Jedro

Izključni namen postopka za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je presoja, ali je verjetno, da ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Ne glede na povezavo z izvršilnim postopkom tovrstni postopek tako ni namenjen obravnavanju ugovorov, ki se nanašajo na sklep o dovolitvi izvršbe, izvršilni naslov ter obstoj in veljavnost upnikovih terjatev in zastavnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. št. 5, parc. št. 6, parc. št. 7 in parc. št. 8, ki so vpisane v vl. št. ... k. o. X do 65/100, in na ugotovitev, da izvršba opr. št. In 411/2004 Okrajnega sodišča v Ljubljani na navedene parcele v navedenem deležu ni dopustna. Tožeči stranki je obenem naložilo, da mora toženi stranki povrniti 2.797,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka predlog za izvršbo v zadevi In 411/2004 podala šele dne 19. 11. 2004, torej po trenutku, ko je bila sama že vknjižena v zemljiški knjigi in je torej vedela, da dolžnik I. F. ni izključni lastnik obravnavanih nepremičnin. Pri teh nepremičninah je bilo že pred vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke pet vknjižb hipotek, pri čemer so si vse pogodbe in sporazumi o zastavi nepremičnin po vsebini med seboj zelo podobni. Sodišče prve stopnje bi moralo za ugotovitev, ali je terjatev tožene stranke po predlogu za izvršbo zavarovana s pogodbeno (in ne prisilno) hipoteko, pojasniti identiteto med terjatvami in vknjiženimi hipotekami, česar ni storilo, čeprav je tožeča stranka v postopku ves čas zatrjevala, da te identitete ni. Navedenega ni obrazložilo niti pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 1674/2013 z dne 11. 12. 2013. Sodišče prve stopnje nadalje ni pojasnilo, zakaj je štelo I. F. za solidarnega poroka in zastavitelja h kreditnim pogodbam, kar bi sicer morala izkazati tožena stranka, sodba pa tudi ne vsebuje utemeljitve, zakaj je dovoljena izvršba na nepremičnino parc. št. 5 k. o. X, čeprav v izreku hipotekarne sodbe I P 2259/2001 ni vsebovana. Tožeča stranka opozarja, da sklep o izvršbi opr. št. In 411/2004 pri njenem deležu nepremičnin sploh ni vknjižen, zaradi česar izvršba na te deleže ni dopustna oziroma zastavna pravica na njih ne učinkuje. Hkrati zatrjuje, da lahko v tem postopku, torej postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, uveljavlja ugovorne razloge glede ničnosti hipotek, saj ne more biti v slabšem položaju od hipotekarnega dolžnika, in te razloge tudi navaja. Nazadnje tožeča stranka uveljavlja bistvene kršitve pravdnega postopka, saj ji v postopku pri presoji dobrovernosti tožene stranke ni bilo omogočeno varovanje njenih procesnih pravic. Sodišče prve stopnje v zapisniku z dne 21. 3. 2014 ni korektno povzemalo izpovedi priče M. K., zaradi česar njena izpoved ne odraža dejanskega stanja. Pooblaščenec je želel podati pripombe na zapisnik, vendar mu je sodišče zaradi nepostavljanja vprašanj priči odvzelo besedo. Za takšno postopanje ni imelo pravne podlage, s tem pa je bila kršena tudi pravica tožeče stranke do sodelovanja v postopku, saj sodišče ni omogočilo, da bi priči vprašanja postavljala tožeča stranka sama in je na to tudi ni opozorilo. Tožeča stranka graja tudi zavrnitev dokaznega predloga za soočenje prič T. K. in I. F., saj je sodišče prve stopnje s tem tožeči stranki vzelo možnost dokazovanja, zavrnitve dokaznega predloga pa ni ustrezno utemeljilo. Glede dobrovernosti tožene stranke ob koncu poudarja, da tožena stranka sodišču ni predložila celotnega kreditnega spisa, zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Ne verjame, da zapisov iz obdobja 1994-1998 nima, le-ti pa bi po njenem mnenju potrdili, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da so nepremičnine v skupnem lastništvu tožnice in dolžnika I. F. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tretji lahko s takšno tožbo uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka pa običajno predstavlja lastninska ali solastninska pravica tretje osebe na predmetu izvršbe. Izločitvena tožba je mogoča samo v povezavi s predhodnim ugovornim postopkom (64. člen ZIZ), ki je pogoj za pravico tretjega do vložitve tožbe. Zaradi navedenega je postopek za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe tesno povezan z izvršilnim postopkom, vendar pa kljub temu ni namenjen presoji pravilnosti izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe, samega izvršilnega naslova oziroma celo presoji obstoja terjatve in zastavne pravice upnika, na podlagi katere je pridobil izvršilni naslov, temveč je omejen zgolj na ugotavljanje, ali je že dovoljena izvršba na določen predmet dopustna ali ne. Njegov namen je namreč zgolj varstvo pravic tretjega, da se prepreči izvršba na predmet, na katerem ima kakšno stvarno (ali izjemoma obligacijsko) pravico, ki izvršbo preprečuje.

6. Glede na opisano povezavo postopka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe z izvršilnim postopkom, iz katerega pravica do vložitve izločitvene tožbe pravzaprav izvira, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru že na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe (v povezavi s predlogom za izvršbo, kjer je natančno opisan izvršilni naslov ter opredeljeno razmerje med upnikom in dolžnikom, na katerem izvršilni naslov temelji) lahko ugotovilo, katero razmerje med toženo stranko in dolžnikom je podlaga izvršilnega postopka in za katero terjatev ter v zvezi s katero zastavno pravico je bil izvršilni postopek sploh začet, ter se mu do identitete med terjatvijo tožene stranke in njeno zastavno pravico ni bilo potrebno bolj natančno opredeljevati. Iz vseh predloženih listin (izvršilni naslov v prilogi B12 in B13, predlog za izvršbo v prilogi B19 in sklep o dovolitvi izvršbe v prilogi B20) namreč jasno izhaja, da tožena stranka v izvršilnem postopku od dolžnika I. F. terja poplačilo terjatev, ki izvirajo iz treh kreditnih pogodb o kratkoročnem posojilu (priloge B5 do B7), tožena stranka pa je s hipotekarno tožbo realizirala prav svojo zastavno pravico iz Pogodbe o zastavi nepremičnin št. 069/95 z dne 27. 10. 1995, na podlagi katere je dolžnik v zavarovanje svojih poroštvenih obveznosti zastavil nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Izključni namen postopka za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je presoja, ali je verjetno, da ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Ne glede na povezavo z izvršilnim postopkom tovrstni postopek tako ni namenjen obravnavanju ugovorov, ki se nanašajo na sklep o dovolitvi izvršbe, izvršilni naslov ter obstoj in veljavnost upnikovih terjatev in zastavnih pravic, zato se pritožba za uveljavljanje tovrstnih ugovorov neutemeljeno zavzema. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da ima (upoštevaje novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS) tožeča stranka v izvršilnem postopku položaj hipotekarne dolžnice(1) in tako možnost podajanja tu uveljavljanih ugovornih razlogov v okviru samega izvršilnega postopka.

8. Upoštevaje namen postopka na podlagi izločitvene tožbe v okviru tega postopka tudi ni mogoče obravnavati situacije, da sklep o izvršbi opr. št. In 411/2004 pri tožničinem deležu nepremičnin ni vknjižen v zemljiški knjigi. Izvršba na določen predmet je namreč nedopustna le, če ima tretji na njem pravico, ki izvršbo preprečuje, na obstoj te pravice (npr. lastninske pravice) pa vknjižba sklepa o izvršbi na predmetu izvršbe ne vpliva. Vknjižba je pomembna z vidika pravic upnika, ki jih ima v razmerju do dolžnika (in hipotekarnega dolžnika), to pa je stvar izvršilnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje se je pravilno omejilo zgolj na ugotavljanje, ali pravica tožnice na predmetu izvršbe preprečuje izvršbo. Tožeča stranka je tekom postopka trdila, da je izvršba na njen delež nepremičnin nedopustna, saj so bile nepremičnine kupljene v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi in jih je torej pridobila na originaren način kot skupno premoženje. Z bivšim možem, dolžnikom I. F., sta dne 28. 11. 2000 za namene razveznega postopka sklenila v obliki notarskega zapisa Sporazum o ugotovitvi v zakonu pridobljenega premoženja in deležev na njem, v skladu s katerim je tožnica postala lastnica 65/100 spornih nepremičnin, v zemljiško knjigo pa se je nato vpisala dne 16. 12. 2002. Ugotovitev, ali pravica tožeče stranke na predmetih izvršbe preprečuje izvršbo, je bila odvisna od ugotovitve, ali pridobljena zastavna pravica (hipoteka) tožene stranke učinkuje tudi zoper tožnico ali ne. V kolikor zoper tožnico ne bi učinkovala, izvršba na njen delež nepremičnin ne bi bila dopustna. Glede na to, da tožnica kot skupna lastnica nepremičnin do leta 2002 ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je bilo poglavitno ugotoviti, ali je tožena stranka hipoteko pridobila na pravnoposlovni podlagi in v dobri veri, ali pa šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v okviru izvršilnega postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, prisilna pridobitev zastavne pravice pa zoper takšnega lastnika ne učinkuje(2).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pridobila pogodbeno hipoteko leta 1995, pri čemer je na podlagi ocene izpovedb več zaslišanih prič presodilo, da je bila v trenutku pridobitve hipoteke v dobri veri, da je dolžnik edini lastnik zastavljenih nepremičnin. Po presoji pritožbenega sodišča je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva in izvedene dokaze prepričljivo ter smiselno ocenilo. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožena stranka ni predložila vseh listin iz kreditnega spisa, iz katerih bi zagotovo izhajala slaba vera tožene stranke, gre pri tem zgolj za njeno predvidevanje, ki na sprejeto dokazno oceno ne more vplivati. Tožena stranka je sodišču prve stopnje sporočila, da kakšnih drugih zapisov od že predloženih nima, čemur je sodišče prve stopnje verjelo in ni preverjalo resničnosti teh navedb, tožeča stranka pa ni zahtevala morebitnega nadaljnjega aktivnega ravnanja sodišča glede predložitve preostalih listin (v smislu četrtega odstavka 227. člena ZPP) in se zato sedaj na zmotno ugotovitev dejanskega stanja iz tega razloga ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih dejstvih sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da izvršba na tožničin delež obravnavanih nepremičnin ni nedopustna, saj pridobljena pogodbena zastavna pravica tožene stranke učinkuje tudi zoper njo. Pritožbena trditev, da je tožena stranka predlog za izvršbo vložila šele leta 2004, ko je bila tožeča stranka že vpisana v zemljiško knjigo, in da je torej vedela, da dolžnik ni edini lastnik zastavljenih nepremičnin, ob upoštevanju navedenih ugotovitev ni relevantna, saj je imela tožena stranka na celoti vseh nepremičnin hipoteko že od leta 1995 dalje in se je zato upravičena poplačati iz celotne vrednosti zastavljenih nepremičnin.

11. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitev procesnih jamstev tožeče stranke v dopolnjenem postopku, niso utemeljeni. Glede izpovedi priče M. K. tožeča stranka v pritožbi ne navaja, kateri del njene izpovedbe v zapisniku z dne 21. 3. 2014 ni bil korektno povzet in zakaj njena izpoved ne odraža dejanskega stanja, zato teh pritožbenih trditev ni mogoče preizkusiti. Načelo kontradiktornosti na naroku dne 21. 3. 2014 ni bilo kršeno, saj pravica do izjave, ki strankam sicer zagotavlja možnost aktivnega sodelovanja v postopku in je zato bistvena za potek poštenega sojenja, ni neomejena. Sodišče je namreč tisto, ki vodi potek glavne obravnave (298. člen ZPP) in vzdržuje red (303. člen ZPP) ter tako skrbi za nemoten in ekonomičen potek pravdnega postopka. Iz zapisnika z dne 21. 3. 2014 je razvidno, da je bila med zaslišanjem priče M. K. beseda pooblaščencu tožeče stranke dana večkrat, in sicer z namenom, da bi priči postavil vprašanja, vendar je namesto tega želel podajati navedbe na zapisnik. Sodišče ga je izrecno opozorilo, da mu bo beseda odvzeta, če zaslišani priči ne bo postavil vprašanja, vendar teh opozoril ni upošteval. Glede na navedene okoliščine ni mogoče šteti, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni omogočilo izvajanje njene pravice do sodelovanja v postopku, iz zapisnika pa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka sama želela postaviti kakšno vprašanje priči in ji sodišče prve stopnje tega ne bi dovolilo. Ne drži, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožečo stranko na njene procesne pravice opozoriti, saj je imela v postopku pooblaščenca (12. člen ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke za soočenje prič T. K. in I. F. Izbor dokazov je namreč prepuščen sodišču kot sestavni del proste dokazne ocene (8. člen ZPP), na že sprejete dokazne sklepe kot sklepe procesnega vodstva pa sodišče ni vezano. V postopku se izvedejo tisti dokazi, ki so namenjeni dokazovanju pravno odločilnih dejstev, sodišče pa pri tem ne sme dopustiti nepotrebnega podaljševanja dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dobro vero tožene stranke zaslišalo predlagane priče, ki so vse, razen dolžnika I. F., odločno zanikale kakršnokoli zasebno druženje med predstavniki tožene stranke in dolžnikom. Pričo T. K. je zaslišalo večkrat in se je tako, tudi v povezavi z izpovedbama prič M. K. in A. F., prepričalo v njeno verodostojnost, zaradi česar izvedba soočenja s pričo I. F. ni bila potrebna. Zavrnitev dokaznega predloga je ustrezno obrazložena in tožeči stranki možnosti dokazovanja zato ni bila odvzeta.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V obravnavanem primeru je s podpisom Sporazuma o ugotovitvi v zakonu pridobljenega premoženja in deležev na njem med tožečo stranko in dolžnikom z dne 28. 11. 2000 prišlo do prehoda iz skupnega premoženja v solastninsko skupnost, tak prehod pa ima skladno z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravnoposlovno podlago (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 428/2011 z dne 20. 2. 2014). Položaj tožeče stranke je torej enak, kot če bi pridobila lastninsko pravico (npr. z nakupom) na obremenjeni nepremičnini (prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08).

(2) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 597/2004 z dne 22. 9. 2005, II Ips 564/2007 z dne 7. 5. 2009, II Ips 1000/2008 z dne 7. 4. 2011, II Ips 109/2009 z dne 14. 4. 2011.