je izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Će pa mora pristojni organ ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz same prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

V konkretnem primeru je tožena stranka od treh temeljnih strukturnih elementov za oceno (ne)verodostojnosti svojo odločitev oprla samo na t.i. notranjo nekonsistentnost, medtem ko zunanje konsistentnosti in elementa splošne verjetnosti, da se je tožniku v Mongoliji dogajalo to, kar je opisal, ni ugotavljala.

Tožena stranka bi morala pred odločitvijo poskusiti pridobiti informacije o stanju v izvorni državi glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v Mongolijo oziroma bi morala pridobiti mnenje UNHCR glede te prakse držav v primerih, če je to mogoče, ko gre za pobegle novinarje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-174/2010/7 (1232-08) z dne 10. 11. 2010 odpravi ter se zadeva vrne tožni stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in hkrati odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, sklicujoč se na določila 3. in 4. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) in 4. alineje 74. člena v povezavi z 2. odstavkom 52. člena ZMZ. V obrazložitvi med drugim povzema tožnikove navedbe o okoliščinah, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji: to je sodelovanje tožnika pri pripravah serije člankov v treh mongolskih dnevnikih, ki izhajajo v mestu Ulaanbaatar, o veliki korupciji pri poslancih, ki sprejemajo podkupnine na Kitajskem in o tem, kam odhajajo in s kom se srečujejo, pa tudi o njihovih obiskih igralnic v mestu Macao, vse to pa za uvedbo zakonodaje o igralništvu, ki je Mongolija prej ni imela. Po objavi člankov v letih 1998 in 1999 so štiri poslance zaradi tega zaprli. Pod članki tožnik ni bil podpisan, pač pa sta bila podpisana dva druga novinarja, tožnikova vloga pri vsej zadevi pa je bila ta, da je priskrbel del gradiva za članek, pod katerim sta bila podpisana le njegova novinarska prijatelja, od katerih je pozneje en umrl v sumljivih okoliščinah, drugi pa je pobegnil v Francijo. Tožnik do novembra 2006 ni imel nobenih problemov, tedaj pa je ugotovil, da ga zasledujejo. V decembru 2006 in januarju 2007 ni več opazil, da bi bil zasledovan. Dne 27. oziroma 28. 1. 2007 pa je v večernih urah doživel ulični napad s strani dveh neznanih moških, ki sta ga poškodovala, med drugim z nožem, po vratu, a je šlo le za površinsko rano, po kateri ima še vidno brazgotino. V bolnici je tedaj ostal 11 dni, v zvezi z napadom pa ga je izprašala policija. Nato je meseca aprila 2007 ob obisku mesta Darkhan njegov osebni avtomobil zadel tovornjak, ki je bil ukraden, voznik pa je s kraja nesreče pobegnil. Tožnik je utrpel hujše poškodbe, zaradi katerih še vedno čuti posledice, zlasti motnje spomina in je oviran pri hoji. Na zdravljenju v bolnišnici je prebil 23 dni, nato pa je pobegnil na Češko na podlagi delovnega dovoljenja, opisanih dogodkov pa ni posebej prijavil uradnim organom niti mednarodnim ali nevladnim organizacijam, saj je prijatelj enega izmed omenjenih štirih aretiranih poslancev danes predsednik Mongolije, tako da nima smisla - Mongolija ni demokratična država. Na Češkem ni takoj zaprosil za zaščito, ker takrat še ni vedel, da obstaja azil, vedel je le, da lahko dobi delovno dovoljenje. Navedel je, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi političnih razlogov in njegovega osebnega položaja kot novinarja, v hudi nevarnosti pa bi bil tudi v primeru vrnitve v izvorno državo. V kakšnem drugem kraju ne bi mogel živeti, ker bi ga po imenu prepoznali tudi na podeželju. Na podlagi tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da naj bi se zaradi članka, pod katerim sta bila podpisana dva tožnikova prijatelja, on sam pa je priskrbel zgolj del gradiva, objavljenega jeseni leta 1998 in 1999 v treh dnevnikih, zgodil nanj napad meseca januarja in aprila 2007 ter požig stanovanja 30. 5. 2010. Pri tem ocenjuje, da razlogov za zapustitev matične države, ki jih je tožnik navedel, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ v povezavi s 1. a členom Ženevske konvencije, ki ju tudi povzema. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da so bili omenjeni članki objavljeni leta 1998 in 1999, vendar tožnik niti ni bil podpisan kot avtor, pač pa je le priskrbel del gradiva, pri čemer je eden izmed podpisanih novinarjev kasneje umrl v sumljivih okoliščinah, drugi pa je pobegnil iz države v Francijo, tožena stranka meni, da če bi se omenjeni trije napadi na tožnika zgodili zaradi omenjenih člankov, bi se zgodili takoj po objavi in ne šele po osmih, desetih oziroma dvanajstih letih; v vmesnem obdobju pa je tožnik mirno živel in opravljal delo svobodnega novinarja. Po oceni tožene stranke bi v primeru, če bi šlo za preganjanje v zvezi z omenjenimi članki, tožnik v vsem vmesnem času ne bi mogel v miru opravljati svojega novinarskega dela, niti vseskozi zapuščati izvorne države in se vanjo vračati, brez kakršnihkoli težav s strani državnih organov. Zato omenjeni trije dogodki, ki naj bi se zgodili tožniku, po presoji tožene stranke niso povezani z omenjenimi članki, saj bi se v nasprotnem primeru nadlegovanja pričela mnogo prej in tožnik ne bi mogel opravljati svojega novinarskega dela, ki ga tudi sicer po deportaciji s Češke ni več opravljal, pač pa je delal v gradbeništvu, kar dodatno kaže na to, da napadi nanj nikakor niso povezani z omenjenimi članki. Hkrati tožena stranka navaja, da tožnik v izvorni državi ni bil nikoli izpostavljen kakršnemukoli preganjanju oziroma nadlegovanju s strani drugih oseb zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini ter ugotavlja, da je policija, kot tudi druge državne institucije, opravila svoje delo v okviru pooblastil, ki jih imajo, saj je bil tožnik vsakič deležen obravnave tako s strani policije, zdravstvenega zavoda - bolnice in požarne varnosti - gasilcev, policija pa je v vsakem primeru intervenirala, ko naj bi se zgodil nanj napad in je torej opravila svoje delo v okviru danih pooblastil, saj je v konkretnem primeru vsakič delovala v okviru pooblastil, ki jih ima oziroma na podlagi pridobljenih informacij, ki jih je v posameznih postopkih pridobila ter je glede na navedeno voljna nuditi zaščito in pomoč svojim državljanom. Zato meni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz ravnanja tožnika izhaja utemeljen sum, da zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj iz njegovega ravnanja izhaja, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe in ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Upoštevajoč tožnikove izjave, da je izvorno državo zapustil takoj po drugem napadu nanj, maja 2007, na podlagi delovnega dovoljenja, ko je odšel na Češko, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko mu je delovno dovoljenje poteklo meseca februarja 2008, ker je agencija, ki mu je urejala dokumentacijo, zamudila rok za vložitev zahtevka za podaljšanje delovnega dovoljenja, po mnenju tožene stranke pomeni, da tožnik na Češkem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če bi bilo njegovo delovno dovoljenje pravočasno podaljšano. Navedeno dejstvo po oceni tožene stranke kaže na to, da je tožnik prošnjo vložil izključno iz razloga, da bi preprečil svojo odstranitev iz Češke. Nadalje meni, da če bi bil v izvorni državi tožnik resnično preganjan, bi bilo od njega upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj v zanj varni državi, o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj kljub temu, da je bila zanj Češka varna država, tega ni storil, pač pa je šele po večmesečnem bivanju na Češkem, ob spoznanju, da mu je pretekla veljavnost delovnega dovoljenja, ki mu zaradi tega ne bo podaljšano, zaprosil za mednarodno zaščito, s takšnim ravnanjem pa je želel preprečiti vrnitev iz Češke v Mongolijo, kar mu je uspevalo tri leta. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je za mednarodno zaščito zaprosil na letališču Jožeta Pučnika šele potem, ko mu je bilo odrejeno zadržanje do vrnitve v Istanbul, kar vse kaže, da zlorablja inštitut mednarodne zaščite, saj se je zavedal, da bo z vložitvijo prošnje onemogočil prisilno odstranitev iz države. Po mnenju tožene stranke je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Na podlagi navedenega ugotavlja, da je pri podaji prošnje tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe in ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Zaključuje, da glede na ugotovljena dejstva tožnik ni izkazal razlogov za priznanje mednarodne zaščite, niti ne obstajajo okoliščine, ki bi toženi stranki bile ali bi ji morale biti znane in ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo prosilca v izvorno državo, v kateri po splošno znanih dejstvih ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma je splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen EKČP, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali, pri čemer je tožena stranka upoštevala tudi tožnikove navedbe, da je po vrnitvi iz Češke v Mongolijo v mesecu februarju 2010 in vse do odhoda iz izvorne države imel mir. Tožena stranka zavrača tožnikove trditve, da bi bil v primeru vrnitve v Mongolijo v hudi nevarnosti, saj tudi v primeru vrnitve s strani čeških varnostnih organov ni bil. V tožbi tožnik navaja, da je odločitev tožene stranke v pospešenem postopku preuranjena in da bi tožena stranka morala odločati v rednem postopku. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-1787/06, da je zakonski kriterij, da se sme v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu ne grozi preganjanje, izpolnjen le takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja; če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji (kar je v konkretnem primeru presojala tožena stranka), ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. S tem je kršena tudi pravica prosilca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku je treba razlagati restriktivno. Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje, je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca. Tožnik poudarja, da dejanske okoliščine, ki jih zatrjuje v svoji prošnji za mednarodno zaščito, nedvomno lahko pomenijo preganjanje, kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ. Tožniku je pogorelo stanovanje, v izvorni državi pa ni več delal kot novinar, kar je njegov poklic, temveč v gradbeništvu, da ga ne bi prepoznali, pri tem pa je treba upoštevati, da je predsednik Mongolije tisti, ki je bil zaradi tožnikovega članka kaznovan. Tožena stranka je prehitro zaključila, da v izvorni državi zanj ne obstoji nevarnost, ne da bi upoštevala, da tožnika nekaj let ni bilo v izvorni državi in je zato pozornost oblasti popustila. Nadalje navaja, da je opredelitev pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v izpodbijani odločbi le pavšalna, zato se odločitve tožene stranke ne da preizkusiti, saj se do pogojev za priznanje subsidiarne zaščite tožena stranka niti ni opredelila, ampak le pavšalno navedla, da tožnik pogojev ne izpolnjuje. Po mnenju tožnika je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, to je določila 54., 55., 26. in 28. člena ZMZ in je kršila procesne določbe ter je nepravilno in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavni zadevi je predmet spora uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku na podlagi 3. in 4. alineje 55. člena ZMZ zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno.

Tožnik v tožbi po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da bi morala tožena stranka v njegovem primeru odločati v rednem in ne v pospešenem postopku. Pri tem pravilno opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-1187/06 (Uradni list RS št. 112/2006), da je zakonski kriterij, da se sme v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu ne grozi preganjanje, izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, če pa mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz same prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Sodišče se namreč v nasprotju s toženo stranko (lahko) strinja s tožnikom, da dejanske okoliščine, ki jih tožnik navaja v svoji prošnji za mednarodno zaščito, niso takšne, da ne bi v nobenem primeru mogle pomeniti preganjanja. To še zlasti velja po ugotovitvi, da je zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ob sklicevanju tožene stranke, da je pri tem upoštevala „prosilčeve navedbe, da je ob primeru vrnitve iz Češke v Mongolijo v mesecu februarju 2010 in vse do odhoda iz izvorne države imel mir“, izrecno v nasprotju z izjavo tožnika (kot je povzeta v izpodbijani odločbi na str. 2) „da je nekdo 30. 5. 2010 ob 4.00 uri zjutraj podtaknil ogenj v tožnikovo stanovanje, ko sta s partnerico spala“ (kot tudi na strani 3 – 7. odstavek). Poleg tega je tožena stranka po eni strani upoštevala kot pomembno dejstvo, da bi se napadi morali zgoditi takoj po objavi člankov in ne šele po 8, 10, 12 letih, medtem ko na drugem mestu v obrazložitvi dokazne ocene tožena stranka ugotavlja, da je tožnik takoj po drugem napadu odšel na Češko in bil tam tri leta.

Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani. Vendar pa v konkretnem primeru po mnenju sodišča niso bila v zadostni meri in pravilno ugotovljena vsa pravno-relevantna dejstva glede obdobja, ko mu v Mongoliji niso grozili, in dejstva in okoliščine iz 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ glede na navedbe tožnika, da mu je vsa osebna dokumentacija pogorela med podtaknjenim požarom 30. 5. 2010, ob upoštevanju 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Ta določa, da je treba stranki dati možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar je ena izmed temeljnih procesnih jamstev v postopku upravnega odločanja, tudi v postopkih priznanja mednarodne zaščite (30. člen ZMZ).

V konkretnem primeru je od treh temeljnih strukturnih elementov za oceno (ne)verodostojnosti, ki jih je sodišče razvilo na podlagi zlasti 21. in 22. člena ZMZ ter primerljive upravno-sodne prakse v drugih državah (sodbe Upravnega sodišča RS v zadevah: I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009, I U 502/2010 z dne 12. 5. 2010 in I U 144/2010 z dne 19. 5. 2010), tožena stranka svojo odločitev oprla samo na t.i. notranjo nekonsistentnost, medtem ko zunanje konsistentnosti in elementa splošne verjetnosti, da se je tožniku v Mongoliji dogajalo to, kar je opisal, ni ugotavljala. V okviru kriterija notranje nekonsistentnosti se je tožena stranka oprla na tri ugotovljene okoliščine, in sicer časovno oddaljenost med objavo člankov o skorumpiranosti mongolskih poslancev ter opisanih treh dogodkov, ki so po navedbah tožnika z objavo navedenih člankov povezani (napadi nanj v mesecu januarju in maju 2007 ter požig stanovanja po vrnitvi s Češke v maju 2010), pri čemer tožena stranka meni, da če bi se omenjeni dogodki resnično zgodili zaradi omenjenih člankov, potem bi se ta dejanja zgodila takoj po objavi in ne šele po 8 oziroma 12 letih. Oprla se je tudi na zaključek, da od njihove objave jeseni leta 1998, 1999 do meseca novembra 2006 tožnik ni imel nobenih problemov ter je opravljal delo svobodnega novinarja, kot tudi, da je lahko vseskozi zapuščal izvorno državo in se vanjo vračal; ko pa je po drugem dogodku meseca aprila oziroma maja 2007 odšel na Češko, je tam zaprosil za mednarodno zaščito šele po izteku veljavnosti delovnega dovoljenja, čeprav bi bilo od prosilca, ki bi bil v izvorni državi resnično preganjan, upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj v zanj varni državi. Kot že rečeno, je tožena stranka ob tem zmotno ugotovila dejstvo glede časa požara v stanovanju tožnika in je neustrezno upoštevala dejstvo glede njegovega bivanja izven Mongolije v obdobju treh let takoj po drugem napadu. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito na letališču Jožeta Pučnika ob prihodu v RS 5. 8. 2010 ni zaprosil takoj, temveč šele potem, ko mu je bilo odrejeno zadržanje do vrnitve v Istanbul, kar po oceni tožene stranke vse kaže, da je tožnik zlorabljal institut mednarodne zaščite, saj se je zavedal, da bo z vložitvijo prošnje onemogočil prisilno odstranitev iz države. Vendar pa v zvezi z okoliščinami, v katerih je tožnik na letališču Jožeta Pučnika izrazil namero za azil, tožena stranka ni ugotavljala, ali je bil tožnik s strani policije zadržan takoj, ko je prišel na letališče, tako da niti ni imel možnosti izraziti namere prej; oziroma tožena stranka tudi ni tožniku dala možnosti pojasniti zakaj je namero izrazil po tem, ko so ga policisti zadržali. S tem je storila procesno napako, ki ima po ustaljeni upravno-sodni praksi ustavno-pravno veljavo.

V zvezi s prvo sporno okoliščino iz ocene o neverodostojnosti tožnika sodišče v nasprotju s toženo stranko tudi meni, da je mogoče verjeti tožniku, da na Češkem ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni vedel, da realno obstaja možnost azila. Ker je po mnenju sodišča tožnik dovolj razumno pojasnil okoliščine, zaradi katerih je prošnjo za mednarodno zaščito na Češkem vložil več mesecev po prihodu v državo, po mnenju sodišča ni mogoče opreti negativne odločbe novinarju, ki je poročal o koruptivnosti poslancev mongolskega parlamenta in je pobegnil iz Mongolije, zgolj na argumentu, da ni zaprosil za mednarodno zaščito leta 2008 po prihodu v varno državo. To pa še zlasti ne ob upoštevanju njegovih navedb, da mu je po tem, ko je bil leta 2010 deportiran iz Češke, v podtaknjenem požaru dne 30. 5. 2010 pogorelo stanovanje. Ker je tožena stranka po navedenem zmotno štela, da je tožnik zatrjeval takšne okoliščine, ki v nobenem primeru ne bi mogle pomeniti preganjanja v smislu ZMZ, nesporno pa gre za državljana Mongolije, ki naj bi bil novinar, ki je poročal o koruptivnosti poslancev mongolskega parlamenta, ki je pobegnil iz Mongolije, in ker tožena stranka ni ugotovila nobene nekonsistentnosti, ki bi se nanašala neposredno na pogoje za pridobitev statusa begunca glede opisa preganjanja in podlage za preganjanje, je njen zaključek, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v smislu 4. alineje 55. člena ZMZ in da je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito v smislu 3. alinee 55. člena ZMZ, nepravilen.

Nadalje sodišče ugotavlja, da bi tožena stranka morala pred odločitvijo poskusiti pridobiti informacije o stanju v izvorni državi glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v Mongolijo oziroma bi morala pridobiti mnenje UHCR glede te prakse držav v primerih, če je to mogoče, ko gre za pobegle novinarje. Z uveljavitvijo Lisbonske pogodbe je namreč praksa drugih držav članic EU v primerljivih zadevah za odločanje v azilnih zadevah v Sloveniji še dodatno pridobila na pomenu. Določila 1. odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), Zakon o ratifikaciji Lisbonske pogodbe, ki spreminja pogodbo o EU in Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti (MLP, Uradni list RS, št. 20/08, MP, št. 4/08, PES, UL C 115, 9. 5. 2008 in UL C 290, 30. 11. 2009 – pop. Uradni list RS, št. 15/2010) z razliko od prej veljavne temeljne pogodbe ne določa več (zgolj) minimalnih standardov, ampak določa, da Unija oblikuje skupno politiko o azilu in subsidiarni zaščiti. Skupna politika držav EU pa mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev (1. odstavek 78. člena PDEU), v zvezi s tem pa je v 35. členu Ženevske konvencije določeno sodelovanje med nacionalnimi organi in UNHCR. Skupna politika o azilu in subsidiarni zaščiti se bo sicer oblikovala na podlagi sprememb zdaj veljavnih sekundarnih pravnih virov, vendar o tako konkretnih vprašanjih, kot je vračanje zavrnjenih prosilcev za azil v Mongolijo (ki naj bi bili preganjani zaradi poročanja o korupciji), ni nobenih pravnih zadržkov, da se kolikor toliko usklajena politika ne bi uresničevala že v konkretnih upravnih in sodnih postopkih. Na pomen mednarodne prakse držav članic EU v kontekstu vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v določene države opozarja v svoji praksi odločanja tudi Vrhovno sodišče RS (v sodbi št. I Up 155/2010 z dne 20. 5. 2010) in tudi Upravno sodišče RS (v sodbi št. I U 672/2010 z dne 10. 6. 2010).

Iz opisanih razlogov je sodišče ugotovilo, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno ter da niso bila upoštevana pravila postopka, posledično pa materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zato je tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji).

K točki 2: Sodišče je predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08), ker je na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotovilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga tožnik.