Jedro

Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da sodišče prve stopnje uvedbe, teka in trajanja kazenskega postopka ni štelo kot pravno relevantnih okoliščin. Omenjeno sodišče je namreč obrazložilo, da navedene okoliščine predstavljajo hud poseg v osebnostno integriteto posameznika, vendar sam poseg ne predstavlja škode. Škodo predstavljajo duševne bolečine, ki jih tak poseg povzroči. Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati osebnostne lastnosti posameznika in s tem predispozicije za večjo občutljivost za dogodke. Tožnik navedeno neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi ga sodišče moralo sprejeti takšnega, kot je. Sodišče prve stopnje je namreč ravno to tudi upoštevalo. Toženka pa navedenemu naziranju glede na to, da je skladno s teorijo jajčne lupine, neutemeljeno oporeka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 16. 12. 2019 odločilo, da se izključi javnost v delu naroka za glavno obravnavo, ki se nanaša na zaslišanje tožnika (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka), v preostalem delu, to je glede plačila 10.120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pravočasno pritožuje zoper III. in IV. točko izreka odločbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo odločbe oziroma sodbe v izpodbijanem delu. Kot bistveno navaja, da je sodišče kot relevantno pravno podlago zmotno štelo le prvi odstavek 538. člena ZKP1, ne pa tudi 26. člena Ustave RS ter določila OZ2. Ravnanja policistov, tožilstva in sodišča zoper tožnika so bila protipravna, saj bi morali vedeti, da njegovo dejanje ni kaznivo. Od tožilstva in sodišča je moč pričakovati, da bosta poznala materialno pravo in stališča sodne prakse. Sodišče neutemeljeno ni kot pravno relevantnih okoliščin štelo uvedbe, teka in trajanja kazenskega postopka. S trditvami glede postopanja ob hišni preiskavi je utemeljeval svojo stisko, ki jo je doživljal od začetka postopka. Prizadelo ga je že dejstvo, da je bil predmet tajnega opazovanja, v zvezi s čimer je predlagal zaslišanje policistov A. A. in B. B., ki ju sodišče ni zaslišalo niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Opisuje, kako sta ga prizadela tajno opazovanje in hišna preiskava, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine.

Ne strinja se z zaključkom, da razlog za razpad partnerske zveze in družine ni bil kazenski postopek, saj sodišče ne pojasni drugih okoliščin, zaradi katerih naj bi prišlo do razpada, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Meni, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe (22. točke obrazložitve) izhaja, da je družina razpadla zaradi uvedbe postopka in pregona tožnika. V izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da s C. C. nista znala in zmogla urediti svojega partnerskega odnosa. Poudarja, da noben sodni postopek ni potrdil nasilja v družini, zaradi česar poročilo CSD ne daje podlage za tak zaključek. D. je kot izgovor za težave v šoli navajala težke razmere v družini in se sklicevala na tožnikovo agresijo. Vzrok za razpad družine je, da C. C. ni zdržala pritiskov okolja in se je bala odvzema otrok. Iz njunih izpovedb namreč izhaja, da je razpad partnerske zveze posledica kazenskega postopka in ravnanj CSD. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb, da se je po dokončni odselitvi partnerke z otroki razvila njegova dodatna agonija, saj je bil prikrajšan tudi za pristen odnos s svojimi otroki. Neobrazloženo je stališče sodišča, da se ga otroka nista sramovala zaradi njegove stigmatizacije, ampak da je bil odnos porušen iz drugih razlogov. Tak zaključek sodišča je nepreverljiv, saj zgolj sklicevaje na poročilo CSD ne zadostuje.

Meni, da sodišče pripisuje premajhno težo medijski izpostavljenosti. Slednje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj na eni strani ugotavlja, da članki ne vsebujejo negativne vrednostne sodbe o tožniku, na drugi strani pa sledi njegovi izpovedbi o izgubi ugleda ter da njegova pojasnila niso zalegla. Če torej pojasnila niso zalegla pri osebah, ki tožnika poznajo, potem tudi niso zalegla pri splošni javnosti. Opozarja, da razveljavitev pogojne obsodbe ni mogla izničiti tožnikove socialne degradacije. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik ni spremenil občutkov o svoji vrednosti, saj je izpovedal, da ga je postalo sram, čeprav je bil prepričan, da je ravnal pravilno. Neutemeljeno je trditi, da ne gre za izgubo časti, saj se je tožnik počutil zlorabljenega s strani sistema, degradiranega in ponižanega. Opozarja, da ga je potrebno sprejeti takšnega, kakršen je bil ob nastanku škodnega dogodka, zaradi česar ni odločilno, če je imel posebne predispozicije za večjo občutljivost za dogodke.

Vztraja, da bi sodišče moralo pridobiti izvedensko mnenje drugega izvedenca, saj podanega izvedenskega mnenja ne more sprejeti kot pravilnega in popolnega. Opozarja na pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, in sicer da se izvedenec ni opredelil do izpovedbe C. C. Zmotno je zapisal, da se tožnik zdravi s THC, v pisni dopolnitvi pa ni odgovoril na pripombe. Zapisal je, da je poskušal čim bolj nepristransko podati mnenje, njegova ustna pojasnila pa so ostala neprepričljiva. Le s postavitvijo novega izvedenca bi mu bilo omogočeno učinkovito sodno varstvo ter pravica do poštenega in učinkovitega sojenja. Ne strinja se s stališčem sodišča, da so njegove pripombe v večini posledica nepravilnega razumevanja izvedenskega mnenja. Sodišče namreč navedenega ne pojasni, poleg tega pa navedeno kaže, da mnenje ni jasno in omogoča različne interpretacije. Izvedenec je povsem listinsko in dokazno nepodprto del škode pripisal tožnikovi preteklosti in stresnim dejavnikom. Vse njegove težave se navzven niso manifestirale, zaradi česar jih je mogoče pripisati samo posledicam škodnega dogodka. Izvedenec ni odgovoril in pojasnil, kako je zatrjevana izguba ugleda vplivala na tožnika. Šele ob ustnem podajanju mnenja je komentiral, da je imel tožnik samomorilne misli, pri čemer se to dejstvo ne ujema z ugotovitvijo o blagi do zmerni depresiji. Izvedenec je nelogično in nerazumljivo zapisal, da so duševne bolečine bile prisotne zgolj do leta 2014. Sodišče je spregledalo, da se tožnikove druge težave ne bi pojavile brez škodnega dogodka. Prav tako pri odmeri odškodnine ni upoštevalo ugotovitev izvedenke klinične psihologinje in se do njih ni dokazno ovrednotilo, kar predstavlja kršitev do izvajanja dokazov, kršitev načela kontradiktornosti in pravice do poštenega sojenja. Da je odmerjena odškodnina prenizka, izhaja iz zadeve II Cp 2635/2012, kjer pri oškodovancu ni prišlo do osebnostne spremenjenosti, razpada družine in uničenega poslovnega življenja.

Sodišče je napačno dokazno ocenilo dopis Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z dne 15. 9. 2014, saj je očitno, da je varnostni zadržek obstajal zoper tožnika in ne zoper gospodarsko družbo, s katero je bila kasneje tudi sklenjena pogodba. Ni upoštevalo, da tožnik s poslovno dokumentacijo zaradi osebnega stečaja, ki je bil nad njim izveden, ne razpolaga. Tudi sicer je podal ustrezne in dovolj konkretizirane trditve glede obsega premoženjske škode. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je prihodek upadel, ker ni želel več opravljati dela in sklepati poslov, saj navedeno nasprotuje izvedenim dokazom in presega trditveno podlago toženke. Sodišče se ni opredelilo do podatkov iz poslovnih izkazov, iz katerih izhaja, da so v letu 2012 prihodki drastično padli. Predlagal je izvedenca finančne stroke, ki ga sodišče ni postavilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se tudi ni dokazno opredelilo do njegovih trditev, da po letu 2014 ni uspel poravnati obveznosti do hipotekarnega upnika, zaradi česar je izgubil hišo in premoženje večje vrednosti.

3. Tožnik vlaga tudi laično pritožbo, v kateri navaja, da je bila sodba vročena 80 dni po koncu glavne obravnave, kar je v nasprotju s 323. členom ZPP3. Nadalje podaja navedbe glede temelja odškodninske odgovornosti. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, saj lahko le oškodovanec postavi ceno za svoje trpljenje. Sodnica je s prisojo 0,099 % zahtevane odškodnine ravnala pristransko in ga razvrednotila ter kršila človekove pravice. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Toženka se pravočasno pritožuje zoper II. in IV. točko izreka odločbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo, podredno razveljavitev odločbe oziroma sodbe v izpodbijanem delu. Kot bistveno navaja, da je odškodnina odmerjena previsoko. Meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo vseh izpostavljenih okoliščin, in sicer časa neupravičene obsodbe, odnosa okolja do tožnika po izdaji odločbe VSRS ter objave tožnikovega imena v medijih. Tožnikove duševne bolečine tudi niso v celoti posledica neupravičene obsodbe. Prav tako primerjava z drugimi odškodninami pokaže, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse. Zadeva VSL II Cp 2635/2012, ki jo izpostavlja sodišče, ni primerljiva z obravnavano. Tožnik ni bil v priporu, izrečena mu je bila sankcija opozorilne narave ter stanje neupravičene obsodbe je trajalo šestnajst mesecev, medtem ko je v zadevi II Cp 2635/2012 trajalo skoraj 6 let, s skrajno negativnim vplivom na ugled, socialno degradacijo, ki je niti poznejša razveljavitev pogojne obsodbe ni mogla v celoti izničiti. V obravnavanem primeru pa so s tožnikom, po sodbi VSRS, nekateri, ki so prej z njim prekinili stik, ponovno vzpostavili stik, z ostalimi pa tudi tožnik sam ne želi več stikov. Tožnik tudi ni spremenil občutkov o svoji lastni vrednosti. Čas neupravičene obsodbe in intenzivnost ter odklonilna reakcija okolja nista primerljiva oziroma tako močna kot v izpostavljeni zadevi. Sodišče je nepravilno upoštevalo čas trajanja neupravičene obsodbe, saj je trajalo šestnajst mesecev ter ne dve leti in tri mesece, kot je to ugotovilo sodišče. Članki in prispevki tudi ne vsebujejo negativne vrednostne sodbe o tožniku. Sklicuje se še na druge primere iz sodne prakse, in sicer VSL II Cp 890/2001, sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 635/2011, VSRS II Ips 165/2010, VSL II Cp 1001/2018 in VSL II Cp 15/2011. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih navedb, da ne more biti odgovorna za odločitve medijev ter za omenjanje tožnikovega imena, kar vpliva tudi na višino odškodnine. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da se tožnik sam reklamira kot pridelovalec in prodajalec konoplje, zaradi česar mu medijsko poročanje ni škodilo. Meni, da glede na to, da je tožnik prestajal duševne bolečine tudi zaradi drugih dogodkov, ni pravilno stališče sodišča, da je upravičen do odškodnine za celotni obseg škode. Ugovarjala je, da odgovarja le za tiste posledice, ki so nastale v vzročni zvezi z neupravičeno obsodbo. Prav tako bi sodišče moralo razmejiti, kako bi tožnik reagiral, če ne bi imel posebnih predispozicij za večjo občutljivost. Nasprotuje odločitvi sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, saj iz obrazložitve ni mogoče razbrati, katere okoliščine upravičujejo takšno odločitev sodišča, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Okoliščine, ki jih je navedlo sodišče, ne dajejo podlage za takšno odločitev. Toženka tožniku ni povzročila pravdnih stroškov. Prav tako okoliščina, da gre za spor zaradi neupravičene obsodbe, ne daje podlage za takšno odločitev, kot tudi načelo pravičnosti skladno s sodno prakso ni uporabljivo. Posledično je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 154. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati kriterij uspeha in ugotoviti, da je tožnik uspel z 0,0987 %.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V obravnavanem primeru tožnik od toženke zahteva odškodnino zaradi neupravičene obsodbe. Tožnik je bil s sodbo VSRS oproščen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, za katero mu je bila pred tem s pravnomočno sodbo izrečena pogojna obsodba štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta. Prostost mu ni bila odvzeta. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka skladno s prvim odstavkom 538. člena ZKP in ne na podlagi 26. člena Ustave RS ter dodatno na podlagi določil OZ, kot se za to v pritožbi zavzema tožnik. Slednji je namreč sam obrazložil, da očitke o neustreznosti hišne preiskave oziroma o postopanju policistov podaja za to, da izkaže stisko in torej ne v smislu podanih očitkov o protipravnosti. Glede na obrazloženo je neodločilno njegovo zavzemanje, da sodišče ni zaslišalo policista A. A. in B. B., ki bi izpovedala, da je bil tožnik tajno opazovan, kar naj bi potekalo na nezakonit način.4 Naveden dokaz je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo kot nepotreben, pritožbena navedba o kršitvi tožnikove pravice do obrazložene sodbe pa je posledično neutemeljena, saj iz nadaljnje obrazložitve (smiselno) izhaja, zakaj je dokaz nepotreben. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da očitki nepoznavanja materialnega prava in sodne prakse, podani zoper tožilstvo in sodišče, ne predstavljajo škodnega dejanja oziroma protipravnega postopanja, saj je navedeno lahko „zgolj“ razlog za vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev. Pravilno je zato sodišče tožniku prisodilo odškodnino skladno s prvim odstavkom 538. člena ZKP.

8. Neutemeljeno je nadalje tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da sodišče prve stopnje uvedbe, teka in trajanja kazenskega postopka ni štelo kot pravno relevantnih okoliščin. Omenjeno sodišče je namreč obrazložilo, da navedene okoliščine predstavljajo hud poseg v osebnostno integriteto posameznika, vendar sam poseg ne predstavlja škode. Škodo predstavljajo duševne bolečine, ki jih tak poseg povzroči. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine upoštevalo tožnikove duševne bolečine od hišne preiskave 20. 7. 2012 do prejema sodbe VSRS, kot to izhaja iz 52. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so tako neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da razlog za razpad tožnikove partnerske zveze in družine ni v kazenskem postopku oziroma v neupravičeni obsodbi. V zvezi s tem ne drži pritožnikova navedba, da sodišče ni obrazložilo drugih okoliščin, na podlagi katerih je sprejelo naveden zaključek. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so že pred hišno preiskavo obstajala trenja med tožnikom in C. C. glede načina vzgoje otrok.5 Drži pritožbena navedba, da je sodišče tudi ugotovilo, da so bili določeni konflikti povezani s samo hišno preiskavo oziroma v zvezi s konopljo, vendar je z ozirom na to, da se je C. C. odselila (šele) januarja 2015,6 pravilno zaključilo, da razlog za razpad ni kazenski postopek. Ugotovilo namreč je, da je CSD tožnikovo družino začel obravnavati decembra 2013 zaradi suma nasilja v družini s strani tožnika. Iz 18. strani dolgega poročila CSD izhaja, da so bili vsi pogovori in razgovori povezani z nasiljem v družini in ne s sumom storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z drogami.7 Navedenega ne omaja pritožbena navedba, da je bil kazenski postopek, v katerem se je tožniku očitalo kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje, ustavljen 1. 12. 2015. Ne držijo pritožbene trditve, da se je pastorka D. kot v opravičilo za težave v šoli sklicevala na tožnikovo agresijo, saj je C. C. izpovedala, da je D. imela prav dobre in odlične ocene ter da v šoli ni imela težav. Glede na navedeno se tožnik neutemeljeno zavzema, da poročilo CSD ne odraža dejanskega stanja v družini. Da je bilo v družini prisotno nasilje, izhaja posredno tudi iz izpovedbe C. C. in izpovedbe tožnika. Iz izpovedbe C. C. (in tudi tožnika8) prav tako izhaja, da za razpad partnerske zveze krivi CSD, ki ji je postavil ultimat, da mora tožnika z otroki zapustiti (zaradi nasilja). Ob upoštevanju obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s hišno preiskavo, kazenskim postopkom in s sicer neupravičeno obsodbo toženka ni posegla v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Zato so posledično neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče v zvezi s tem ni ustrezno denarno ovrednotilo nepremoženjske škode.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb glede njegovega odnosa z otroki po razpadu družine. Obrazložilo je, da se ga otroka nista sramovala zaradi njegove stigmatizacije. V dokaznem postopku se tudi niso potrdile tožnikove trditve, da ga sin ni povabil na valeto, saj je C. C. izpovedala, da sin sam ni želel na valeto iz drugih razlogov. Iz njene izpovedbe tudi izhaja, da sta se otroka veselila stikov s tožnikov. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da se zaključka sodišča, da so bili odnosi porušeni iz drugih razlogov, ne da preizkusiti, ker se sodišče sklicuje le na poročilo CSD. Navedeni zaključek se namreč nanaša na predhodne ugotovitve iz poročila CSD, iz česar jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče skrhane odnose pripisalo nasilju, zaradi katerega je CSD družino tudi obravnaval. 11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da članki in prispevki o tožniku oziroma o njegovih ravnanjih ne vsebujejo negativne vrednostne sodbe, saj je bilo v njih poudarjeno, da je slednji z gojenjem konoplje želel le pomagati hudo bolni ženi in sinu ter da po mnenju izvedenca konoplja pomaga pri lajšanju bolečin. Sodišče je zaključilo, da tožnik poročanju medijev pripisuje prevelik pomen, a da hkrati ne dvomi, da objava tožnikovega imena v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem vpliva na izoblikovanje mnenja okolice o njem. S takim zaključkom si sodišče ni prišlo samo s seboj v nasprotje, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je medijsko izpostavljenost in kršitev ugleda pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine. Prav tako je na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da tožnik občutkov o svoji vrednosti ni spremenil, saj je bil prepričan, da njegovo ravnanje ne more predstavljati kaznivega dejanja ter da ravna pravilno. Zgolj pritožbeno izpostavljanje, da je kazenski postopek doživljal kot krivico, kot grob poseg v zasebnost in kot zlorabo s strani sistema (neke vrste posilstvo), pomisleka v pravilnost zaključka omenjenega sodišča ne poraja.

12. V zvezi z medijsko izpostavljenostjo tožnika je neutemeljen toženkin pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da ne more odgovarjati za poročanje medijev. Sodišče je namreč v 21. in 31. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, da se pri odmeri odškodnine upošteva tudi objava imen oškodovanca in obsodilne sodbe v javnih medijih, čeprav ni toženka tista, ki je objavila članke in prispevke.9 Poleg zaključka prvostopenjskega sodišča ne omajajo niti toženkine trditve, da se tožnik sam reklamira kot pridelovalec in prodajalec konoplje (in da mu zato medijsko poročanje ni škodilo), do česar naj sodišče ne bi opredelilo. Ravno z zaključkom sodišča, da ne dvomi, da je objava navedenih člankov in prispevkov vplivala na izoblikovanje mnenja okolice o tožniku, in ugotovitvami, kakšno mnenje si je okolica ustvarila, je posredno zavrnilo omenjene toženkine trditve.

13. Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati osebnostne lastnosti posameznika in s tem predispozicije za večjo občutljivost za dogodke. Tožnik navedeno neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi ga sodišče moralo sprejeti takšnega, kot je. Sodišče prve stopnje je namreč ravno to tudi upoštevalo. Toženka pa navedenemu naziranju glede na to, da je skladno s teorijo jajčne lupine, neutemeljeno oporeka. V okvir stanja posebne občutljivosti sodi tožnikova osebnostna struktura, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje.

14. Neutemeljeno tožnik nasprotuje izvedenskemu mnenju. Izvedenec je bil poleg pisne dopolnitve mnenja oziroma pisnega odgovora na podane tožnikove pripombe, tudi ustno zaslišan. Na naroku so mu bile predočene vse tožnikove pripombe, na katere je natančno odgovoril in pojasnil, kaj je osnova za njegove zaključke. Do vseh njegovih pripomb, ki jih tožnik v pritožbi le znova ponavlja, se je obsežno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 42 do 51 obrazložitve izpodbijane odločbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in pritrjuje omenjenemu sodišču, da je mnenje natančno, jasno, strokovno, popolno in objektivno. Posledično niso bili podani razlogi, ki bi terjali postavitev novega izvedenca. Tožniku zato tudi ni bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva ter pravica do poštenega sojenja. Ni moč pritrditi niti tožnikovi pritožbeni ugotovitvi, da obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri njegovih pripombah za nepravilno razumevanje izvedenskega mnenja, pomeni, da je bilo mnenje nejasno in da je omogočalo različne interpretacije. Že iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik duševne bolečine prestajal tudi zaradi drugih dogodkov, zaradi česar ne drži, da je tak izvedenčev zaključek v nasprotju z dokaznim postopkom. Prav tako ni mogoče pritrditi njegovemu pritožbenemu očitku, da sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenke klinične psihologije, saj je obrazložilo, da je njeno mnenje priloga k mnenju izvedenca. S tem, ko je sledilo izvedenskemu mnenju, je sledilo tudi mnenju klinične psihologinje. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov in do poštenega sojenja ter kršitev načela kontradiktornosti.

15. Pravdni stranki nasprotujeta višini prisojene odškodnine s sklicevanjem na odločbo sprejeto v zadevi VSL II Cp 2635/2012, v kateri je bil oškodovanec prav tako pogojno obsojen ter mu ni bila odvzeta prostost, kar je v okviru objektivne pogojenosti odškodnine upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. V navedenem primeru je bilo oškodovancu prisojenih 13,23 povprečnih neto mesečnih plač, tožniku pa je sodišče prve stopnje prisodilo 8,23 povprečnih neto mesečnih plač. Pri tem je nebistvena tožnikova pritožbena trditev, da pri oškodovancu v navedeni zadevi ni prišlo do osebnostne spremenjenosti, saj je utrpel trajno okvaro duševnega zdravja. Prav tako tožnik ne more uspeti s poudarjanjem okoliščin, da pri oškodovancu v izpostavljeni zadevi ni prišlo do popolnega razpada družine in uničenega poslovnega življenja, saj navedeni okoliščini nista bili ugotovljeni niti v njegovem primeru. Poleg tega tudi toženkino sklicevanje na navedeno zadevo ne utemeljuje znižanja odškodnine. Drži sicer, da je v navedeni zadevi stanje neupravičene obsodbe trajalo skoraj 6 let, pri tožniku pa 16 mesecev (in ne 2 leti in 3 mesece, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje). Vendar navedena okoliščina poleg socialne degradacije oškodovanca in skrajno negativnega vpliva na ugled govori v prid prisojeni nižji odškodnini tožniku kot je bila oškodovancu v primerjani zadevi (tožniku je bilo prisojenih 5 povprečnih neto mesečnih plač manj). V zvezi s tem je neutemeljena tudi tožnikova pritožbena trditev, da njegova socialna degradacija z oprostitvijo ni bila izničena, saj iz njegove izpovedbe izhaja, da so bili stiki z osebami, s katerimi si tudi sam želi stik, ponovno vzpostavljeni.

16. V neustreznost prisojene odškodnine toženka ne prepriča niti s sklicevanjem na zadevo Okrožnega sodišča v Celju P 635/2011, saj sodbe ne priloži pritožbi, prav tako ne s sklicevanjem na zadeve II Ips 165/2010, VSL II Cp 1001/2018 in II Cp 15/2011, v katerih, kot na to opozarja sama, odškodnine zaradi neupravičene obsodbe niso bile dosojene (presojane).10 Znižanja odškodnine ne utemeljuje niti njeno sklicevanje na zadevo VSL II Cp 890/2001.11 Neutemeljeno pritožnica poudarja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik prestajal duševne bolečine tudi zaradi drugih dogodkov, ki niso povezani s kazenskim postopkom,12 saj je sodišče prve stopnje navedeno pri odmeri odškodnine upoštevalo (kot to izhaja 52. točke obrazložitve odločbe). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna (pravična), da je upoštevaje bistvene značilnosti (podobnosti in razlike) obeh primerov skladna (oziroma da od nje ne odstopa) s tisto prisojeno v zadevi II Cp 2635/2012 ter da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo individualizacije. Glede na načela, ki jih dolžno vsako sodišče upoštevati pri odmeri takšne odškodnine, pa ni moč slediti niti pritožnikovemu naziranju, da lahko višino odškodnine oziroma ceno za trpljenje postavi le oškodovanec sam. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zapolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine in je posledično tudi odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna. Iz teh razlogov ni moč pritrditi niti tožnikovemu očitku o pristranskosti sodnice in o kršitvi človekovih pravic. Le-tega tožnik utemeljuje tudi z (samo za sebe v tem oziru nebistveno) okoliščino, da je bila odločba izdana 80 dni po opravljeni glavni obravnavi, kar pa ne drži, saj je sodišče izdalo odločbo znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 323. člena ZPP.13

17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode. Tožnik je namreč zatrjeval, da je zaradi kazenskega postopka prišel na slab glas, zaradi česar ni uspel več pridobivati poslov oziroma se je obseg novih naročil začel zmanjševati, novih strank pa tudi ni mogel pridobiti, ker je bil psihično na dnu in brez energije, poleg tega pa so stranke zamujale s plačili. Navedeno ne izhaja iz tožnikove izpovedbe, saj je povedal, da je bilo dela veliko. Tudi trditev o zamujanju s plačili dokazni postopek ni potrdil, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, in česar tožnik neposredno (izrecno) ne izpodbija. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da tožnik ni želel več opravljati dela in sklepati poslov z novimi strankami zaradi pripomb oziroma opazk v smislu višine zaslužka, česar pa sam ni zatrjeval. Dvoma v pravilnost navedenega zaključka ne vzbudi niti posplošena pritožbena navedba, da ugotovitev nasprotuje izvedenim dokazom. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da so kljub opozorilom toženke in opravljenem materialno-procesnem vodstvu sodišča tožnikove trditve glede izgubljenega dobička bile (oziroma da so ostale) presplošne. Tožnik je namreč zatrjeval svoje prihodke in da je imel od tega približno 30 % odhodkov. Naveden izračun ne samo da ne pripelje do vtoževanega izgubljenega dobička v višini 130.000,00 EUR, ampak ni skladen niti z njegovimi trditvami, da je bil njegov dobiček približno 5.400,00 EUR. Posledično ni logično, kako (zakaj) zahteva 130.000,00 EUR iz naslova izgubljenega dobička za čas od leta 2012 do leta 2015. Prav tako ni moč slediti tožnikovim navedbam, da so po letu 2012 (po preiskavi) njegovi prihodki drastično padli, saj je bil v letu 2013 njegov dobiček veliko večji kot v letu 2012 in tudi večji od preteklih let. Ker so bile torej njegove trditve posplošene (nesubstancirane) in tudi nelogične, je pritožnikovo poudarjanje, da je predlagal izvedenca finančne stroke, nebistveno, saj izvedba dokaza pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Posledično pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca.14

18. Glede na vse obrazloženo je nebistveno tudi tožnikovo nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje glede sklenjenih pogodb z MNZ, do katerega naj bi pripeljala napačna dokazna ocena dopisa MNZ z dne 15. 9. 2014. Navedeno tudi sicer ne drži. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je obstajal varnosti zadržek zoper tožnika (kot odgovorno osebo družbe, kakor se ga v omenjenem dopisu edinole omenja) in ne zoper družbo. Ker je moč iz omenjenega dopisa jasno razbrati, da je bila naslovnik gospodarska družba (E. d.o.o.), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da pogodba s tožnikom kot samostojnim podjetnikom v nobenem primeru ne bi bila sklenjena in da posledično slednjemu kot samostojnemu podjetniku škoda v obliki izgubljenega dobička ni in mogla nastati škoda (glej 62. točko obrazložitve izpodbijane odločbe).

19. Neutemeljeno toženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Sodišče je namreč obrazložilo svojo odločitev, zakaj nosi vsaka stranka svoje stroške. Pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. To sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da takšno odločitev utemeljuje okoliščina, da se predmetni postopek nanaša na plačilo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe, pri čemer oškodovancu podlago za povrnitev škode oziroma temelj za odškodnino daje že sam zakon (XXXII. poglavje ZKP). Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov namreč je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna.15 Poleg tega tudi drugi odstavek 154. člena ZPP sodišču omogoča, da upošteva vse okoliščine primera, zaradi česar toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev citiranega člena. Upoštevanje okoliščin primera daje podlago za odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije. Stroškovna odločitev mora biti namreč pravična, razumna ter življenjsko sprejemljiva glede na vse ugotovljene okoliščine primera,16 kar v obravnavanem primeru tudi je.

20. Glede na navedeno so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je to sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi. Zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o kazenskem postopku, Ur. list RS, št. 32/12, s kasnejšimi spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 97/07, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 Poleg tega tožnik ni predlagal navedenih prič za dokazovanje svojih duševnih bolečin, ki tudi sicer niso mogle biti pred samo hišno preiskavo, saj se je šele s hišno preiskavo seznanil, da zoper njega poteka postopek. 5 Iz izpovedbe C. C. izhaja, da se je že pred hišno preiskavo enkrat odselila za krajši čas. 6 Takrat je razpadla partnerska zveza in družina kot taka. 7 Navedeno (kaznivo) dejanje je (posplošeno) omenjeno samo enkrat, in sicer, da je tožnik še v enem kazenskem postopku glede gojenja marihuane, ki pa jo je gojil z namenom zdravljenja sinove in ženine bolezni. 8 Glede na to, da je CSD družino obravnaval zaradi nasilja. 9 Prim. sodbo VSRS II Ips 455/2010 z 31. 1. 2013. 10 Z navedenimi odločbami zato ne uspe utemeljiti znižanja odškodnine. 11 Poleg tega, da v navedeni zadevi ni bila vložena pritožba oškodovanca, iz sodbe ne izhaja stopnja oziroma intenzivnost duševnih bolečin in da bi bil oškodovanec medijsko izpostavljen (izhaja pa, da delno duševne bolečine niso bile posledica neupravičene obsodbe). 12 Navedena okoliščina je bila ugotovljena tudi v zadevi II Cp 2635/2012, ki po mnenju toženke predstavlja podlago za znižanje odškodnine. 13 Narok za glavno obravnavo je bil 21. 11. 2019, pri čemer so stranke imele še možnost vložite ugovora zoper prepis zvočnega posnetka, sodišče pa je odločbo izdalo 16. 12. 2019. 14 Pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vzbudi niti posplošeno (neizkazano) opozarjanje tožnika, da ni imel na voljo dokumentacije, češ da je bila posredovana stečajnemu upravitelju, prav tako ne njegov pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb glede hipotekarnega kredita, ki so (bile) prav povsem splošne. 15 Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga knjiga, str. 29. 16 Ibidem, str 31.