Jedro

Ne glede na povezavo z izvršilnim postopkom se v postopku za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe ne presoja več pravilnost izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe ali pravilnost samega izvršilnega naslova oziroma obstoj in veljavnost upnikove terjatve in zastavnih pravic.

Glede na ugotovitve sodišč, da je toženka pogodbeno hipoteko pridobila v letu 1995, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin dolžnik, medtem ko tožnica do leta 2002 v zemljiško knjigo ni bila vpisana kot skupna lastnica, je v tej pravdi, kot je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, odločilnega pomena, ali je bila toženka ob podpisovanju sporazuma o zastavni pravici v dobri veri. V skladu z ustaljeno sodno prakso pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 411/2004, ki teče zaradi izterjave toženkine terjatve zoper I. F., vložila ugovor tretjega in zatrjevala, da je izvršba na 65/100 nepremičnin parc. št. 3145, 3146, 3147 in 3148, ki so vpisane v vl. št. 546, k. o. ... (v nadaljevanju sporne nepremičnine) nedopustna, saj ima na teh nepremičninah tožnica lastninsko pravico iz naslova skupnega premoženja. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 2. 4. 2010 ugovor tožnice zavrnilo, zato je tožnica vložila tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin do 65/100, in ugotovitev, da izvršba pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. In 411/2004, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2004/411-8 z dne 19. 11. 2004, na predmetu izvršbe, na spornih nepremičninah, ki so v lasti in posesti tožnice vse do 65/100, v navedenem deležu ni dopustna. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

4. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbi ugodi in toženki naloži plačilo stroškov, podredno pa, da sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodišči nista pojasnili, zakaj naj bi imela toženka konkretno terjatev zavarovano s pogodbeno hipoteko. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za prisilno hipoteko in ne pogodbeno. Pred vknjižbo tožničine lastninske pravice je bilo v zemljiški knjigi vknjiženih pet hipotek, sodišči pa nista pojasnili identitete med terjatvami po predlogu za izvršbo in vknjiženo maksimalno hipoteko z dne 27. 10. 1995. Identiteta tudi ni razvidna iz zastavnih in kreditnih pogodb ter tudi ne iz hipotekarne sodbe I P 2259/2001. V zvezi s tem uveljavlja protispisnost. Iz sklepa o dovolitvi izvršbe ne izhaja identiteta terjatve. Pri tožničinem deležu zastavne pravice niso vpisane. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo toženkinim navedbam, da je h kreditnim pogodbam št. 652/1, 886/9 in 898/2 dolžnik I. F. pristopil kot porok in zastavitelj. Kreditne pogodbe je podpisal I. F. kot zakoniti zastopnik posojilojemalca in ne kot fizična oseba. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih navedb, da v hipotekarni sodbi nepremičnina parc. št. 3145/0 k. o. ... ni navedena. Tožnica ni sodelovala v tem postopku, zato ne more biti v slabšem položaju kot hipotekarni dolžnik in se njen učinek nanjo ne more raztezati. Toženka hipotekarne tožbe namreč v zemljiški knjigi ni zaznamovala. Ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ima tožnica zgolj možnost uveljavljati ugovore v okviru izvršilnega postopka. Sodišči bi morali upoštevali tožničine navedbe o ničnosti zastavnih pogodb, ker ne izpolnjujejo formalnih pogojev za ustanovitev maksimalne hipoteke. Uveljavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, saj tožnica ni imela možnosti uveljavljati svojih pravic niti v postopku hipotekarne tožbe niti v tem postopku. Ni res, da ima tožnica zgolj status realne dolžnice, ampak ima sui generis položaj. Nepravilno je stališče sodišča, da se je tožničin status spremenil (iz tretje v realno dolžnico) samo zaradi sklenitve sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja. Tožnica je nepremičnino pridobila (v skupno lastnino) že leta 1992. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010. Toženka tudi ni predložila zapisov o sestankih in razgovorih z I. F. v obdobju sklenitve maksimalne hipoteke in kreditnih pogodb in sodišče bi moralo upoštevati, da ni verjetno, da teh zapisov nima, kot je navedla toženka. Tožničin pooblaščenec je zaradi napačnega povzemanja izjave priče M. K. večkrat zaprosil sodišče prve stopnje za snemanje obravnave, vendar njegovi prošnji ni bilo ugodeno. Uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničina pravica do sodelovanja v postopku je bila kršena, saj je sodišče prve stopnje tožničinemu pooblaščencu odvzelo besedo, tožnici pa ni omogočilo, da bi priči sama postavila vprašanja. Iz zapisnika to ne izhaja, saj to v zapisnik ni bilo povzeto, je pa pooblaščenec zaznamoval na koncu zapisnika, da zaslišanje priče ne odraža dejanskega stanja. Sodišče ni izvedlo soočenja prič T. K. in I. F., čeprav je ta dokazni predlog sprejelo. Naknadne zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Sodišče ni pojasnilo, katere priče so potrdile izpovedbo priče K. in zakaj se je prepričalo v njeno verodostojnost z večkratnim zaslišanjem.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je toženka upnica tožničinega (sedaj nekdanjega) zakonca I. F. (v nadaljevanju dolžnik). Proti njemu je sprožila na podlagi pravnomočne (hipotekarne) sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2259/2001-I z dne 13. 2. 2002 izvršilni postopek za izterjavo terjatev s prodajo spornih nepremičnin, na katerih ima zastavno pravico. Terjatve izvirajo iz treh kreditnih pogodb, sklenjenih z družbo U. d. o. o. (v nadaljevanju posojilojemalec). Dolžnik se je za vračilo obveznosti posojilojemalca s Pogodbo o zastavi nepremičnin, št. 065/95 z dne 27. 10. 1998, zavezal kot porok in plačnik. Sporne nepremičnine je v letu 1995 (takrat je bil v zemljiški knjigi vknjižen kot izključni lastnik(1) ) zastavil v zavarovanje obveznosti posojilojemalca. Zastavna pravica je bila pri spornih nepremičninah vpisana 2. 11. 1995. Toženka je bila v času pridobitve navedene pogodbene hipoteke v letu 1995 v dobri veri, da je dolžnik edini lastnik zastavljenih nepremičnin. Pred začetkom izvršilnega postopka je bila na podlagi Sporazuma o ugotovitvi v zakonu pridobljenega premoženja in deležev na njem, sklenjenega v obliki notarskega zapisa (opr. št. SV 410/2000 z dne 28. 11. 2000), pri spornih nepremičninah dne 16. 12. 2002 vknjižena lastninska pravica na ime tožnice do 65/100, na ime dolžnika pa do 35/100. 8. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Tretji lahko s takšno tožbo uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka oziroma izločitvenega ugovora je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe na predmetu izvršbe. Izločitvena tožba je mogoča samo v povezavi s predhodnim ugovornim postopkom v izvršilnem postopku (64. člen ZIZ), ki je pogoj za pravico tretjega do vložitve tožbe. Namen postopka za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je varstvo pravic tretjega, da se prepreči izvršba na predmet, na katerem ima kakšno stvarno (ali izjemoma obligacijsko) pravico, ki izvršbo preprečuje. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, se v postopku za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe, ne glede na povezavo z izvršilnim postopkom, ne presoja več pravilnost izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe ali pravilnost samega izvršilnega naslova oziroma obstoj in veljavnost upnikove terjatve in zastavnih pravic. Revizijsko zavzemanje za nasprotno stališče (da ima tožnica sui generis položaj, ker v postopku hipotekarne sodbe ni sodelovala) glede na pojasnjeni namen izločitvene tožbe po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilno. Zato niso upoštevne revizijske navedbe glede obstoja terjatve (da dolžnik kreditnih pogodb ni podpisal kot fizična oseba, ampak kot zakoniti zastopnik posojilojemalca) in pravilnosti izvršilnega naslova (nenavedba nepremičnine parc. št. 1345/0 k. o. ... v hipotekarni sodbi in ničnost zastavnih pogodb).

9. Glede na ugotovitve sodišč, da je toženka pogodbeno hipoteko pridobila v letu 1995, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin dolžnik, medtem ko tožnica do leta 2002 v zemljiško knjigo ni bila vpisana kot skupna lastnica, je v tej pravdi, kot je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, odločilnega pomena, ali je bila toženka ob podpisovanju sporazuma o zastavni pravici v dobri veri. Tožnica je v pravdi namreč trdila, da je izvršba na njen delež nepremičnin nedopustna, saj so bile nepremičnine kupljene v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi in jih je torej pridobila na originaren način kot skupno premoženje. Obe sodišči sta ugotovili obstoj toženkine dobre vere, da je bil dolžnik v trenutku pridobitve hipoteke edini lastnik zastavljenih nepremičnin. Zato je pravilna odločitev obeh sodišč, da se je toženka upravičena poplačati iz celotne vrednosti zastavljenih nepremičnin. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri(2).

10. Zmotno je v reviziji ponovljeno stališče, da toženka v obravnavani zadevi zastavne pravice ni pridobila pogodbeno, ampak gre za prisilno hipoteko, uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (neobrazloženost) v zvezi s tem pa je neutemeljena. Že sodišče prve stopnje je obširno pravilno obrazložilo (glej točke 11 – 13 sodbe sodišča prve stopnje), zakaj šteje, da je toženka pogodbeno hipoteko pridobila v letu 1995, pritožbeno sodišče pa je takšen zaključek potrdilo. Glede na to, dodatno pojasnjevanje revizijskega sodišča ni potrebno in zadošča odgovor, da je stališče pritožbenega sodišča pravilno.

11. Niso utemeljene revizijske navedbe, s katerimi tožnica ponavlja pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo identitete med terjatvami po predlogu za izvršbo in vknjiženo maksimalno hipoteko ter očitka o neobrazloženosti in protispisnosti (kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Že pritožbeno sodišče je tožnici pojasnilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe (v povezavi s predlogom za izvršbo in v njem opisanim izvršilnim naslovom) lahko ugotovilo razmerje med toženko in dolžnikom, ki je podlaga izvršilnega postopka ter terjatev in zastavno pravico, na podlagi katere je bil začet izvršilni postopek. Zato se mu ni bilo treba bolj natančno opredeliti do identitete toženkine terjatve in njene zastavne pravice.

12. Tožnica skuša z navedbami, s katerimi ponavlja pritožbene očitke o kršitvi njenih procesnih jamstev (toženkina nepredložitev zapisov o sestankih in razgovorih z dolžnikom, neizvedba soočenja priče T. K. in dolžnika, neobrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga in dokazne ocene, napačno povzemanje priče M. K., odvzem besede tožničinemu pooblaščencu na glavni obravnavani pred sodiščem prve stopnje in onemogočanje postavljanja vprašanj priči s strani tožnice same), vsebinsko izpodbiti dokazno oceno in dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter sprejeto na drugi stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker gre za nedovoljen revizijski razlog, teh navedb ni mogoče upoštevati, saj je revizijsko sodišče na dokazno oceno nižjih sodišč vezano. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Pritožbeno sodišče se je do navedenih očitkov obrazloženo opredelilo (glej 11. točko sodbe pritožbenega sodišča).

13. Revizija zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije). Njena vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njeno zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Lastninska pravica dolžnika je bila vknjižena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 6. 1992 in potrdila z dne 14. 9. 1992. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 109/2009, II Ips 1000/2008, II Ips 564/2007 ter II Ips 597/2004.