Jedro

Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Delodajalec je v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009, ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi te odpovedi, ampak še traja, vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2005 z aneksoma št. … z dne … in št. … z dne …, poziv nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico, obračun bruto plače od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter priznanje in izplačilo vseh drugih pravic in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka) in da se tožeči stranki naložijo v plačilo stroški priče B.B. v višini 19,80 EUR.

Zoper navedeno sodbo se v celoti, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009 nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla znakov kaznivega dejanja. Glede te zahteve je sodna praksa (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 475/2006) jasna. Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na razloge in obrazložitev, kot jo navede delodajalec. Ta mora v odpovedi očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vsebinsko in časovno opredeliti, le na takšen način je mogoče preizkusiti, ali je odpoved podana pravočasno. Tudi takšno stališče je že sprejeto v sodni praksi (sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 353/2007). Če datum seznanitve z razlogi za odpoved v odpovedi ni naveden, pravočasnosti odpovedi ni mogoče preizkusiti (odpoved je posledično nezakonita). Ker so tako razlogi za odpoved kot datum seznanitve z njimi bistvena elementa odpovedi, ju mora ugotoviti delodajalec že v postopku pred podajo odpovedi. Teh dejstev sodišče prve stopnje v sodnem postopku ne sme (na novo) ugotavljati. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila 24. 9. 2009 in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Iz odločbe nadzornega sveta tožene stranke z dne 27. 8. 2009 je razvidno, da je bila tožeča stranka odpoklicana s funkcije predsednika uprave. V pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2005 je imela za primer razrešitve (odpoklica) pred potekom mandata določeno, da ji tožena stranka ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Tožena stranka bi morala od odpoklica v tridesetih dneh podati odpoved oz. bi morala hkrati ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Glede na to, da je s pogodbo o zaposlitvi določen delovnopravni status tožeče stranke, ni bilo podlage za odločitev nadzornega sveta tožene stranke, da je tožeča stranka po odpoklicu na čakanju in da prejema nadomestilo plače. Vsi očitki, ki so navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se nanašajo na čas, ko je tožeča stranka opravljala funkcijo predsednika uprave. Gre za razloge, ki utemeljujejo odpoklic s funkcije, tožena stranka pa je bila z njimi seznanjena ob odpoklicu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno kot datum seznanitve z razlogi upoštevalo, kdaj se je z razlogi seznanil novi predsednik uprave. Tožena stranka se je ob odpoklicu zavedala svoje obveznosti, da tožeči stranki ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, pa te obveznosti ni izpolnila. Opisane opustitve (kršitve pogodbene zaveze) sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Prvi očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ponarejanje listin, ni utemeljen. Pogodba o prodaji in nakupu delnic je bila sklenjena 3. 11. 2008, kot je razvidno iz same pogodbe in kot sta, ko sta bili zaslišani, potrdili tožeča stranka in priča A.A. Pogodbo je vnaprej pripravil prodajalec, zapisana pa je z uporabo računalnika, kar izključuje možnost, da bi tožeča stranka nanjo napisala drug datum kot tisti, ko je bila pogodba sklenjena. Za obstoj pogodbe je tožeča stranka vedela že 27. 8. 2009, kar je razvidno iz odločbe o odpoklicu tožeče stranke s funkcije predsednika uprave. Tožeča stranka pritožbi prilaga sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 1524/2009 z dne 28. 2. 2012, ki je bila izdana in strankam vročena šele po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Iz te sodbe je razvidno, da je sodišče po izvedbi obširnega dokaznega postopka zaključilo, da je listina (pogodba o prodaji in nakupu delnic) pristna, na podlagi te listine je strankama tudi naložilo izpolnitev obveznosti iz pogodbe. Očitek tožene stranke, da je tožeča stranka listino ponaredila, je konstrukt, ki mu sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Večjo težo bi moralo pripisati izpovedbi tožeče stranke in priče A.A. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj tožeči stranki in priči ni verjelo, s tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Svoje ugotovitve je oprlo na posredno izvedene dokaze, ki nimajo nobene dokazne vrednosti. Za pravilno ugotovitev bistvenih dejstev ni pomembno, ali je bil nadzorni svet tožene stranke seznanjen s pogodbo, ali je želel, da se pogodba sklene, in ali in kdaj je tožeča stranka pogodbo predložila v računovodstvo. Pogodba je na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava sklenjena, ko se doseže soglasje volj, to pa je bilo v primeru pogodbe o prodaji in nakupu delnic dne 3. 11. 2008. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, zakaj ob upoštevanju okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izostanek obrazložitve je nadaljnji razlog za ugotovitev, da odpoved ni zakonita. Tožeči stranki ni bil omogočen zagovor v zvezi z drugim očitkom, ki se nanaša na priznavanje in plačevanje faktur. Tožena stranka se je v pisni obdolžitvi na fakture sklicevala, pa jih ni priložila, zaradi česar se tožeča stranka do očitka ni mogla opredeliti oziroma se ni mogla zagovarjati. Tožeča stranka na zagovoru ni bila dolžna ugovarjati in zahtevati predložitev faktur. Tožena stranka je tista, ki bi morala očitke pojasniti in predložiti listine, s katerimi jih dokazuje. Tožena stranka tudi ni dokazala, da storitve, ki so bile plačane, niso bile izvršene. O tem, katere storitve je za toženo stranko opravila družba A. d.o.o., je izpovedala priča B.B. Dejstvo, da je ta priča delala za toženo stranko, je potrdil tudi sedanji predsednik uprave tožene stranke C.C. Za toženo stranko niti ni bilo sporno, da je družba A. d.o.o. storitve opravila, sporno je le, da so v fakturi navedene napačne storitve. Zgolj napačna navedba storitve pa ne more biti podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V času poslovanja z družbo B. d.o.o. je bila tožeča stranka predsednik uprave tožene stranke in je v tej funkciji samostojno sprejemala odločitve o poslovanju družbe. O poslovanju ni bila dolžna obveščati delavcev. Sodišče prve stopnje je preveliko težo pripisalo izpovedbi C.C., ki je bil v tem času direktor marketinga, da o poslovanju s družbo B. d.o.o. ni bil obveščen. C.C. tudi ni bil seznanjen s storitvami, ki jih je ta družba opravila. Glede očitka o prekoračitvi pooblastil tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi morala tožena stranka, da bi bil očitek utemeljen, dokazati, da se je tožeča stranka dne 24. 8. 2009 zglasila na banki. Tožeča stranka je, nasprotno, dokazala, da je pogodbo o zaposlitvi podpisala že 21. 8. 2009, ko še ni imela omejitev pri zastopanju družbe. Priča A.A. je izpovedala, da je 21. 8. 2009 prišla k tožeči stranki, ki je podpisala sporno pogodbo, nato pa je pogodbo odnesla na banko. To je razvidno tudi iz pogodbe, na kateri je navedeno, da jo je banka prejela 21. 8. 2009. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo niti se ni opredelilo do izpovedbe priče Č.Č., ki je bil zaposlen pri banki in je potrdil, da je tožeča stranka pogodbo podpisala že 21. 8. 2009. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba z navedbo, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedeno, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbama tožeče stranke in priče A.A., ni podana. Za to kršitev bi šlo, če bi imel izpodbijani del sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijani del s odbe sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Iz obrazložitve je lahko razbralo, zakaj je sodišče določenim izpovedbam prič verjelo (ker so skladne med seboj in s podatki iz predloženih listin) in zakaj nekaterim ni (ker so njihove izpovedbe nelogične, v nasprotju s preostalimi izpovedbami in listinami v spisu ipd.).

Ne drži pritožbena navedba, da sodba temelji na posrednih dokazih (ugibanjih tožene stranke), ki jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Iz določb 2. in 4. alineje 358. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču dovoljujeta spremembo izpodbijane sodbe, če sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo posrednih dokazov in če je iz ugotovljenih dejstev zmotno sklepalo na obstoj drugih (pravno pomembnih) dejstev, je razbrati, da sodba (presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka) lahko temelji (tudi) na posrednih dokazih. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah, ki jih je na podlagi izvedenih dokazov naredilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni zgolj sledilo „ugibanjem tožene stranke“, kot poizkuša prikazati tožeča stranka v pritožbi.

Vprašanje pristnosti listine (pogodbe o prodaji in nakupu delnic, na kateri je naveden datum 21. 8. 2009) je vprašanje, ki ga je Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. I Pg 1524/20009 rešilo, da je lahko sprejelo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Rešitev vprašanja je vsebovana le v obrazložitvi sodbe, tako da sodišča v drugem sodnem postopku (obravnavanem individualnem delovnem sporu) ne zavezuje.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) v 110. členu določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerih je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med drugim po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Na ta odpovedni razlog se je v pisni obdolžitvi z dne 24. 9. 2009 (priloga A 6

) in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009 (priloga A 10

) sklicevala tožena stranka.

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da mora glede na prvi odstavek 82. člena ZDR utemeljen razlog, kot tudi izpolnitev ostalih pogojev za zakonito odpoved (obstoj pisnega opozorila, pravočasnost odpovedi ...), dokazati stranka, ki odpoved poda (delodajalec, tožena stranka). To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka utemeljenost in zakonitost odpovedi dokazala. Za toženo stranko se ne zahteva, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi, da utemeljenost odpovedi in njeno pravočasnost dokaže pred njeno podajo (v postopku odpovedi), to je dolžna storiti v sodnem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana 5. 10. 2009, ni obrazložena oziroma da v njej niso navedeni znaki kaznivega dejanja. Skladno z drugim odstavkom 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. To je tožena stranka storila. Kot je razvidno iz odpovedi, je tožena stranka natančno navedla vse tri kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki se tožeči stranki očitajo, svoje očitke je v nadaljevanju še obrazložila ter zaključila, da imajo ravnanja tožeče stranke vse znake kaznivega dejanja in da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati. Iz takšne obrazložitve je razbrati znake kaznivega dejanja (ponarejanje listine po 251. členu Kazenskega zakonika - KZ-1; Uradni list RS, št. 55/08 in nadalj. in zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1). Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Kot je bilo že večkrat presojeno v sodni praksi, je delodajalec v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. (1) Presoja, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostno obrazložena (kljub temu, da v njej ni navedena pravna kvalifikacija kaznivega dejanja, katerega znaki so v očitanih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja), ni z ničemer v nasprotju s stališči, kot jih je Vrhovno sodišče RS sprejelo v sodbi opr. št. VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007. V obrazložitvi te sodbe je sodišče pojasnilo, da mora delodajalec v odpovedi očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti, tako da iz opredelitve izhaja konkretna kršitev, ki se delavcu očita, in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih kršitev ima. Vse to, kot že povedano, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009, ki je bila podana tožeči stranki, vsebuje.

V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS še navedlo, da je sodna presoja zakonitosti odpovedi omejena na zakonitost tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo o zaposlitvi dejansko odpovedal. Tudi ta zahteva je bila v konkretnem individualnem delovnem sporu spoštovana: sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tistega razloga (razloga po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, to je kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), ki je naveden v odpovedi.

Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da bi morala za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navesti tudi, kdaj se je seznanila z razlogom za odpoved. To ne drži niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba. V obrazložitvi sodbe in sklepa opr. št. VIII Ips 353/2007 z dne 12. 1. 2009 je Vrhovno sodišče RS navedlo, kot poudarja pritožba, da zakonitosti (utemeljenosti, pravočasnosti) odpovedi, v kateri očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja niso vsebinsko in časovno opredeljene, ni mogoče preizkusiti. Iz tega sicer izhaja, da je treba kršitev, ki se delavcu očita, tudi časovno opredeliti, to pomeni, da je treba navesti, kdaj je bila storjena, ne pomeni pa, da je odpoved, v kateri ni navedeno, kdaj se je delodajalec s kršitvijo seznanil, nezakonita.(2) To dejstvo (dan seznanitve z razlogom za odpoved) se lahko ugotavlja v sodnem postopku.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (kot v konkretnem primeru), pa se pogodba o zaposlitvi odpove v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da objektivni rok v konkretnem primeru ni bil prekoračen, ni sporno. Vprašanje pa je, kdaj je začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem. Upoštevaje, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na prvi odstavek 18. člena ZDR, ki določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, bistveno, kdaj se je z razlogom za odpoved (in s storilcem) seznanil novi predsednik uprave tožene stranke, ki je po zakonu pristojen za zastopanje.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je zakoniti zastopnik (novi predsednik uprave tožene stranke) C.C. z očitanimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja seznanil, ko je prejel poročilo D.D., to je dne 18. 9. 2009, oziroma ko je bila po prejemu poročila in opravljenih dodatnih poizvedbah poslana pisna obdolžitev. Glede na to je odpoved, podana 5. 10. 2009, pravočasna.

Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved seznanila že tistega dne, ko jo je nadzorni svet odpoklical s funkcije predsednika uprave. Odpoklic s funkcije in razloge zanj je treba presojati ločeno od odpovedi. Za odpoklic s funkcije predsednika uprave je pristojen nadzorni svet družbe, za podajo odpovedi pa je pristojen njen zakoniti zastopnik, to je (novi) predsednik uprave. Iz zapisnika s seje nadzornega sveta z dne 27. 8. 2009 tudi ni razvidno, da bi bila tožena stranka (njen nadzorni svet ali novi predsednik uprave) že v času seje seznanjena z vsemi kršitvami, ki se očitajo tožeči stranki, razvidno je le, da so se člani nadzornega sveta seznanili z namero tožeče stranke, da družbi B. d.o.o. nakaže 200.000,00 EUR na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu delnic, in z dejstvom, da je bilo tej družbi nakazano 30.000,00 EUR od kredita, ki ga je toženi stranki odobrila C. d.d..

Na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009 v ničemer ne vpliva dejstvo, da kršitve, ki se tožeči stranki očitajo, izvirajo iz časa, ko je tožeča stranka opravljala funkcijo predsednika uprave tožene stranke. Enako velja za dejstvo, da bi te kršitve lahko predstavljale podlago za predčasni odpoklic s funkcije. Ni nezakonito, če je poslovodni delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, odpoklican iz istih razlogov, kot mu je kasneje podana odpoved.(3) V drugem odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da se delavcu to omogoči (če je delodajalec sam žrtev kršitve, če delavec neuspešno opravi poskusno delo, če delavec zagovor izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor). V tretjem odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR.

V zvezi z pisno obdolžitvijo, ki se delavcu vroči skupaj z vabilom na zagovor, je pomembno zgolj, da je obdolžitev jasno izražena in posredovana delavcu ter da ima ta dejansko možnost obrambe. Ne zahteva pa se, da delodajalec delavcu predloži dokaze ali da v postopku odpovedi dokazuje utemeljenost očitkov o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja.(4) Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožeči stranki pravica do obrambe omogočena, saj ji je tožena stranka podala zadostno obrazloženo pisno obdolžitev, na podlagi katere se je lahko zagovarjala. Pravilno je presodilo, da zgolj zato, ker posamezne fakture, katerih plačevanje brez osnove v opravljenih storitvah se ji je očitalo, niso navedene ali predložene, pisna obdolžitev ni pomanjkljiva.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009 podala zaradi treh kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede prve očitane kršitve sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izpovedb tožeče stranke in priče A.A. (osebi, ki sta sklenili sporno pogodbo), ampak je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da so resnične navedbe tožene stranke, da je bila pogodba o prodaji in nakupu delnic med toženo stranko in družbo A. d.o.o. sklenjena bistveno kasneje, kot je navedeno na sami pogodbi. Na pogodbi je navedeno, da je bila sklenjena 3. 11. 2008 (priloga B 8

). Da tega dne ni bila sklenjena, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstev, da je tožeča stranka po datumu, ki je naveden na pogodbi, v decembru 2008 poročala nadzornemu svetu, da do dogovora o odkupu delnic ni prišlo (izpovedba priče E.E.). Nadalje je upoštevalo, da tožena stranka (računovodstvo) vse do avgusta 2009 za pogodbo o prodaji in nakupu delnic ni vedela (izpovedbe prič D.D., F.F. in zakonitega zastopnika tožene stranke C.C.), da je tožeča stranka od G.G. 24. 8. 2009 zahtevala žig družbe, s katerim je bila pogodba potrjena (izpovedba priče G.G.) in da je cena delnice v pogodbi bistveno odstopala od dne 3. 11. 2008 veljavne tržne vrednosti delnice. Upoštevaje pri tem še dejstvo, da je tožeča stranka podala nalog za izplačilo na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu delnic šele 25. 8. 2009 (ne da bi se pogodba nahajala v računovodstvu tožene stranke), pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izpovedbi tožeče stranke in priče A.A. o tem, da je bila pogodba sklenjena že dne 3. 11. 2008, kot je na njej navedeno, nista verodostojni. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da je možnost, da je bila pogodba sklenjena bistveno kasneje, izključena, ker je na pogodbi datum napisan z računalnikom. Do navedb glede pomena sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 1524/20009 z dne 28. 2. 2012 pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

Glede druge očitane kršitve pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala, da storitve po fakturah, ki jih je plačala tožena stranka, niso bile izvršene. Priča B.B. je sicer izpovedala, kot poudarja pritožba, da je sodelovala s toženo stranko v … in da je za svoje delo izstavila račun preko družbe A. d.o.o., vendar pa je sodišče prve stopnje nadalje pravilno upoštevalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. (ki je sodelovanje z B.B. in njegovo plačilo preko družbe A. d.o.o. priznal), ki je izpovedal, da dela, ki so bila navedena v fakturi, niso bila opravljena. Na podlagi takšne izpovedbe je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka odredila plačilo fakture za storitve, ki niso bile izvršene. Glede plačila sta skladno izpovedali priči D.D. in H.H.. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da ni bilo sporno le, katere storitve so bile v fakturi navedene, ampak je bilo sporno, kar se je tožeči stranki očitalo v odpovedi, to je, da storitve, za katere so bile izdane fakture, niso bile opravljene. To je bilo ugotovljeno tudi v zvezi z drugo fakturo, ki se nanaša na družbo B. d.o.o., kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče z razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v celoti soglaša. Tretja tožeči stranki očitana kršitev je povezana s prekoračitvijo pooblastil pri sklenitvi poroštvene pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka to pogodbo podpisala po tem, ko so že veljale omejitve pri zastopanju. Pri tem je utemeljeno upoštevalo izpovedbo A.A., da je bila pogodba sklenjena 24. 8. 2009, ko jo je podpisala C. d.d., in izpovedbo G.G., da je tožeča stranka tega dne zahtevala, da ji izroči žig družbe, s katerim je pogodba potrjena.

Izpovedbi Č.Č. sodišče prve stopnje utemeljeno ni pripisalo prevelike teže, saj iz nje ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožeča stranka sporno poroštveno pogodbo podpisala. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 31. 5. 2012, je priča najprej izpovedala: „/.../ potem je prišla v dopoldanskem času A.A. in kreditno pogodbo podpisala, poroštveno pogodbo pa odnesla v podpis tudi v C. Poroštvena pogodba je bila še tisti dan vrnjena s podpisom direktorja C.. Ker je bil ta dan petek, /.../.“ Glede na takšno izpovedbo bi se lahko ugotovilo, da je tožeča stranka (tedanji predsednik uprave tožene stranke) pogodbo podpisala že v petek, 21. 8. 2009, ko pooblastila še niso bila omejena. Vendar je priča v nadaljevanju izpovedala: „Direktorja I.I. sem videl le enkrat in ga ne bi prepoznal in ni bil na banki pri meni niti ko je bila poroštvena pogodba prinesena 21. 8. 2009 niti ko je bila ponovno dana banki s podpisi strank v ponedeljek ali torej naslednji teden.“ To drugo izpovedbo pa je razumeti, kot da je banka prejela podpisano pogodbo šele v ponedeljek ali torek, to je 24. ali 25. 8. 2009, ko so bila pooblastila tožeče stranke kot predsednika uprave tožene stranke že omejena. Iz zgoraj citiranih izpovedb Č.Č. je razvidno, da tožeča stranka poroštvene pogodbe ni podpisala v prostorih banke, zato so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kdaj se je tožeča stranka zglasila na banki, neutemeljene.

Navedena izpovedba priče Č.Č. pa za odločitev niti ni bistvena. Bistveno je le, kdaj je bila poroštvena pogodba sklenjena. To pa ni bilo že, ko je bila pogodba prinesena na banko, ampak ko sta jo podpisali (sklenili) obe stranki (tožena stranka in C. d.d.). V sami pogodbi je nad podpisom obeh strank navedeno, da sta pogodbo podpisali 24. 8. 2009. Iz pogodbe ne izhaja, da je bila podpisana 21. 8. 2009 (ampak le, da jo je tega dne banka prejela), kot protispisno navaja pritožba, ampak da je bila sklenjena 24. 8. 2009. Tega dne pa so za tožečo stranko že veljale omejitve pri zastopanju (dajanje poroštev).

Skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDR je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka v odpovedi ni navedla, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni mogoče nadaljevati (niti do izteka odpovednega roka). Kot je razvidno iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2009, je tožena stranka navedla, da zaradi narave očitanih ravnanj (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) in zaradi nemožnosti, da bi tožeča stranka še nadaljevala z delom v delovnem kolektivu tožene stranke, podaja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega je razvidno, da je kot odločilno štela težo kršitve, pa tudi izgubo zaupanja v tožečo stranko. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na ugotovitev, da so vsi očitki o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (251. in 240. člen KZ-1), utemeljeni, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožena stranka spoštovala formalne zahteve za zakonito odpoved (pravočasnost odpovedi, zagovor pred odpovedjo, obrazložitev odpovedi) in da je dokazala, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracijo in reparacijo) utemeljeno zavrnilo.

Dejstvo, da je s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 7. 2005, ki jo je sklenila tožeča stranka za opravljanje funkcije predsednika uprave pri toženi stranki, dogovorjeno, da se tožeči stranki po prenehanju funkcije ponudi nova pogodba o zaposlitvi in da do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi prejema vnaprej določeno plačo, ni bistveno za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi ugotovljenih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zato se pritožbeno sodišče do navedb v pritožbi, ki so s tem povezane, po prvem odstavku 360. člena ZPP ne opredeljuje.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1. Prim.: sodba VS RS opr. št. VIII Ips 116/2010 z dne 20. 6. 2011, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 427/2009 z dne 22. 2. 2011, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010. 2. Prim.: sklep VS RS opr. št. VIII Ips 111/2011 z dne 2. 4. 2012. 3. Prim.: sodba VS RS opr. št. VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 30/2012 z dne 3. 9. 2012. 4. Prim.: sodba VS RS opr. št. VIII Ips 92/2011 z dne 3. 9. 2012.